Taras Kermauner

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Taras Kermauner
Taras Kermauner.jpg
Taras Kermauner

Taras Kermauner, slovenski literarni zgodovinar, filozof, esejist, kritik, dramaturg, * 13. april 1930, Ljubljana, † 11. junij 2008, Ljubljana.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Bil je sin zgodovinarja in predvojnega komunističnega politika Dušana Kermavnerja, brat pesnika Aleša Kermaunerja, oče pesnice Aksinje Kermauner, pesnika in varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka ter mož dramatičarke Alenke Goljevšček. V času med vojno je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani, po maturi se je vpisal na Filozofsko fakulteto, smer filozofija, kjer je leta 1954 diplomiral. Leto dni je bil na izpopolnjevanju v Parizu, med leti 1955 in 1958 pa je bil asistent pri stolici za filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Med leti 1958 in 1960 je bila proti njemu sprožena preiskava zaradi suma sovražne propagande; leta 1959 je bil nekaj dni zaprt zaradi neprijavljenega javnega predavanja. Od leta 1966 do 1969 je bil uradnik, večino časa pa je deloval kot svobodni književnik. Za kratek čas je leta 1970 opravljal funkcijo ravnatelja ljubljanske Drame SNG. Bil je sourednik Perspektiv in drugih različnih revij.

Objavljati je začel leta 1946 v Mladinski reviji, z uničujočo kritiko Ingoličeve zbirke novel Pred sončnim vzhodom, nadaljeval v Novem svetu, v petdesetih in šestdesetih letih pa je postal eden vodilnih piscev t. i. kritične generacije. Zavzemal se je za novejše in avantgardne smeri v miselnosti in književnosti: radikalni kriticizem v 50. letih, reizem, ludizem, mitizem v drugi polovici 60. let, že leta 1982 tudi o postmoderni. Napisal je veliko interpretacij in analiz slovenske književnosti, spremnih besed h knjigam novejših slovenskih avtorjev, sodeloval je pri mnogih slovenskih revijah in objavljal tudi v srbohrvaških časopisih. Kritike, zlasti veliko filmskih, je v 50. letih objavljal v Naših razgledih, pozneje še v revijah Ekran, Dialogi idr.

Bil je tudi pomemben dramaturg v vseh slovenskih gledališčih, med drugim sodelavec gledališča Glej in eden glavnih ustanoviteljev, voditeljev in režiserjev Odra 57. Leta 1962 je režiral Zajčevo dramo Otroka reke in bil dramaturg Kozakove Afere. Le-to je režiral v beograjskem Ateljeju 212. Leto kasneje, 1963, je skupaj s Francijem Križajem režiral še Kozakovo dramo Dialogi.

Leta 1985 je prejel nagrado Prešernovega sklada, vendar jo je zavrnil. Prav tako je istega leta zavrnil nagrado za scenarij kratkega filma o Edvardu Kocbeku. Drugih nagrad in odlikovanj ni dobil. Leta 1981 je v Sarajevu doktoriral z razpravo o Cankarjevi dramatiki. 1982 je bil habilitiran v rednega univerzitetnega profesorja, redni član SAZU je bil od leta 1995 dalje. Kot upokojenec je živel v vasi Avber na Krasu.

Delo[uredi | uredi kodo]

Taras Kermauner je pisal veliko člankov o filmu, glasbi, slikarstvu, kulturi, politiki, filozofske razprave, razprave o liriki, prozi in dramatiki, največ pa se je ukvarjal z literarno zgodovino in literarno teorijo in literarno kritiko in esejizmom v reviji Beseda. Njegova glavna preokupacija je bila analiza sveta in človeka skozi slovensko literaturo, zlasti skozi slovensko dramatiko, o čemer je napisal več kot 100 knjig pod skupnim naslovom Rekonstrukcija in reinterpretacija slovenske dramatike. Njegova obsežna bibliografija do leta 2000 je objavljena v knjigi Geometrija redov, 3: Vidiki (2000).

Knjige o dramatiki[uredi | uredi kodo]

Knjige o poeziji[uredi | uredi kodo]

  • Na poti k niču in reči: porajanje reizma v povojni slovenski poeziji (1968) (COBISS)
  • Natura in intima (1969) (COBISS)
  • Izročilo in razkroj ali samorazdejanje humanizma v povojni slovenski poeziji (1970) (COBISS)
  • Strukture v poeziji: raziskava pomenske strukturalne mreže (1971) (COBISS)
  • Dileme sodobnega slovenskega pesništva (1971) (COBISS)
  • Avantgardni pesnik pred sodiščem (1972) (COBISS)
  • Poezija slovenskega zahoda I, II, III (1990, 1991, 1993)
  • Ogenj, ki prečiščuje: razprava o Balantičevi poeziji (1991) (COBISS)

Knjige o prozi[uredi | uredi kodo]

  • Zgodba o živi zdajšnjosti (1975)
  • Družbena razveza: sociološko in etično naravnani eseji o povojni slovenski prozi (1982)

Avtobiografska dela[uredi | uredi kodo]

  • Staja pod Poncami (1979)
  • Zdrobljena zrcala (1981)
  • Sreča in gnus ali kako kritično razumeti nastanek osebnosti (1984)
  • Med prijatelji, med sovražniki: novi dnevnik 1982 I (1986)
  • Zadnje srečanje (1990)
  • Skupinski portret z Dušanom Pirjevcem 2002)

Esejistična dela[uredi | uredi kodo]

  • Struktura in zgodovina (1969)
  • Lastne podobe, obremenjene z zanosnim samoobtoževanjem (1979)
  • Žrec avangarde i njezin grobar, v srbohrvaščini (1980)
  • Iskanje Boga: predavanja o poti k Bogu (1988)
  • Pisma slovenskemu prijatelju (1989)
  • Pisma srbskemu prijatelju (1989)
  • Slovenska kultura in versko izkustvo (1991)
  • Dvanajst predavanj o perečih razpotjih krščanstva (1992)
  • Slovenski čudež v Argentini I – III (1992)
  • Bog in slovenstvo: versko-kulturni esej (1993)
  • Perspektivovci (1995)

Prevodi[uredi | uredi kodo]

  • György Lukács: Razkroj uma: Pot iracionalizma od Schellinga do Hitlerja. [Die Zerstörung der Vernunft] (COBISS)
  • György Lukács: O današnjem pomenu kritičnega realizma (COBISS)
  • D'Allembert: Uvod v enciklopedijo (COBISS)

Knjige o njem[uredi | uredi kodo]

  • M. Rožanc: Travma Tarasa Kermaunerja, Sodobni slovenski esej. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1979
  • A. Inkret: Novi spomini na branje, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1980 (COBISS)
  • F. Bohanec: Živa stvarnost, Maribor: Obzorja, 1983 (COBISS)
  • M. Dolgan: Slovenski literarni programi in manifesti, Fanfare in tihotapci. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990 (COBISS)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]