Jože Snoj

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Jože Snoj
Državna proslava ob Prešernovem dnevu 2012 - Jože Snoj.jpg
Jože Snoj (desno) leta 2012
Rojstvo 17. marec 1934({{padleft:1934|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:17|2|0}}) (80 let)
Maribor
Državljanstvo Flag of Slovenia.svg Slovenija
Poklic pisatelj

Jože Snoj, slovenski pesnik, pisatelj in esejist, * 17. marec 1934, Maribor, Slovenija.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Rodil se je v Mariboru staršema Antonu in Veri Snoj. Družina je morala leta 1941 pred Nemci pobegniti iz Maribora v materin rojstni kraj Mokronog na Dolenjskem, od tam pa so pred komunisti pobegnili v Ljubljano. Tam je končal gimnazijo, diplomiral je leta 1960 na Filozofski fakulteti iz slavistike in primerjalne književnosti. Od 1961 do 1971 je bil novinar in lektor v kulturni redakciji časnika Delo, od 1971 do 1993 pa urednik pri Državni založbi Slovenije.

Živi in dela v Ljubljani. Dvakrat poročen; ima otroke Vida, Jošta, Veroniko, Zariko in Antona.[1]

Delo[uredi | uredi kodo]

Pri njegovem začetnem delu ga je usmerjal oče. Ustvarjati je začel za odrasle, najprej kot pesnik in nato kot pripovednik. Po letu 1970 je začel pisati za mladino.

Njegov opus sestavljajo pesmi, pripovedna proza, kritike, eseji in članki. Izraziteje posega tudi v mladinsko književnost (npr. Barabakos in kosi, Avtomoto mravlje, Domen Brezdomni in deklica Brezimena idr.). Njegova izrazito osebna poezija pomeni enega značilnejših prehodov od tradicije k avantgardi (npr. Nenadoma v velikem prostoru sami, Balade za glas in raglje, Žalostinke za očetom in očetnjavo idr.). V pripovedni prozi je oblikoval različice evropskega modernističnega romana (Hodnik, Negativ Gojka Mrča, Jožef ali Zgodnje odkrivanje srčnega raka, Gavžen hrib, Fuga v križu). V romanu Jožef ali Zgodnje odkrivanje srčnega raka je uporabil mitsko in arhetipsko figuro biblijskega egiptovskega Jožefa in soočil preplet starih in novih časov. Tako po izpovedni kot tudi po artistični strani izstopata romana o 2. svetovni vojni Gavžen hrib in Fuga v križu.

Analiza njegovega dela

Tematsko je njegova poezija najizrazitejša v izražanju moške erotike, eksistencialne stiske ter metafizičnega protesta in upora proti konvencijam. Modernistična načela pesnjenja dopolnjujejo mitske aluzije. Na začetku sedemdesetih je z navezavo na izročilo slovenskega ljudskega pesništva njegov pesniški svet postal mračnejši, bolj baladen. V osemdesetih in devetdesetih letih je zaznati odmik od strogo modernističnega pesništva. Za to obdobje je značilna vedno močnejša težnja po resakralizaciji poezije in mističnem čaščenju pesniške besede ter neposrednejšem nagovarjanju transcendence (Žalostinke za očetom in očetnjavo, Domotožje, Duhovne pesmi). V tem je v primerjavi z osrednjimi slovenskimi modernističnimi pesniki (D. Zajc, Gregor Strniša, V. Taufer, N. Grafenauer) morda najizrazitejša posebnost njegove lirike. Kot pripovednik je najprej objavil modernistično oblikovane novele (Gospa z mentolom) z aktualno socialnokritično in intimno eksistencialno tematiko. Konec sedemdesetih let je v romanu Jožef ali zgodnje odkrivanje srčnega raka v ospredju moška erotika, posebnost pa je tudi vpeljava svetopisemskih motivov za prikaz intimne bivanjske in moralno-etične ter aktualne družbeno kritične problematike. V romanih iz osemdesetih let je obravnaval travmatična protislovja slovenske polpretekle zgodovine in skušal osvetliti tragično ujetost posameznikov v bratomorno vojno iz drugačne etične perspektive oz. iz več perspektiv. V romanu Noetova bajta je prek odmevov vojne tematike spet prešel k sodobnosti in zasebnemu dogajanju v kriznih časih osamosvajanja Slovenije. Napisal je tudi številne knjige za otroke: pesmi so zvočno in ritmično razgibane in temeljijo na besedni igri (Lajna drajna, Pesmi za punčke in pobe, Skozi vrt in čez plan), prozna besedila pa so po vsebini večinoma pravljična (Barabakos in kosi, Avto moto mravlje, Zarika iz Zarje, Pravljica o vodni kapljici, Jutro sveta); ponekod pravljičnost izraziteje prehaja v grotesknost, parabolizacijo in alegorizacijo ali poetično parafraziranje bibličnih tem (Domen Brezdomi in deklica Brezimena, Škorček norček, Bajanja o Bogu). Kot kritik je sistematično ocenjeval književne izdaje, kot publicist pa se je skoraj 3 desetletja ukvarjal z aktualnimi sodobnimi vprašanji v povezavi s književnimi in kulturno-političnimi temami; med temami v osemdesetih letih izstopa zavzemanje za slovensko samostojnost. V polemično pisanem Ubijanju zemlje izvira Snojevo etično stališče iz brezpogojnega priznanja svetosti življenja, medtem ko je v devetdesetih letih tudi za eseje značilno religiozno premišljevanje in samospraševanje.

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

  • 1963, Mlin stooki
  • 1966, Gospa z mentolom (novele)
  • 1968, Konjenica slovenskih hoplitov
  • 1969, Barabakos in kosi (povest)
  • 1969, Hodnik (roman)
  • 1970, V vrsticah in med njimi (izbor člankov o književnosti)
  • 1971, Lajna drajna (pesmi)
  • 1971, Negativ Gojka Mrča (roman)
  • 1971, Nenadoma v velikem prostoru sami
  • 1973, Balade za glas in raglje
  • 1973, Stop za pesmico (pesmi)
  • 1975, Avtomoto mravlje (Mladinska knjiga, Ljubljana 1975)
  • 1975, Rotokronika (izbor člankov iz Tedenske tribune 1970-72)
  • 1976, Pesmi za punčke
  • 1976, Piknik pikapolonic
  • 1977, Lila akvareli
  • 1978, Hišica brez napisa (zgodba)
  • 1978, Josip Murn (študija)
  • 1978, Jožef ali Zgodnje odkrivanje srčnega raka (roman)
  • 1978, Pesmi
  • 1979, Avtomoto mravi (prevod v srbo-hrvaški jezik)
  • 1981, Avtomoto mravlje (1. ponatis)
  • 1982, Gavžen hrib (roman o vojnem otroštvu)
  • 1983, Sanjska miška (pravljica)
  • 1983, Srečni ščurek (zgodbe)
  • 1983, Žalostinke za očetom in očetnjavo
  • 1984, Pesmi za punčke in pobe
  • 1985, Domen Brezdomi in deklica Brezimena (pravljični ljubezenski roman)
  • 1986, Fuga v križu (roman)
  • 1987, Pravljica o vodni kapljici
  • 1987, Ubijanje zemlje (revolucija na Slovenskem v prozi Karla Grabeljška; esej)
  • 1987, Zarika iz zarje (pravljica)
  • 1988, Gabrijel in Mihael
  • 1988, Škorček norček (povest)
  • 1989, Palčki so! Za vse tiste, ki še hodijo s plišastimi medvedki spat
  • 1990, Čudenja in zrenja
  • 1990, Zakleta hiška (zgodba)
  • 1991, Handkejev paradoks: P.H. in mit slovenstva v njegovem pripovednem pesništvu (esej)
  • 1991, Jutro sveta (pravljice)
  • 1993, Bajanja o Bogu (zgodbe)
  • 1993, Duhovne pesmi
  • 1993, Med besedo in Bogom (eseji)
  • 1994, Dom, otožje
  • 1995, Enkrat ko bo očka majhen
  • 1997, Noetova bajta (romanet)
  • 1997, Skozi vrt in čez plan skozi leto in dan (pesmi)
  • 1999, Metamorfoza groze (eseji)
  • 2000, Gospod Pepi ali zgodnje iskanje imena (roman)
  • 2002, Pod nebje
  • 2004, Poslikava notranjščine: (al fresco) (pesmi)
  • 2005, Ime zgodbe: (varianta in variacije): eseji in zapisi
  • 2006, Gospa in policaj ali Pozen obračun s slovensko žalostjo (roman)
  • 2008, Kažipot brezpotij (pesmi)
  • 2009, Ubijanje kače ali Zapoznela sporočila o Gadu

Priznanja in nagrade[uredi | uredi kodo]

Viri in literatura[uredi | uredi kodo]

Literatura

  • N. Grafenauer: Alienacija v poeziji - Jože Snoj, Mlin stooki, Sd 1964
  • M. Mejak: Književna kronika 1962 - 1965, 1966
  • H. Vogel: Jože Snoj, Konjenica slovenskih hoplitov, Dialogi 1969
  • D. Rupel: Branje, 1973
  • A. Inkret: Spomini na branje, 1977
  • F. Pibernik: Med tradicijo in modernizmom, 1978
  • A. Inkret: Novi spomini na branje, 1980
  • D. Bajt: Jože Snoj, Gavženhrib, Nova revija, 1982/1983
  • T. Hribar: Sodobna slovenska lirika IV, Nova revija, 1983, 1984
  • F. Bohanec: Živa stvarnost, 1983
  • J. Horvat: Pisatelji, 1983
  • T. Kermauner: Žalostinke iz palimpsestov. Ob Snojevi pesniški zbirki Žalostinke za očetom in očetnjavo, Nova revija 1985
  • Iz Enciklopedije Slovenije o delu Jožeta Snoja
  • Članek: Jože Snoj: S šolo nad "delitev duhov"

Viri

  • Kos, Janko, Dolinar, Ksenija in Blatnik, Andrej (ur.). Slovenska književnost. Cankarjeva založba, Ljubljana 1996.

Sklici

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

  • uradna spletna stran [1]
  • Društvo slovenskih pisateljev [2]