Potopis

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Potopis je popis potovanja pisca, ki je z osebnimi doživetji in deloma poetičnim prikazovanjem že od nekdaj priljubljen kot nenavadno poročilo o daljnih deželah in ljudstvih.

Potopis opisuje pokrajine in njihove prebivalce, podaja kulturno sliko kraja ter kaže tamkajšne ljudske običaje in dogodke tako, da vzbuja v bralcu občutek, kakor da sam potuje po opisanih deželah. Dober potopis ni samo poučen, ampak vselej tudi zabaven in zanimiv. Taka oblika pisanja se je večkrat priljubila umetnikom in tako so nastali leposlovni potopisi ali potopisni romani.

Potopisna književnost je že od antike naprej razcepljena na pesniško svobodno, fantastično potopisno književnost (Homer, Odiseja). Iz starejšega svetovnega slovstva je zelo znano delo Milione Benečana Marca Pola, ki je petindvajset let bival v Aziji in njegova dela so v srednjem veku znatno razširila znanje o Daljnem vzhodu. V novejšem času sta znamenita potopisna dela pisala norveški polarni raziskovalec Fridtjof Nansen in švedski raziskovalec Azije Sven Hedin.

Med starejšimi slovenskimi potopisci prednačijo: Levstik (Popotovanje od Litije do Čateža), Erjavec (Pot iz Ljubljane v Šiško, Kako se je slinarju z Golovca po svetu godilo), Mencinger (Moja hoja na Triglav). Med potopisci sedanjega časa pa prednačijo A. M. Karlin, Tomo Križnar in Zvone Šeruga.

Nekaj slovenskih potopisov[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Slovar Slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: DZS, 1979.
  • Silva Trdina:Besedna umetnost: 2. Literarna teorija. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1958 in več izdaj. (COBISS)
  • Veliki splošni leksikon; knjiga 14. Ljubljana: DZS, 2006.