Barack Obama

Barack Hussein Obama
44. predsednik Združenih držav Amerike
Trenutno na položaju
Na položaju od: 20. januar 2009
Podpredsednik(i):	Joe Biden
Predhodnik:	George W. Bush
senator ZDA iz Illinoisa
Mandat: 3. januar 2005 – 16. november 2008
Predhodnik:	Peter Fitzgerald
Naslednik:	Roland Burris
državni senator Illinoisa
Mandat: 8. januar 1997 – 4. november 2004
Predhodnik:	Alice Palmer
Naslednik:	Kwame Raoul
Rojstvo:	4. avgust 1961 Honolulu, Havaji, ZDA
Politična stranka:	Demokratska stranka
Soprog(a):	Michelle Obama (p. 1992)
Poklic:	Pravnik Politik
Narodnost:	Američan
Vera:	Kristjan
Podpis:

Barack Hussein Obama II. (angleško bəˈrɑːk huːˈseɪn oʊˈbɑːmə ); ameriški predsednik, * 4. avgust 1961, Honolulu, Havaji, ZDA.

Na volitvah 4. novembra 2008 je bil izvoljen za 44. predsednika ZDA; mandat je nastopil 20. januarja 2009. Je prvi temnopolti predsednik ZDA.

6. novembra 2012 je bil izvoljen še za drugi mandat predsednika ZDA.

Je tudi avtor knjig Sanje mojega očeta (izvirno Dreams from my Father) in Pogum za upanje (izvirno Audacity of Hope).

Leta 2009 je dobil Nobelovo nagrado za mir.

Družina, otroštvo, mladost

Obamov oče, Barack Hussein Obama starejši (1936-1982) je prišel iz Nyang'oma Kogelo, mesteca ob vzhodnem bregu Viktorijinega jezera v Keniji in je bil pripadnik ljudstva Luo (etnična skupina na zahodu te države). Obamova mati, Stanley Ann Dunham (1942-1995) je bila iz mesta Wichita in je imela irske, britanske in nemške prednike. Obamova starša sta se spoznala kot študenta na univerzi na Havajih (University of Hawaii at Manoa), na tečaju ruščine. Na Havajih sta se leta 1961 poročila, po drugih državah v ZDA so bile poroke med belci in črnci še prepovedane. Leta 1964 sta se ločila. Oče, ki je bil štipendist kenijske vlade, je nadaljeval študij ekonomije na Univerzi Harvard, nato se je vrnil v domovino, kjer je delal na ministrstvu za gospodarstvo. Obama ga je videl samo še enkrat, za božične praznike 1971, ko se je družina za en mesec ponovno združila. Obamov oče je imel več žena, tako ima po očetovi strani tri starejše in tri mlajše polbrate in polsestro Aumo Obama. Oče je imel težave z depresijami in alkoholom. Obamova mati je bila kulturna antropologinja, velik mislec z življenjsko filozofijo »ne graditi zidov okrog sebe«  in je od sina veliko pričakovala. Leta 1965 se je poročila z Indonezijcem Soetoro, ki je na Havajih študiral geografijo. Družina se je 1967. leta preselila v Džakarto v Indoneziji. Tam je Obama najprej obiskoval katoliško osnovno šolo, nato državno, multireligiozno šolo. Rodila se je polsestra Maya, vendar je tudi ta mešana družina kmalu razpadla. Obamova mati je bila pogumna in ambiciozna, izmenjaje je živela med Indonezijo in Havaji, dokler ni doktorirala. Angažirala se je kot svetovalka Ameriške agencije za mednarodni razvoj za področje kreditiranja razvoja vasi. Kasneje se je pridružila najstarejši indonezijski banki, da bi sodelovala pri največjem trajnem finančnem programu za revnejše sloje na svetu.

Obama se je poleti 1971 vrnil k starima staršema na Havaje. Nudila sta mu zvesto oporo in ga vzgajala - Madelyn (1922-2008) in Stanley Dunham (1918-1992). Ded je šolo razumel kot vnukovo življenjsko varščino. Poslala sta ga v renomirano privatno šolo Punahou School, ki so jo bili ustanovili misijonarji in jo je leta 1979 uspešno zaključil. Tam se je izkazal tudi kot odličen košarkaš, videl se je že v vlogi profesionalnega igralca.

Uradna fotografija družine Obama

Bodočo ženo Michelle Robinson je spoznal leta 1988, oba sta obiskovala harvardsko univerzo. Michelle je kasneje dobila zaposlitev v prestižni chicaški odvetniški družbi Sidley & Austin, kamor je na delovno prakso poleti 1989 prišel Barack Obama in mu je bila Michelle nadrejena. Ob koncu poletja sta postala par in se zaročila leta 1991. Poročila sta se 3. oktobra 1992, imata dve hčeri: Malio Ann, roj. 1998 in Natašo (Sašo), roj. 2001. Michelle Obama je bila do konca 2008 zaposlena v javni upravi mesta Chicago.

Študij in poklic

Izobraževanje je nadaljeval dve leti na Occidental Collegeu v Los Angelesu, nato pa dve leti študiral politične vede - mednarodni odnosi, na prestižni Univerzi Columbia v New Yorku, članici Ivy League. Leta 1985 se je preselil v Chicago, kjer se je začelo triletno obdobje organizatorskega dela med ljudmi. Tu se je priučil političnih spretnosti, uporabljal je nekatere metode Saula Alinskega, ki ga imajo za očeta komunalnega organiziranja. Sodeloval je z cerkvenimi skupnostmi in delal pri chicaških projektih za izboljšanje življenja v revnejših delih mesta. Na ulicah chicaškega predela South Side je Obama končno našel svoje mesto v črni Ameriki. Poleti 1988 je prvič potoval v Evropo in obiskal sorodnike v Keniji. Sledil je triletni študij na pravni fakulteti harvardske univerze, ki ga je v roku in z odliko končal. Tam je bil tudi izvoljen kot prvi temnopolti glavni urednik prestižne pravne revije Harvard Law Review. Obama v knjigi Sanje mojega očeta odkritosrčno piše o boju za identiteto, ki je označil njegova deška leta. Leta 1992 se je za stalno vrnil v Chicago in se prvič politično angažiral. Ob volitvah Billa Clintona za predsednika ZDA je pripravil uspešno kampanjo za registracijo volilcev in mobiliziral skoraj 150.000 Afroameričanov, kar je pripomoglo k izvolitvi Carol M. Braun, demokratinje in prve Afroameričanke v ameriškem senatu. Od leta 1993 je delal v majhni odvetniški družbi Miner, Barnhill in Galland, ki je bila specializirana za primere v zvezi z državljanskimi pravicami. Do leta 2004 je tudi poučeval na pravni šoli Univerze v Chicagu.

Politična kariera

Poslanec iz Chicaga

Leta 1996 se je zares podal v politiko. Začel je zbirati podpise za kandidaturo za demokratskega poslanca v senat Illinoisa in uspel. Izvoljen je bil v 13. okrožju južnega dela mesta Chicago, ki vključuje pomembno upravno enoto z univerzo in muzeji Hyde Park. In to kot predstavnik mešanega, ne pretežno črnskega okrožja. Ta je tudi del mesta Chicago z dolgo zgodovino voljenja reformističnih politikov.

V senatu je prevzel predsedovanje komiteju za javno zdravje in družbene storitve. Sodeloval je pri pisanju zakonske iniciative za pomoč revnim delavskim družinam in delal na predlogu zakona za pomoč ljudem brez zdravstvenega zavarovanja. Zagovarjal je predlog, da mora zdravstveno zavarovanje prevzeti stroške pregledov preventivnih mamografij. Pomagal je organizacijam, ki so si prizadevale za pravice gejev in lezbijk ter povečal sredstva za preventivo in zdravljenje aidsa. Eden njegovih največjih dosežkov je, da je Illinois postal prva zvezna država, kjer mora policija zaslišanja zaradi umorov snemati na video, kar je pomembno predvsem za črnsko skupnost. Poostrili so tudi nadzor nad nošenjem orožja. Za te in podobne predloge je Obami uspelo skleniti koalicijo s svojimi političnimi nasprotniki.

Demokrat Obama je bil leta 1998 in leta 2002 ponovno izvoljen v senat. Vmes je leta 2000 v boju za mesto v predstavniški dom kongresa doživel poraz, saj ga je premagal demokratski protikandidat, nekdanji črni panter Bobby L. Rush.

Illinoiški senator

Senator Barack Obama

Leta 2004 se je v senatu nepričakovano sprostil sedež. Tokrat je bil Obama dovolj previden, da je pridobil blagoslov kongresnika Jesseja Jacksona ml., ki naj bi razmišljal o kandidaturi, a si je nato premislil. Vse se je stekalo na njegov mlin. Obamov politični strateg in voditelj volilne kampanje za zvezni senat je postal David Axlerod. Na konvenciji demokratske stranke 27. julija 2004 v Bostonu, kjer so potrdili Johna Kerryja za predsedniškega kandidata, je bil Obama izbran za glavnega govornika in s svojo mladostno energijo ter živahno retoriko navdušil vse navzoče. Opisal je svojo družinsko zgodbo, ki je utemeljila njegovo vero v ameriške sanje in se na koncu zavzel za ameriško enotnost.

»Ni liberalne Amerike in konservativne Amerike – so Združene države Amerike. Ni črne Amerike in bele Amerike in latinske Amerike in azijske Amerike: so Združene države Amerike. Kritiki bi našo deželo radi razrezali in razkosali v rdeče države in modre države: rdeče so republikanske, modre pa demokratske. A tudi zanje imam novice. Častimo vsemogočnega Boga v modrih državah, v rdečih pa ne maramo, da nam zvezni agenti brskajo po naših knjižnicah. Vodimo malo bejzbolsko ligo (Little League je ameriška neprofitna organizacija, ki omogoča otrokom igranje bejzbola) v modrih državah in imamo gejevske prijatelje v rdečih državah. So domoljubi, ki nasprotujejo vojni v Iraku, in so domoljubi, ki jo podpirajo. Eno ljudstvo smo in vsi slovesno obljubljamo zvestobo zvezdam in trakovom, vsi branimo Združene države Amerike.« 

Govor ga je naredil slavnega po vsej deželi in mu prinesel veliko simpatij. Odslej je bil obravnavan kot nova zvezda demokratov in morebitni prihodnji kandidat za predsednika ZDA. Potem sta dva njegova najresnejša tekmeca - Jack Ryan in Alan Keyes - uničila sama sebe. Na volitvah je zmagal s 70 odstotki glasov. Ko je 4. januarja 2005 zaprisegel kot ameriški senator, je bil Barack Obama že mega zvezda.

Postal je član več senatnih odborov, se pridružil republikancu Johnu McCainu pri imigracijski reformi, z republikanskima senatorjema Richardom Lugarjem in Tomom Coburnom pa se je povezal pri zakonu o zmanjševanju orožja. Lobiral je proti onesnaževanju voda z jedrskimi odpadki, za pomoč Kongu, za razkritje prispevkov za kampanje, za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov, za postopno zmanjševanje vojakov v Iraku in za zmanjševanje nevarnosti jedrskega terorizma. Njegov pomembnejši dosežek je bila pobuda za etično reformo politike. Postal je tudi član zunanjepolitičnega senatnega odbora, v okviru katerega je obiskal vzhodno Evropo, Bližnji vzhod, Osrednjo Azijo in Afriko.

V zveznem senatu Kongresa ZDA v Washingtonu je bil peti temnopolti senator v zgodovini ZDA. Družina se ni preselila, zato je Obama redno vsak teden potoval med Washingtonom in Chicagom.

Predsedniški kandidat

Obama je kandidiral za predsednika v času, ko se je še vedno izgubljal po hodnikih Kapitola v Washingtonu, saj je bil senator komaj dve leti. Uradna razglasitev kandidature za predsednika je bila 10. februarja 2007, v Springfieldu, v Illinoisu. Dan je bil izredno mrzel, Obama se je zavil v plašč in šal in pod govorniški oder, da občinstvo, 18.000 ljudi, ni videlo, so mu postavili grelec. Nagovoril je vse generacije ter svojo kampanjo predstavil ne toliko kot kandidaturo, pač pa kot gibanje.

Uradna razglasitev kandidature za predsednika, Springfield, 10.2.2007

Stal je pred kapitolom v Springfieldu, kjer je svojo politično kariero začel Abraham Lincoln, in se spomnil Lincolnovih slavnih besed, ko je pozval k ukinitvi suženjstva: »Hiša, ki bo znotraj razdeljena, ne more stati.« Po Obamovem mnenju je bila država zdaj razdeljena zaradi spridenega ozračja v Washingtonu, vlade, okužene z cinizmom, priložnostne korupcije in majhnosti politike. Obljubil je skorajšnji konec vojne v Iraku, univerzalno zdravstveno zavarovanje in povečanje energijske neodvisnosti.

Že po treh mesecih so mu dodelili varovanje tajne službe, saj je prejel nekaj rasno motiviranih groženj.

Strankarske preliminarne volitve

Začeli so se dolgi meseci kampanje. Po začetnem viharnem zanimanju in navdušenju, ki sta sledili razglasitvi, so kmalu zabredli v finančne težave. Da bi pritegnili nove sponzorje, predvsem male darovalce, so uporabili internet in skozi celo kampanjo podirali rekorde v zbranem denarju. V kampanji, v kateri so večinoma delali mladi med dvajsetim in tridesetim letom, so uporabili Facebook, Youtube in vse možnosti, ki jih ponuja internet, da bi ustvarili čim večjo skupino prostovoljcev za delo na terenu in neposredno nagovarjanje volivcev - tudi od vrat do vrat. In res so zgradili mrežo prostovoljcev po vsej državi. Mladi v ZDA se še nikdar niso tako zanimali za politični proces in njihova – navadno porazna udeležba ob takih dogodkih – še nikdar ni bila tako visoka. Po mnenju nekaterih analitikov je internet spremenil volitve 2008 na enak način, kot je na boj med John F.Kennedyjem in Richardom Nixonom leta 1960 odločilno vplivala televizija.

Na prvih strankarskih preliminarnih volitvah za izbor predsedniškega kandidata Demokratske stranke v državi Iowa, kjer je večinsko belo prebivalstvo (95%), je Obama zmagal. Ta zmaga je bila zelo pomembna, dala je odgovor na vprašanje, ali je lahko nominiran temnopolti kandidat. Glavna protikandidatka je bila senatorka New Yorka Hillary Clinton, soproga bivšega predsednika ZDA Billa Clintona (1994-2002) in pravi vzor washingtonske izkušenosti. Sledile so volitve v zelo pomembnem New Hampshiru, kjer pa je slavila Hillary. V ZDA je 50 zveznih držav. Ostali kandidati - Christopher Dodd, Joe Biden, Bill Richardson in Dennis Kucinich so kmalu izpadli iz boja, le tretji kandidat John Edwards je odstopil šele 30. januarja 2008.

Kartogram volilnih izidov po zveznih državah - vijolična b. Obama, zelena b. Clinton

Dolga bridka bitka Obame in Clintonove

Po "super torku", 5. februarju 2008 (Super Tuesday) je Obama zmagal v trinajstih, Clintonova pa v devetih državah, vendar je bilo število delegatov v korist Clintonove. Na preliminarnih volitvah 9. februarja, v državah Washington, Louisiana in Nebraska ter 10. februarja, v državi Maine, je zmagal Obama v vseh štirih zveznih državah. V taboru Clintonove niso načrtovali boja dlje od 5. februarja, prišlo je do medsebojnih trenj in kljub mreži bogatih donatorjev je zmanjkovalo denarja. Hillary Clinton je zaradi poraza zamenjala svojo prijateljico in vodjo kampanje, Patti Solis Doyle, ki je veliko podpore uživala med volivci z latinsko-ameriškimi koreninami. Nasprotno pa je Obamova ekipa, ki sta jo vodila in usmerjala Axelrod in Plouffe, oblikovala »prostor za 5. februar in naprej«, v okviru katerega so denar in organizacijo izjemno pazljivo odmerili večini držav, v katerih so potekale preliminarne volitve in strankarska zborovanja. Tudi internetno zbiranje sredstev se je uspešno nadaljevalo. Volivci v tem, kako nekdo vodi kampanjo, vidijo tudi povezavo s kasnejšim vodenjem države in Obama se je odrezal bolje.

Na preliminarnih volitvah 12. februarja Obama spet zmaguje v treh državah in prevzame vodstvo. V Virginiji 64%, v Marylandu 60%, v District of Columbia celo 75% glasov. Po zmagi na svojih rodnih Havajih s 76% in v Wisconsinu z 58% glasov, je dosegel zmago v desetih državah. Na preliminarnih volitvah 4. marca, potekale so v štirih državah, Hillary Clinton porazi Obamo - v Texasu, Ohiu in Rhode Islandu. Edino v Vermontu zmaga z 59% glasov, v Texasu osvoji 48% ter v Ohiu 44% glasov in tako osvoji dodatne delegate za strankarsko konvencijo, s tem uspe zadržati vodilno mesto v tesnem boju. 8. marca zmaga Obama v številčno najmanjši državi Wyoming z 61% glasov in osvoji dodatnih 7 delegatov.

Glede domačih tem sta se oba kandidata zavzemala za domala enako usmeritev vlade, prizadevala pa sta si pokazati razlike v njuni zunanji politiki … in nadaljevala debate. Obama je uporabil vse svoje govorniške in pripovedniške sposobnosti, s katerimi je vedno navdušil.

V marcu je za škandal poskrbel Obamov pastor, častiti Jeremia Wright, ko so mediji izbrskali posnetke njegovih protiameriških pridig, tudi o rasistični Ameriki. Obama je sporne pridige obsodil, problem pa delno rešil s prelomnim govorom o rasi v Ameriki, ki so ga mnogi takoj primerjali s tistim JFK-ja o svojem katolicizmu. Kot politik mešane rase je moral Obama za dosego svojih političnih ciljev hoditi po tanki liniji, da je bil privlačen za belce in da je hkrati še vedno zadovoljeval pričakovanja temnopoltih.

Po številu izbranih delegatov je vodil Obama s 1.328 pred Clintonovo, ki je osvojila 1.190 delegatov. Ko so se vključili še superdelegati, ki niso vezani volji ljudstva, je Obama vodil s 1.527, Clintonovo pa je podpiralo 1.428 vseh delegatov. Za zmago je bilo potrebno pridobiti podporo 2.025 delegatov.

Z nadaljevanjem izenačene bitke se je izostrila retorika v obeh taborih. 7. marca se je razpravljalo okoli izjave Obamove svetovalke Samanthe Power, da je Clintonova  »pošast«, zaradi česar je morala odstopiti. Že naslednji dan je bila na sporedu vojna v Iraku. Iz štaba Clintonove so novinarji dobili e-mail »Obamin plan za Irak« s komentarjem, da on sploh nima plana za umik, čeprav je to njegova osrednja točka kampanje. Obamino osebje je odgovorilo in protikandidatki pripisalo cinizem, nezaupanje in pripravljenost na vse, da dobi nominacijo. Bivši predsednik Clinton je v začetku marca na zborovanju v Misisipiju izjavil, da bi bila njegova soproga in Obama, če bi kandidirala skupaj kot kandidata za predsednico in podpredsednika Bele hiše »gotovo nezaustavljiva moč«. Po njegovem mnenju bi Obama osvojil urbana področja in premožnejše volivce, Hillary pa tradicionalna ruralna področja. Obama je odgovoril, da ne razume, kako lahko nekdo, ki je na drugem mestu, ponuja podpredsedniško mesto nekomu, ki je na prvem mestu. S Clintonovega tabora je prišlo do izjemno umazane kampanje, napadov na osebni ravni, česar se je Obama skušal izogibati, kolikor se je le dalo.

Barack Obama in Ted Kennedy, Hartford, 4.2.2008

Anketa tednika Newsweek pa je 8. marca pokazala rezultate na nacionalni ravni, da Obama in Clintonova tečeta »mrtvi tek« s 45% glasov za Obamo in 44% za Clintonovo. Obama je vodil med mladimi, temnopoltimi, visoko izobraženimi. Clintonova je imela večino med starejšimi, belci, nižje izobraženimi.

V začetku aprila je odstopil Mark Penn, glavni strateg negativne kampanje Hillary Clinton in krivec za njen propad. Kasneje se je izvedelo, da ga je zagovarjal Bill Clinton. Delitev med demokrati je šla na mlin republikanskemu predsedniškemu kandidatu Johnu MacCainu, saj so mnogi demokratski volivci izjavljali, da bodo dali glas njemu, če ne bo izbran njihov demokratski favorit.

Zaradi tesne bitke s Clintonovo je postal Obama trdoživ in boljši kandidat. Na svojo stran si je pridobil kar nekaj uglednih demokratov, med drugimi Teda Kennedyja, ki je menil, da je Obama primernejši kandidat kot Clintonova za združitev stranke in države. Obamo je tudi javno podprl razočarani republikanec, nekdanji državni sekretar Collin L. Powell.

V začetku maja je postajalo jasno, da bo Obama demokratski kandidat za predsednika. Po zmagah na državnih konvencijah in volitvah v zveznih državah in samo treh porazih od začetka maja, si je Barack Obama, s podporo skoraj 400 superdelegatov, zagotovil kandidaturo za predsednika z 2.117 potrebnih delegatov. Potrebno je bilo samo še počakati na demokratsko strankarsko konvencijo v Denverju, kjer se je njegova kandidatura potrdila. Hillary in Bill Clinton sta Obamo na konvenciji dostojanstveno podprla in ni bilo čutiti nobenih zamer.

Tekma za Belo hišo

Joe Biden in Barack Obama, Springfield, avgust 2008

Obamov protikandidat je bil izkušeni republikanski senator iz Arizone, John McCain. Za svojo kampanjo je najel številne člane Bushove politične ekipe.

Po tem, ko je bil izbran za predstavnika demokratov na volitvah 2008, je moral Obama še izbrati podpredsednika, ki bo z njim na čelu države. Dne 23. avgusta 2008 je Obama objavil, da je podpredsedniški kandidat Joe Biden, njegov konkurent na preliminarnih volitvah, dolgoletni senator iz Delawarea in eden od najbolj izkušenih ameriških politikov. Po izbiri podpredsednika je Obama nadaljeval kampanjo s potovanji v mnoge zvezne države in v govorih izpostavljal svoj program. Konec julija je odšel na odmevno turnejo po Bližnjem vzhodu in Evropi, z namenom, da se predstavi v predsedniški luči. Med potovanjem se je izkazalo, da je Obama politična rock zvezda. McCainova ekipa je začela z napadalnimi oglasi, od katerih se je Obamov tabor ogradil. Obama je sodeloval v treh predsedniških debatah, v katerih je, po mišljenju mnogih kritikov, porazil svojega republikanskega protikandidata, Johna McCaina. Medtem, ko je Barack Obama izžareval mladost in spremembe, je republikanski nominiranec John McCain, ki je med kampanjo dopolnil 72 let, stavil na svojo imenitno biografijo in izkušnje.

Volitve so bile 4. novembra 2008 in Obama je svojo kampanjo prekinil šele popoldne tega dne. Zgodaj zjutraj je odšel na volišče, popoldne pa je - že tradicionalno na dan vsakih volitev - odigral košarkaško tekmo z bližnjimi sodelavci in prijatelji. Koncem dneva se je umaknil domov v predmestje Chicaga in s svojo družino čakal na rezultate volitev. Po zaprtju vseh volišč in objavi rezultatov, je Barack Obama osvojil glasove v 29, McCain v 21 zveznih državah in tako zbral 365 elektorskih glasov nasproti McCainovih 173. Obama je prestopil prag, ki je bil 270 elektorskih glasov in postal je 44. predsednik Združenih držav Amerike.

Predsednik ZDA - prvi mandat

Svečana prisega

Slovesna prisega predsednika ZDA Baracka Obame, 20.01.2009

20. januarja 2009 je Obama zaprisegel na zahodni strani Kapitola, kjer so sužnji svojčas žgali opeke, žagali les in polagali kamne za njegove temelje. Na travniku National Mall, nekdanji suženjski tržnici, se je zbrala skoraj dvomilijonska množica, ki se je raztezala vse do spomenika Abrahamu Lincolnu, predsedniku, ki je odpravil suženjstvo. Nad celotno – najbolj pričakovano inavguracijo od Johna F. Kennedyja naprej – je bilo čutiti Lincolnovo navzočnost. In prav dan poprej so se Američani poklonili državnemu prazniku ob rojstvu dr. Martina Luthra Kinga ml., velikega borca za državljanske pravice, čigar navzočnost je bilo čutiti tudi med volitvami in inavguracijo. Ko je Obama prisegel, da bo branil ustavo, je njegova roka počivala na žametni Bibliji, ki jo je leta 1861 uporabil Lincoln. Predsednik vrhovnega sodišča John G. Roberts ml. in Barack Obama, dva ustavna strokovnjaka, ki sta bila odlična govornika, sta imela kar nekaj težav, da sta se prebila skozi prisego. Prisega je bila tako velik zgodovinski dogodek, da je Obamov nastopni govor postal večji kot njegove besede in bolj prežet s pomenom kot karkoli, kar je povedal. Resnoben, realistični ton nastopnega govora je presenetil tiste, ki so pričakovali bolj vzvišeno retoriko iz njegove kampanje. Med vrsticami je ostro kritiziral G. W. Busha. Izpostavil je naraščajoče število zaplenjenih domov, zaprta podjetja, izgubljene službe, drago zdravstveno varstvo, upadanje kakovosti šol, energetsko odvisnost in grožnjo podnebnih sprememb. Resna drža in resnobna retorika Baracka Obame sta sporočali, da ni nikakršno božanstvo in da razplet zgodbe ne bo preprost.

Med tem, ko sta bila Obama in Bush s soprogama na poti na slovesno prisego, je 93 članov osebja Bele hiše v petih urah pospravilo imetje družine Bush in skrbno zložilo v predale osebne predmete Obamovih. Ob prihodu vsake nove administracije je bila opravljena hitra menjava, ne da bi v hišo na naslovu Avenija Pensilvanija, vstopil en sam selivec.

Prve odločitve

Obama je zelo hitro sestavil svojo sanjsko ekipo. Naredil je vtis s tem, koliko je dal na izkušnje in inteligenco. Dejal je, da bi bili Američani zaskrbljeni, če bi v najbolj kritičnih časih za gospodarstvo imenoval ljudi brez izkušenj. Ni bilo nujno, da so se kandidati v vsem strinjali z njim. Bil je pragmatik in sestavil pisan kabinet, v katerem so bili tako levičarji kot bolj sredinski politiki. In kar nekaj kadra je bilo tudi iz Clintonove administracije. Državna sekretarka in odgovorna za ameriško zunanjo politiko je postala Hillary Rodham Clinton. V tej vladi je bilo vendarle manj kadrovanja po osebnih poznanstvih in politikov z dobrimi zvezami, kakršni so končali visoko v Bushevi vladi.

Obamov kabinet v letu 2009

21. januarja je šef Obamovega kabineta Rahm Emanuel naročil vladnim agencijam in ministrstvom, naj zamrznejo vse uredbe, ki jih je v zadnjih dneh sprejela administracija nekdanjega predsednika Georgea Busha in še niso v veljavi. Nova administracija jih je namreč pred začetkom izvajanja ponovno preučila. Gre sicer za običajen korak ob menjavi administracij v Beli hiši. Obama je tudi začel uresničevati svoje obljube glede taborišča Guantanamo na Kubi, saj naj bi tamkajšnji vojaški tožilci na njegovo prošnjo za 120 dni ustavili vse primere pred vojaškimi komisijami.

V naslednjih dneh je nadaljeval z izpolnjevanjem nekaterih predvolilnih obljub. Novi ameriški predsednik se je v prvem tednu sestal z ekipo vrhunskih gospodarskih in finančnih strokovnjakov, s katerimi so poskušali oblikovati strategijo, ki bi omogočila obvladovanje napetih finančnih razmer in oživitev gospodarstva, ki se je znašlo v največji krizi po veliki depresiji v 30-ih letih prejšnjega stoletja. Slednje se je Obama želel lotiti s stimulacijskim paketom, vrednim okoli 825 milijard dolarjev, ki sta ga morala potrditi tudi oba domova ameriškega kongresa. Kot je dejal ob zaprisegi, si bo s pogumnimi in hitrimi dejanji prizadeval ne le ustvariti nova delovna mesta, temveč postaviti nove temelje za gospodarsko rast.

Zunanja politika

Irak

V nasprotju s tedanjim večinskim mnenjem je Obama na protivojnem zborovanju 2. oktobra 2002 javno zavrnil iraško vojno.

»Zavedam se, da bo invazija na Irak brez jasnega vzroka in brez močne mednarodne podpore samo spodbudila ogenj na Bližnjem vzhodu, podprla najslabše namesto najboljše impulze v arabskem svetu, okrepila novačenje Al Kaide. Nisem proti vsem vojnam. Sem proti neumnim vojnam.«

Leta 2007 je predstavil načrt umika. Dne 27. februarja 2009 je napovedal konec bojnih misij ZDA v Iraku, okupiranem od leta 2003 in umik večine tamkajšnjih ameriških vojaških enot v 18 mesecih. Te so zapustile Irak kot je bilo načrtovano do 19. avgusta 2010. Od konca leta 2011 naj bi ostalo v državi le nekaj enot za zaščito veleposlaništva in usposabljanje iraške vojske.

Izrael s Palestino

Po Obamovem ultimatu, da se v času enega leta najde trajna rešitev za izraelsko-palestinski spor, sta se na neposrednih pogajanjih prvič sešla Benjamin Netanjahu in Mahmud Abbas. Srečanje je bilo 2. septembra 2010 v Washingtonu. Tri tedne kasneje je Obama sklical Generalno skupščino ZN, da te dogovore podprejo in priznajo, da sta varnost Izraela in resnična sprava dosegljiva le z neodvisno Palestino in samo z miroljubnimi sredstvi.

Afganistan in Pakistan

Medtem, ko je CIA v preteklosti že uporabljala brezpilotna letala, jih je za vojaške raketne napade začel uporabljati ameriški predsednik George Bush mlajši. S pakistanskim kolegom, avtoritarnim generalom Pervez Mušarafom, je sklenil dogovor o vojaških napadih na severozahodu in zahodu Pakistana, ki so ju sicer nadzorovali talibanski uporniki in pripadniki Al Kaide. Pod Obamo se je število napadov z brezpilotnimi letali povečalo skoraj za šestkrat v primerjavi z obdobjem Bushevega drugega mandata.

Tudi v Afganistanu so se po nareku Obame močno povečali raketni napadi, ki so terjali številne civilne žrtve. Afganistan so ZDA napadle 7. oktobra 2001. Samo za neposredne stroške operacije Trajna svoboda, so ameriški davkoplačevalci odšteli 420 milijard dolarjev, trenutno pa gre iz proračuna zanjo okoli dve milijardi dolarjev na teden. V najdaljši vojni v ameriški zgodovini je doslej padlo več kot 2500 zavezniških vojakov, od teh več kot 1600 Američanov, tisoče mrtvih civilistov pa v zadnjih desetletjih ni nihče uradno prešteval. Trenutno je v Afganistanu okoli 100.000 ameriških vojakov, med 40.000 do 50.000 vojakov NATA in še kakih 100.000 zasebnih pogodbenikov. Februarja 2009 je Barack Obama ukazal napotitev 17.000 dodatnih vojakov v Afganistan, 1. decembra 2009 pa se je število vojakov v Afganistanu povečalo na 33.000. Novi vojaki so se tja napotili v prvi polovici leta 2010, umik ameriških sil pa je bil načrtovan za konec leta 2011.

22. junija 2011 je v težko pričakovanem govoru o delnem umiku ameriške vojske iz Afganistana, Barack Obama dejal: »Amerika, nastopil je čas, da se osredotočimo na gradnjo države tukaj doma!« Ljudstvu je tako sporočil - umik 10.000 vojakov do konca leta 2011, ostalih 23.000, ki jih je kot del okrepitev poslal v Afganistan, pa se naj bi vrnilo do začetka jeseni 2012. Nekateri so bili mnenja, da je to prehiter umik in s tem zaletavi konec dokaj uspešne ofenzive.

Predsednik Obama in najožji sodelavci spremljajo vojaško operacijo Neptunovo kopje

Televizijski prenos nagovora državljanom ob smrti Osame bin Ladna, 1. maj 2011 ob 23.35

Pripadniki posebnih enot ameriške vojske so 1. maja 2011 po ukazu predsednika ZDA Baracka Obame vdrli v hišo v pakistanskem Abbottabadu, 55 km od Islamabada in ubili ameriškega sovražnika številka ena, Osamo bin Ladna. Kmalu zatem so njegovo truplo odvrgli v Indijski ocean in tako preprečili, da bi njegovo zadnje počivališče postalo svetišče za nove skrajneže.

Novica o bin Ladnovi smrti je v ZDA sprožila veselje, uspešnost dela predsednika pa je bila za kratek čas ocenjena 9-11% višje kot prej.

Navdušenje se je sicer kmalu poleglo, uspešna operacija pa danes odmeva le še v okviru predvolilne kampanje predsednika Obame.

Arabska pomlad

Obama se je zadržano odzval na proteste v arabskem svetu in se oglasil v podporo demokraciji dežele šele po revoluciji v Tuniziji.

V začetku februarja 2011 je Obama preko posebnega odposlanca ZDA pozval egiptovskega predsednika Hosnija Mubaraka k odstopu. Dne 11. februarja je pohvalil revolucijo v Egiptu - zaradi nenasilja in zadržanosti egiptovske vojske - vendar je opozoril, da so pred Egipčani »težki dnevi«.

Dne 23. februarja 2011 je pozval Obama libijskega voditelja Moamerja el Gadafija naj ustavi nasilje nad svojim ljudstvom v državljanski vojni v Libiji. Libijcem pa je obljubil pomoč, pri tem ni izključil niti vojaškega posredovanja. 26. februarja je razglasil, da je Gadafi legitimnost izgubil in da mora odstopiti. Posvaril ga je z ameriško vojaško intervencijo. 17. marca je ukazal ameriškim pilotom, naj začnejo z zračnimi napadi na libijsko vojsko. Odločitev je sledila po pogovorih z zunanjo ministrico Hillary Clinton, svetovalko Samantho Power in veleposlanico v ZN Susan Rice, saj niso želeli ponoviti napake iz leta 1994, ko ZDA z nevmešavanjem niso preprečile genocida v Ruandi.

Na domače kritike o pomanjkanju informacij glede ciljev, trajanja, stroškov vojaškega posega in neupoštevanju Kongresa, se je Obama odzval 28. marca z nagovorom državljanom.

Pojasnil je, da je vojaška operacija proti Gadafijevi vojski skrajni ukrep, da se prepreči pokol v Bengaziju in se izvrši resolucija VS ZN št.1973. Z evropskimi zavezniki in nekaterimi arabskimi državami podprti letalski napadi so zaustavili pohod Gadafijeve vojske in omogočili upornikom ponovno zavzetje nekaterih izgubljenih mest. ZDA so svojo vodilno vlogo - kot napovedano - prenesle na NATO, da bi zase zmanjšale tveganje in stroške. ZDA ne bi mogle posredovati pri vsakem zatiranju ljudstva, tukaj pa so imele edinstveno priložnost, da so se izognili »grozovitemu pokolu« - na podlagi libijske prošnje po pomoči z mandatom ZN in mednarodne, tudi arabske, pomoči. Če to ne bi storili, bi bila zlorabljena ameriška identiteta, destabilizirane bi bile sosednje države Libije, zadušen arabski demokratični proces in lahko bi uničilo verodostojnost ZN. Na dolgi rok bi bilo tudi dražje za ZDA. Cilj – odstavitev Gadafija in graditev demokracije – je stvar samih Libijcev. Njegovo strmoglavljenje od zunaj bi razdelilo koalicijo in zahtevalo uporabo zemeljskih sil ali tveganje velikega števila civilnih žrtev zaradi zračnih napadov. Ta napaka je bila storjena že v vojni v Iraku in se ne bi smela ponavljati. Embargo na prodajo orožja Libiji, ustavitev denarnih tokov, nadzor prepovedi letenja in spodbujanje opozicije k padcu Gadafija se bo nadaljevalo še naprej.

Obama se je na koncu zavzel za človekoljubno vojaško posredovanje ob naravnih nesrečah, genocidu, za ohranitev regionalne varnosti in svetovne trgovine - potem, ko bi bile ZDA zaprošene za pomoč, ko bi druge države prevzele svoj delež in bi se vsi udeleženi držali načela pravičnosti in miru. Na ta način bi lahko in morale ZDA podpreti ljudstva, ki si želijo demokracije.

Opazovalci ocenjuje ta odlomek kot "Obamovo doktrino", prvič so imenovani Obamovi pogoji za vojaško posredovanje ZDA.

Ponovne volitve 2012

Mitt Romney in Barack Obama

V začetku aprila 2011 je Obama izrazil namero, da bo na predsedniških volitvah 2012 kandidiral za drugi mandat predsednika ZDA. Kampanjo za ponovno izvolitev je začel s sloganom »Forward« (Naprej). Republikanski protikandidat je bil senator Mitt Romney, s katerim sta bila izenačeno, dolgotrajno in trdo volilno kampanjo.

6. novembra 2012 je Obama dosegel zmage predvsem v t.i. swing državah (nestanovitnih državah), ki so tradicionalno znane po nihanju volivcev – to so Colorado, Florida, Iowa, Nevada, Ohio, Pennsylvania in Virginia. Obama je osvojil večje število ljudskih in elektorskih glasov in tako ostal v Beli hiši. Njegov namestnik Joe Biden je bil pravtako ponovno izvoljen za podpredsednika ZDA.

Viri in opombe

• The New York Times, Monografija Obama, zgodovinska pot
• http://www.dnevnik.si/nedeljski_dnevnik/aktualno/1042223084/ Odlomek iz knjige Pogum za upanje
• http://www.dnevnik.si/novice/estrada/1042219741/ B.Obama: Življenje v slikah
• http://www.mladina.si/43644/zenska-na-robu-zivcnega-zloma/
• http://www.delo.si/clanek/74033 Kosilo petih predsednikov v Beli hiši
• http://www.delo.si/novice/svet/prvi-temnopolti-predsednik-zda-obama-od-sprememb-v-pragmatizem.html
• http://www.24ur.com/novice/svet/obama-takoj-zavihal-rokave.html
• http://m.delo.si/clanek/159354/ Umik iz Afganistana
• http://www.rtvslo.si/svet/ Obama, Abas in Netanjahu v iskanju miru
• http://www.rtvslo.si/svet/obama-abas-in-netanjahu-v-iskanju-miru/212715
• http://www.siol.net/novice/svet/2012/08/casovnica_ameriskih_predsedniskih_volitev_2012.aspx
• http://www.delo.si/novice/svet/ameriskevolitve2012/v-zivo-obami-drugi-mandat.html
• http://www.finance.si/8325766/ Kaj prinaša drugi mandat Baracka Obame
• http://www.rtvslo.si/svet/si-bo-obama-s-tokratnim-govorom-tlakoval-pot-v-zgodovino/302253

Zunanje povezave

• Obama '08—BarackObama.com
• Uradna spletna stran Bele hiše