Fridtjof Nansen

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Fridtjof Nansen
Bundesarchiv Bild 102-09772, Fridjof Nansen.jpg
Fridtjof Nansen (1930)

Fridtjof Nansen, norveški polarni raziskovalec, znanstvenik in politik, nobelov nagrajenec, * 10. oktober 1861, Oslo, Norveška, † 13. maj 1930, Oslo.

Raziskovanje Arktike[uredi | uredi kodo]

Nansen je svoje prvo potovanje v grenlandske vode opravil leta 1882 na krovu kitolovke. Leta 1888 je uspešno prečil ledena prostranstva Grenlandije. Spremljali so ga Otto Sverdrup, Olaf Dietrichson, Kristian Kristiansen Trana ter Laponca Samuel Balto in Ole Nielsen Ravna.

Leta 1893 je odplul na Arktiko z ladjo Fram, zgrajeno prav za ta namen - imela je zaobljen trup, ki je omogočal plovbo skozi led. To prvo prečenje Arktičnega oceana je trajalo več kot tri leta, odprava pa je prva odkrila obstoj globoke podmorske kotline na dnu oceana. Ko je po enem letu plovbe postalo očitno, da led Frama ne bo prinesel do Severnega tečaja, se je Nansen proti njemu odpravil kar peš s spremljevalcem Hjalmarom Johansenom (1867-1923). Aprila 1895 sta dosegla položaj 86° 14' severne zemljepisne širine, največ dotlej. Moža sta bila prisiljena preživeti zimo na Deželi Franca Jožefa ob mroževem olju in mesu belih medvedov, kjer sta se po naključju srečala z britansko odpravo, ki jo je vodil Frederick George Jackson.

Kasneje je Fram za pot na Antarktiko uporabil Roald Amundsen.

Znanstveno delo[uredi | uredi kodo]

Fridtjof Nansen

Nansen je bil profesor zoologije in kasneje oceanografije na Univerzi v Kristjaniji (danes Oslo). S svojimi deli je oral ledino na področjih zoologije in dinamike tekočin. Bil je eden utemeljiteljev teorije o nevronih, ki pravi, da živčni sistem sestavljajo samostojne celice, ki se medsebojno sporazumevajo. Temeljito je raziskoval tudi delovanje in izvor morskih tokov, kjer so mu pomagale izkušnje z odprave s Framom. Skupaj s švedskim matematikom V. Walfridom Ekmanom je prispeval veliko k odkritju, da morski tokovi nastanejo zaradi kroženja Zemlje okrog svoje osi in k teoriji Ekmanove spirale, ki razlaga ta naravni pojav.

Diplomatsko in politično delo[uredi | uredi kodo]

Preden je Norveška 7. junija 1905 razpustila svojo zvezo s Švedsko, je bil Nansen predan republikanec, kakor tudi drugi pomembni Norvežani (denimo književnika Bjørnstjerne Bjørnson in Arne Garborg), vendar je po prepričevanjih Sigurda Ibsena in drugih spremenil svoje mnenje, kot tudi Bjørnson in Garborg. Bil je vpliven pri prepričevanju princa Charlesa Danskega, da bi moral sprejeti položaj norveškega kralja, kar se je po referendumu, na katerem so Norvežani izglasovali, da bo nova državna ureditev monarhija, tudi zgodilo. Nansen je spodbujal k taki odločitvi, prepričan, da je to pravo za Norveško, čeprav bi bil v primeru, da bi država postala republika, verjetno izvoljen za predsednika.

Med norveško neodvisnostjo je bil Nansen norveški veleposlanik v Londonu med letoma 1906-1908. Spoprijateljil se je s kraljem Edvardom in tako pridobil britansko podporo v boju za mednarodno priznanje norveške ozemeljske celovitosti.

V obdobju med prvo in drugo svetovno vojno so Nansena neuspešno želeli postaviti za predsednik vlade v veliki vladi vseh nesocialističnih strank, da bi nasprotovali rasti Arbeiderpartiet, norveške delavske stranke. Leta 1925 je Nansen soustanovil Fedrelandslaget (Družbo domovine), protisocialistično politično organizacijo, ki je doživela polom ob izbruhu druge svetovne vojne.

Društvo narodov[uredi | uredi kodo]

Po prvi svetovni vojni je Nansen sodeloval v Društvu narodov kot visoki komisar za različne pobude, vključujoč vzpostavljanje izmenjave vojnih ujetnikov in pomoč ruskim beguncem, v okviru katere je ustvaril Nansenov potni list za begunce. Za svoje delo v okviru Društva narodov je leta 1922 prejel Nobelovo nagrado za mir.

Posthumna priznanja[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]