Blues

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Blues je glasbena zvrst, ki ima korenine na ameriškem jugu, kjer so temnopolti sužnji garali na poljih bombaža. Blues pentatonika je harmonija pesmi, ki so jih pele skupine obiralcev bombaža - da bi lažje prebrodili delovni dan. Ko je prišlo do odprave suženjstva leta 1838, se njihov položaj ni kaj dosti izboljšal. Bili še vedno revni in nihče si ni mogel kupiti dragega inštrumenta, kot je na primer klavir. Kitara je bila dostopna, zato so prve blues skladbe kitarske. V dvajsetem stoletju je popularizacija rock'n'roll glasbe prinesla tudi zanimanje belcev za korenine temnopolte glasbe oz. za blues. Kmalu so tudi beli glasbeniki začeli igrati blues - tipična blues pevka je bila Janis Joplin. Danes je to glasba, ki jo igrajo glasbeniki po vsem svetu - ne glede na raso, veroizpoved in narodnost.

Blues opisuje tako glasbeno obliko kot glasbeni žanr. Izvira iz afroameriških skupnosti konca 19. stoletja, za katere je bila značilna duhovnost, delavske pesmi, kriki, napevi in pripovedne balade.

Žanr temelji na blues obliki, a vsebuje tudi druge elemente; na primer specifična besedila in instrumente. Blues lahko razdelimo na več podzvrsti, ki variirajo vse od country (podeželske) glasbe do urbanega bluesa. Podzvrsti so bile priljubljene skozi celotno 20. stoletje. Najbolj znani stili so Delta, Piedmont, Jump in Chicago blues. Druga svetovna vojna je blues zaznamovala s prehodom iz akustičnega do električnega bluesa, pa tudi pa s širjenjem občinstva, predvsem med belopolto poslušalstvo. V 60. in 70. letih prejšnjega stoletja se je razvil tudi blues rock.

Termin blues se preko besedne zveze blue devils navezuje na melanholijo in žalost. V delih, ki so vsebovala ti besedi, fraza pogosto opisuje depresivno (žalostno) razpoloženje.

Temnopolti pionirji bluesa[uredi | uredi kodo]

Beli izvajalci bluesa[uredi | uredi kodo]

Slovenski blues kitaristi[uredi | uredi kodo]

Slovenske blues skupine[uredi | uredi kodo]

Kitarska tehnika[uredi | uredi kodo]

Blues pentatonika je na videz enostavna harmonija. Gre pa za nekaj, kar se ne da naučiti : občutek, ki je prirojen. Lep primer je Billy Gibbons, ki igra minimalistično, le z nekaj toni - a neponovljivo. Zato je blues tehnika najlažja in najtežja kitarska tehnika hkrati.

Blues v popularni kulturi[uredi | uredi kodo]

Podobno kot jazz, rock and roll, heavy metal, hip hop, reggae, country in pop glasba je bil tudi blues pogosto dojet kot hudičeva glasba, ter posledično tarča obsojanj, da spodbuja nasilje in neprimerno vedenje. Na začetku 20. stoletja je bil na slabem glasu, predvsem ko ga je začelo poslušati tudi belopolto prebivalstvo. W.C Handy je bil prvi, ki je začel popularizirati z bluesom navdihnjeno glasbo med belopoltimi Američani. Tudi v kasnejših letih so številni poskušali popularizirati blues; Martin Scorsese je s Clintom Eastwoodom in Wimom Wendersem posnel serijo dokumentarcev imenovanih Blues (The Blues). Sodeloval je tudi pri nastajanju kompilacije najpomembnejših blues izvajalcev.