Ivo Zorman

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ivo Zorman
Rojstvo 3. maj 1926
Gora pri Komendi
Smrt 14. januar 2009
Kamnik
Poklic učitelj
Poznan(a) po pisatelj

Ivo Zorman, slovenski pisatelj, urednik, * 3. maj 1926, Gora pri Komendi, † 14. januar 2009, Kamnik.

Obiskoval je meščansko šolo v Ljubljani in še kot mladenič sodeloval v NOB. Po drugi svetovni vojni je bil sprva novinar. Maturiral je na učiteljišču in diplomiral na višji pedagoški šoli v Ljubljani leta 1950. Nekaj časa je bil v prosvetni službi v več slovenskih krajih. Nazadnje je bil urednik pri založbi Borec v Ljubljani. Upokojil se je leta 1977.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Otroštvo[uredi | uredi kodo]

Že v tretjem letu se je s starši preselil v Kamnik, ki ga imenuje »mesto mojega otroštva«. Tam se je imel z drugimi dečki za otroka ceste, zmeraj na potepu, v gozdovih okrog Kamnika ali ob reki Bistrici. Ta leta je upodobil v mladinskem romanu Gnezdo sršenov.

Mladost[uredi | uredi kodo]

V srednjo šolo se je kot »vagonar« vozil v Ljubljano. Slovenščino ga je učil pisatelj Tone Seliškar, ki je njegov spis o otroštvu nagradil s knjigo, sicer pa ni usodno vplival nanj. Med nemško okupacijo v Kamniku ni bilo srednje šole. Prvi dve vojni zimi je delal v tovarni Remec, drugi dve pa je, komaj sedemnajstleten, preživel pri partizanih. Po vojni je bil nekaj mesecev novinar v Trstu , zatem se je vpisal na Višjo pedagoško šolo; ne zato, da bi postal učitelj slovenščine, ampak da bi ostal pri Slovenskem poročevalcu, kjer je že delal honorarno. Ministrstvo za prosveto, ki ga je štipendiralo, pa je zahtevalo, da odsluži štipendijo. Ob koncu leta 1947, pred diplomo in tik pred izbruhom informbiroja, so ga izključili iz Partije. Očitali so mu sovražen odnos do Sovjetske zveze in predavanje O duhovni aristokraciji, kamor se je prišteval tudi sam. Tako so ga kot učitelja pošiljali iz kraja v kraj, nikamor za več kot dve leti. Šele po dolgem času se mu je posrečilo zaposliti kot urednik v Založbi Borec.

Zrela leta[uredi | uredi kodo]

Ivo Zorman je začel pisati pozno, blizu trideset let je bil star, pretežni del svojega opusa pa je napisal v zrelih letih, celo v zadnjem desetletju. Na tem mestu nas zanimajo predvsem njegove mladinske knjige, ki so deloma namenjene najmlajšim, pretežno pa odraščajočim bralcem. Sam o sebi meni, da je zorel v izjemnih okoliščinah, sredi vojne, zato v svoje mladinske knjige ne vnaša dosti osebnih izkušenj. Njegovi bralci iščejo odgovore na današnja vprašanja. Tako je čutil še v učiteljskih letih, ko se je s šolarji veliko pogovarjal in včasih bolj poslušal kot predaval. Nekateri so mu celo dali v branje svoje dnevnike, ki jih ne bi zaupali nikomur drugemu.

Delo[uredi | uredi kodo]

Ivo Zorman je bil plodovit pisatelj. V novelah in romanih je upodabljal sodobno in polpreteklo (vojno) tematiko. Od preprostejšega realizma v začetnih delih se je stilno razvijal k zapletenejšim postopkom zmerne modernistične proze.

Njegov pisateljski opus obsega osemnajst romanov in novelističnih knjig in petnajst mladinskih del. V svojih knjigah za odrasle je upodabljal vojne in povojne dileme. Najbolj znan je roman Draga moja Iza (1973), po katerem je bil posnet film.

Njegovo glavno delo je nezaključeni ciklus devetih romanov o družini Bauman, razdeljen v tri kategorije: Predniki, Sodobniki in Potomci. V teh romanih spretno povezuje socialne in čustvene dogodke ter spomine in izpovedi, obenem pa natančno opisuje meščanske bivalne prostore in načine življenja v meščanski družinski skupnosti. Pisatelj nadaljuje tradicijo slovenske realistične proze s temami iz druge svetovne vojne in partizanstva ter z družinskimi romani, za katere črpa snov večinoma iz domačega meščanskega okolja.

Na osnovi njegovih partizanskih doživetij je nastala vrsta pripovednih del tako za mlade kot odrasle: Iz obroča, Svobodni gozdovi, Bolničarka Vida ...

Med mladinskimi deli je izbiral med različnimi tematikami in motivi: partizanske tematike (Naši kurirji), živalske pravljice (Račka Puhačka), fantastična pripoved (Storžkovo popoldne), najpomembnejše pa so realistične zgodbe o otroštvu in odraščanju (Gnezdo sršenov, Na senčni strani mesta).

V delih je opazna navezanost na rojstni Kamnik, o katerem je napisal vrsto knjig, v katerih se je spominsko vživljal ne le vase, ampak tudi v ljudi in dogodke, katerim je bil priča in jih je sodoživljal (Lectovo srce).

Najuspešnejše mladinsko delo Iva Zormana je V sedemnajstem, kjer opisuje mladostnikovo življenje in prve uvodne čustvene preizkušnje, odločitve in poraze. Očitajo mu, da so junakinje njegovih del dekleta. Odgovarja jim, da so fantje preveč zapleteni. Vendar med njegovimi deli ne manjka takih, v katerih so junaki fantje.

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

Dela za odrasle[uredi | uredi kodo]

  • Trije Borjanovi (1955)
  • Čez dvajset let bo vse drugače (1968)
  • V tem mesecu se osipa mak (1969)
  • Pedagoška komedija (1971),
  • Draga moja Iza (1973)
  • Sončnica navadna (1974)
  • Stric Benjamin (1977)
  • Medved z budilko (1982)
  • Vonj po jeseni (1978)
  • Dom človekov (1981)
  • Kdo bo meni prižgal sveče (1982)
  • Portret revolucionarja Malusa (1985)
  • Leta herojev (1988)
  • Lectovo srce (1989)
  • V znamenju tehtnice (1989)
  • Stiska bogov (1991)
  • Donáta (1991)
  • Kajnov rod (1991)
  • Vila Bagari (1997)
  • Ko odletijo lastovke (1999)
  • Okus po marcipanu (2002)

Mladinska proza[uredi | uredi kodo]

Povesti[uredi | uredi kodo]

  • Iz obroča (1953)
  • Svobodni gozdovi (1954)
  • Eno samo je življenje (1963)
  • Na senčni strani mesta (1967)
  • Gnezdo sršenov (1968)
  • V sedemnajstem (1972)
  • Obveščevalec Lesnika (1979)
  • Oh, ta naša babica (1986)
  • Sla po letenju (1987)
  • Bolečina odraščanja (1993)

Zgodbe[uredi | uredi kodo]

  • Storžkovo popoldne (1973)
  • Rosni zaliv (1975)
  • Tinčevi divji doživljaji (1978)
  • Naši kurirji (1978)
  • Uporne Dražgoše (1978)
  • Bolničarka Vida (1978)
  • Rada bi bila velika (1979)
  • Deklica iz Mihovega mlina (1982)
  • Hrčki smrčki (1983)
  • Račka Puhačka (1988)
  • Ded Nil in teta Filipa (1989)

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Aleksandra Ivanc Lutar, Album slovenskih književnikov; Mladinska knjiga 2006
  • Drago Bajt, Slovenski kdo je kdo; Nova revija 1999
  • Leksikon, Slovenska književnost; Cankarjeva založba 1996

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]