Ilirska Bistrica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ilirska Bistrica
nemško Illyrisch Feistritz, italijansko Villa del Nevoso
Ilirska Bistrica is located in Slovenija
Ilirska Bistrica
Ilirska Bistrica
Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 45°34′4.46″N 14°15′9.69″E / 45.5679056°N 14.2526917°E / 45.5679056; 14.2526917Koordinati: 45°34′4.46″N 14°15′9.69″E / 45.5679056°N 14.2526917°E / 45.5679056; 14.2526917
Država Zastava Slovenije Slovenija
Statistična regija Notranjsko - kraška regija
Tradicionalna pokrajina Notranjska
Občina Ilirska Bistrica
Nadmorska višina 421,2 m
Prebivalstvo
 • Skupno 4.869
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 6250 Ilirska Bistrica
Zemljevidi Najdi.si, Geopedia.si
Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002 (kjer ni drugače navedeno).
Ilirska Bistrica - Mestno jedro
Lokacija Občina Ilirska Bistrica
RKD št. 8459 (opis enote)[1]
Razglasitev NSLP 22. februar 1993
Ilirska Bistrica - Trnovo
Lokacija Občina Ilirska Bistrica
RKD št. 8459 (opis enote)[2]

Ilirska Bistrica je mesto in središče občine Ilirska Bistrica. Mesto leži na severnem robu ilirskobistriške kotline na robu Ilirskobistriškega fosilnega plazu ob vznožju Snežnika, nad izlivi potokov Bistrice, Molje in Pile v reko Reko. Je središče občine, ki obsega gozdnato Snežniško planoto, Reško dolino, vzhodni del Brkinov in del kraškega Podgrajskega podolja.

Opis mesta[uredi | uredi kodo]

Naselje je nastalo z združitvijo več naselitvinih jeder na prisojni, pred burjo zaščiteni legi, pod strmim kraškim robom Snežnika. V naselju se od ceste Postojna-Reka odcepijo ceste proti Pivki, čez Brkine proti Podgradu in na Snežnik. Ob cesti na Zgornjo Pivko je naselju priključeno precej novo naselje »Gabrije« oz. S-13, pa tudi meja s sosednjima naseljema Kosezami in Jasenom ni več očitna.

Starejši del mesta je tik pod strmim apnenčastim pobočjem, ki višje preide v travnate ravnice in umetno zasajene borove gozdove. Na severu se dviga Stražica (711 m), vzhodno Volčji Hrib (757 m) in za njim Zelena dolina. Izpod strmih apnenčastih pobočji izvira Bistrica, ki ima tri občasne pritoke (Kukčeva, Sušec, Kovačevec), vsi trije izvirajo višje v pobočju. V Bistrico se pod naseljem izliva še potok Pila, ki priteče iz Jasenske Pile. Potok Bistrica je vir pitne vode za mesto in širšo okolico, zato je na izviru zajetje za vodovod, pod njim pa ribogojnica.

Sredi naselja je parkovno urejen Hrib svobode, pogovorno imenovan tudi Brinškov grič (433 m), na katerem je spomenik prekomorskim brigadam in novejši spomenik združenju TIGR. Oba je izdelal kipar Janez Lenassi in za spomenik prekomorskim brigadam dobil leta 1966 Nagrado Prešernovega sklada (njegov opus šteje preko trideset spomenikov in javnih del -, med katerimi izstopajo spomenik Edvardu Rusjanu v Novi Gorici (1960), spomenik železničarjem na Vogarju (1962), spomenik padlim borcem v Ilirski Bistrici (1965) in spomenik pomorščakom v Portorožu (1977). Zadnja večja Lenassijeva stvaritev je bil spomenik Slavolok samostojnosti, ki so ga slovesno odkrili oktobra 2007 v Kopru). Pred osnovno šolo Dragotin Kette pa Kettejev spomenik. V naselju se je rodil slikar France Pavlovec.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Za nastanek naselja so bili pomembni predvsem izdatni kraški izviri, obsežni snežniški gozdovi v zaledju, ter ugodna prometna lega. Žagarstvo, mlinarstvo in trgovina so omogočili razvoj meščanstva in prvih manjših industrijskih obratov. Žage in mlini se omenjajo že v prvi polovici 15. stoletja. V 17. stoletju je reka Bistrica poganjala več kot 40 vodnih koles. V začetku 19. stoletja je bilo ob njej 29 žag, ki so pridelale letno do 3000 voz lesa, večinoma za Reko in Trst. Ko je bila v drugi polovici 19. stoletja zgrajena železniška proga do Reke, sta žagarska obrt in lesna trgovina postali še pomembnejši, vrh sta dosegli med obema vojnama. Okrog leta 1900 je začela obratovati prva parna, leta 1938 pa električna žaga. Mlini in žage v središču naselja so opuščeni, na njihov pomen pa spomnija pesem o bistriških žagah.

Kraj Bistrica se prvič omenja leta 1300. Okoli leta 1830, se prvič omenja kot Ilirska Bistrica. V avstrijski dobi je bilo naselje še na Kranjskem, meja z Istro je potekala po slemenu Brkinov. V naselju je bilo okrajno sodišče z davkarijo. Leta 1864 so v Ilirski Bistrici ustanovili Narodno čitalnico. Leta 1911 je postala trg in leta 1952 mesto. Do leta 1927 se je Ilirska Bistrica delila na naselji Bistrica na vzhodu in Trnovo na zahodu. V nasprotju z obrtno industrijsko Bistrico je bilo Trnovo pod skalnatim Gradiščem vedno bolj kmečko naselje. V času med svetovnima vojnama je bilo naselje pod Italijo.

Prvi industrijski podjetji v Ilirski Bistrici sta bili prva kranjska tovarna testenin Pekatete, ki je začela delovati 1899 in manjša strojarna. Ko je tovarna testenin 1937 pogorela, so zgradili furnirnico in strojni žagarski obrat. Po drugi svetovni vojni je iz te osnove zrastlo podjetje Topol. Od leta 1946 detuje tovarna plošč Lesonit.

Danes se naselje širi do reke Reke, kjer stoji industrijska cona. Železnica loči industrijski del mesta od stanovanjskega, ki se bistveno ne širi več. Zaradi bližine državne meje s Hrvaško so se pojavila tudi špedicijska podjetja.

Arheološka najdišča[uredi | uredi kodo]

Vzhodno od Ilirske Bistrice je hrib Ahac (799 m), kjer je bila nekoč utrjena naselbina. Zgrajena je bila v železni dobi in stalno poseljena vse do antike, kar so potrdila izkopavanja v začetku 20. stoletja, ki so odkrila ostanke rimskih zgradb znotraj gradišča. Starejša literatura iz konca 19. stoletja omenja pod naselbino na severni strani precej velike gomile, tudi do 50 metrov, toda novejša arheološka topografija ni potrdila njihovega obstoja.

Proti severozahodu v smeri proti hribu Stražica, poteka linija 3 km dolgega masivnega zidu. Terasa zidu se nato spusti proti zahodu do gradišča nad Trnovim in se obrne v smeri nazaj proti Ahacu, kjer se tudi zaključi. Zidovje je zapiralo naravni prehod med obema vzpetinama in prehod proti trnovskemu gradišču. Nenavadna kontrolna zapora ima morda predrimsko zasnovo, strateški pomen pa je obdržala tudi znotraj obrambnega sistema, imenovanega Claustra Alpium Iuliarum. To potrjuje med drugim tudi odkritje antičnih zgradb, vključenih v zidno konstrukcijo, ki je merila v širino povprečno štiri metre.

Terasasto zasnovano gradišče nad Trnovim spada med največje naselbinske komplekse na Krasu, obdaja ga skoraj 1000 metrov dolg nasip, ponekod visok tudi pet metrov. Gradišče je bilo poseljeno v železni dobi pravtako tudi v antiki. Znotraj naselja je bil konec 19. stoletja izkopan skeletni grob iz železne dobe z bogatimi pridatki (bronasto posodje, orožje). V gradišču so odkrili ostanke lesenih objektov. K naselbini je sodilo tudi grobišče, v katerem so odkopali okoli 200 grobov, večino iz obdobja med 6. in 4. stoletjem pred našim štetjem. Grobovi so bili žarni, med pridatki se pogosto omenja apulska keramika. Leta 1978 so odkrili še 133 grobov z žarami in brez njih, pokriti so bili s keramičnimi ploščami. Najdbe keramičnega posodja, bronastih in železnih predmetov sodijo v obdobje med 8. in 5. stoletjem pred našim štetjem. Po načinu pokopa in grobnih pridatkih je trnovska nekropola značilen predstavnik notranjsko-kraške kulturne skupine v starejši železni dobi.

Na skalnati vzpetini Gradina na vzhodnem delu Ilirske Bistrice so vidni temelji in del nekdanjega gradu iz 12. stoletja. Grad se je uvrščal v strnjen niz gradov ob reki Reki, postavljen je bil na pomembni strateški točki. V virih se grad omenja v 13. stoletju, ko so v njem bivali bistriški gospodje, pozneje je bil last devinskih grofov, v 14. stoletju pa je prišel pod pravno oblast Postojne in s tem pod Auersperge. V 17. stoletju so prebivalci uporabljali grad za shrambo in zatočišče. Njegov nekdanji videz se je ohranil na upodobitvi Valvasorja.

Geološka dediščina[uredi | uredi kodo]

Mesto Ilirska Bistrica leži na Ilirskobistriškem fosilnem plazu. Gre za plaz izjemnih razsežnosti, največji znani plaz v Sloveniji, ki se je sprožil pred približno dvema milijonoma let na območju med Ilirsko Bistrico in Volovjo rebrijo. Zdrsnil je rob Snežniške planote površine približno 20 km², debeline med 200 in 250 m in prostornine okoli 5 milijard m³. Plaz je leta 2011 odkril geolog Ladislav Placer. Ker je plaz dobro ohranjen in je med največjimi na svetu, predstavlja vrhunsko geološko in geomorfološko naravno dediščino svetovnega formata.

Sakralna dediščina[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 8459". Register kulturne dediščine, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). 
  2. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 8459". Register kulturne dediščine, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]