Andrej Dimitrijevič Saharov

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Andrej Dimitrijevič Saharov

Andrej Dimitrijevič Saharov (rusko Андре́й Дми́триевич Са́харов), ruski fizik, kozmolog, oporečnik in borec za človekove pravice, * 21. maj 1921, Moskva, Sovjetska zveza, † 14. december 1989, Moskva.

Saharov je bil zagovornik državljanskih svoboščin in prenov v Sovjetski zvezi.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Leta 1938 se je vpisal na Moskovsko državno univerzo (MGU). Zaradi evakuacije univerze leta 1941 med 2. svetovno vojno je diplomiral v Ašhabadu v današnjem Turkmenistanu. Po diplomi je začel delati v laboratoriju v Uljanovsku. V Moskvo se je vrnil leta 1945 in nadaljeval študij na Oddelku za teoretično fiziko na Fizikalnem inštitutu Lebedjeva Sovjetske akademije znanosti. Doktoriral je leta 1947.

Ob koncu 2. svetovne vojne je Saharov raziskoval kozmične žarke. V sredini leta 1948 je sodeloval pri izdelavi sovjetske atomske bombe pod vodstvom Igorja Vasiljeviča Kurčatova. Prvo sovjetsko jedrsko napravo so preskusili 29. avgusta 1949. Preden je prešel v Sarov leta 1950 je Saharov igral glavno vlogo v naslednji stopnji, pri izdelavi vodikove bombe. Prvo sovjetsko vodikovo bombo so preskusili 12. avgusta 1953 pri Semipalatinsku, Kazahstan in pri tem uporabili konstrukcijo RDS-4 (Slojka). Saharov je leta 1953 prejel doktorat. Tega leta so ga sprejeli za stalnega člana Sovjetske akademije znanosti, prejel pa tudi prvi naziv od treh heroja socialističnega dela. Nadaljeval je z delom v Sarovu. Tu je pomembno prispeval pri razvoju sovjetskega programa vodikove bombe kjer prispeval konstrukcijo, v Rusiji znano kot »Saharova tretja zamisel«, v ZDA pa Teller-Ulamov model. Kot prvo resnično vodikovo bombo RDS-37 so ga prvič preskusili 22. novembra 1955 prav tako pri Semipalatinsku. Večja izpeljanka iste vodikove bombe, na kateri je delal Saharov, je bila 50 MT carska bomba »Ivan«, najmočnejša naprava, ki je kdajkoli eksplodirala. Preskusili so jo 30. oktobra 1961 na Novi Zemlji.

Saharov je tudi predlagal zamisel reaktorja nadzorovanega jedrskega zlivanja tokamak, ki je še vedno osnova za večino raziskovanj na tem področju. V sodelovanju s Tammom je predlagal, da bi z magnetnim poljem v obliki svitka omejili zelo vročo ionizirano plazma in tako nadzorovali jedrsko zlivanje.

Saharov je predlagal teorijo inducirane gravitacije kot drugo možnost namesto teorije kvantne gravitacije, kjer gravitacijsko polje ni nujno kvantizirano. Takšne teorije tudi praviloma predvidevajo velike kozmološke konstante Λ. V letu 1965 je Saharov objavil svoje prvo delo iz fizikalne kozmologije.

Saharova so 22. januarja 1980 zaprli, 19. decembra 1986 pa so ga rehabilitirali.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]