Jože Pučnik

Jože Pučnik

Dr. Jože Pučnik, slovenski politik, poslanec, filozof, primerjalni književnik in doktor socioloških znanosti, * 9. marec 1932, Črešnjevec, Slovenska Bistrica, † 12. januar 2003.

V času komunističnega režima Josipa Broza Tita je bil Pučnik en od najvidnejših in najopaznejših kritikov diktature in omejevanja človekovih pravic v bivši Jugoslaviji. V tem obdobju je bil zaprt za skupno 7 let, nato pa prisiljen v izgnanstvo. Po vrnitvi v domovino konec 80-ih let je postal vodja Demokratične Opozicije Slovenije (DEMOS), koalicije novonastalih slovenskih demokratičnih političnih strank, ki je na prvih svobodnih volitvah leta 1990 premagala slovenske komuniste in povedla Slovenijo na pot demokratizacije in tržnega gospodarstva. Pučnika danes mnogi dojemajo tudi kot enega od idejnih očetov slovenske osamosvojitve.

Mladost in začetki

Jože Pučnik se je rodil 9. marca 1932 v Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici. Rojen je bil v katoliški kmečki družini, ki je med drugo svetovno vojno podpirala Osvobodilno fronto slovenskega naroda.

Pučnik se je prvič soočil z nedemokratičnostjo povojnega režima v Titovi Jugoslaviji že kot najstnik. Ker je objavil nekaj kritičnih misli v srednješolskem glasilu Iskanja, so mu prepovedali opravljati zaključni izpit. Ker se brez zaključnega izpita ni mogel vpisati na univerzo, so ga vpoklicali v takratno jugoslovansko vojsko. Po odsluženem vojaškem roku mu je bilo dovoljeno sodelovati na zaključnem izpitu, ki ga je opravil in se vpisal na Univerzo v Ljubljani, kjer je študiral filozofijo in primerjalno književnost. Diplomiral je leta 1958.

Za časa svojih študentskih let v Ljubljani se je zbližal s skupino mladih intelektualcev, znanih pod imenom Kritična generacija, ki je želela odpreti prostor za javno razpravo in izzivala rigidno kulturno politiko titoističnega režima v takratni Socialistični republiki Sloveniji. Med Pučnikovimi najtesnejšimi sodelavci tistega obdobja so bili literarni zgodovinar Taras Kermauner, sociolog Veljko Rus in pesnik Veno Taufer. Mladi Pučnik je verjel, da bi bilo mogoče sistem spremeniti od znotraj, zato se je včlanil v Zvezo komunistov Slovenije. Hkrati pa je objavil serijo kritičnih člankov v Reviji 57, v katerih je odkrito kritiziral gospodarsko politiko komunističnega režima.

Disidentska leta

Leta 1958 je bil Pučnik prvič aretiran, in sicer zaradi "spodkopavanja socialistične ureditve". Obsojen je bil na 9 let zapora. Na sojenju, ki je trajalo le nekaj ur, je bil obtožen, da je podpihoval delavce k stavki. Nekateri sodobniki so menili, da naj bi Pučnikova obsodba služila kot vzorčni zastrahovalni primer, s katerim je želel totalitarni režim utišati ostale disidentske intelektualce tistega časa. Izpuščen je bil po 5 letih prestanega zapora, leta 1963, in takoj nadaljeval s pisanjem, tokrat za alternativni zbornik Perspektive. V tem obdobju je že popolnoma odkrito in javno izražal svoje nasprotovanje in nestrinjanje z režimom. Leta 1964 je bil v Perspektivah objavljen njegov članek z naslovom "Problemi našega kmetijstva". V članku je Pučnik kritično obračunal s tedanjo kmetijsko politiko komunistične orientacije, za katero je menil, da je neučinkovita, svoje ugotovitve pa podkrepil tudi z javno dostopnimi uradnimi statistikami. Spet je bil aretiran in obsojen na dodatni 2 leti zapora, tokrat pa tudi izključen iz Zveze komunistov.

Med časom prestajanja zaporne kazni je Pučnik postal nekakšen idol generacije, vsaj v ozkem krogu slovenskih disidentskih intelektualcev. Dramatik Dominik Smole mu je posvetil dramo Antigona, Primož Kozak pa ga je upodobil kot glavnega junaka njegove igre Afera. Obe drami sta predstavljali metaforo za totalitarne pritiske na civilno družbo v času komunističnega režima.

Emigracija in akademska kariera

Leta 1966 so ga izpustili iz zapora. Ker po mnogih poskusih ni uspel dobiti službe v Sloveniji, se je odločil za emigracijo v Zvezno Republiko Nemčijo. Ustalil se je v Hamburgu, kjer se je preživljal z občasnimi fizičnimi deli. Ko se je odločil, da vpiše podiplomski študij na Univerzi v Hamburgu, je ljubljanska univerza po nareku slovenske partije ignorirala njegovo prošnjo, naj mu posreduje kopijo diplome. Brez kopije diplome ni imel možnosti vpisa na podiplomski študij, zato se je ponovno vpisal na dodiplomski študij filozofije in sociologije in leta 1971 iz teh smeri tudi doktoriral. Po doktoratu je poučeval sociologijo na univerzah v Hamburgu in Lüneburgu. Za časa svojega življenja v Nemčiji je postal Pučnik podpornik nemške Socialno-demokratske stranke (SPD) in ohranjal osebne stike z mnogimi od njenih voditeljev. V poznih 80-ih je postal velik občudovalec takrat relativno neznanega social-demokratskega predsednika vlade nemške zvezne dežele Spodnja Saška, Gerharda Schröderja, ki je kasneje postal tudi nemški zvezni kancler. Ravno Schröderja si je Pučnik izbral kot enega glavnih vzornikov na svoji kasnejši politični poti.

Na akademskem polju so nanj vplivale teorije Jürgena Habermasa, Niklasa Luhmanna, kakor tudi različnih sociologov fenomenologov, med njimi Alfreda Schutza in v Sloveniji rojenega Thomasa Luckmanna.

Za časa svojega izgnanstva je ohranjal stike z mnogimi pomembnimi kritičnimi intelektualci v Sloveniji, še posebej z dolgoletnim prijateljem Ivom Urbančičem.

Povratek v Slovenijo

Sredi 80-ih je lahko Pučnik spet objavljal v Sloveniji, tokrat v alternativnem zborniku Nova revija. Leta 1989 se je vrnil v domovino, na povabilo novoustanovljene opozicijske Socialdemokratske zveze Slovenije. Še isto leto je bil izvoljen za predsednika stranke, naslednje leto pa tudi za voditelja Demokratične Opozicije Slovenije (DEMOS), v kateri so se združile vse novoustanovljene opozicijske politične stranke. Ta koalicija je pod Pučnikovim vodstvom zmagala na prvih svobodnih volitvah v Sloveniji po 2. svetovni vojni , leta 1990. Čeprav je bilo pričakovano, da bo kot vodja DEMOS-a po zmagi na volitvah Pučnik prevzel tudi mandatarstvo 1. demokratično izvoljene slovenske vlade, se je temu odrekel in mandatarstvo prepustil Lojzetu Peterletu, predsedniku Slovenskih krščanskih demokratov. V novi vladi je Pučnik prevzel mesto podpredsednika. Istega leta je kot kandidat DEMOS-a kandidiral tudi na volitvah za Predsednika predsedstva Republike Slovenije. V 2. krogu predsedniških volitev, ki jih imajo mnogi še vedno za ene ključnih v novejši slovenski zgodovini, je izgubil proti kandidatu reformiranih komunistov, zadnjemu generalnemu sekretarju Zveze komunistov Slovenije, Milanu Kučanu. Pučnik je zbral v drugem krogu okoli 43% glasov, Kučan pa okoli 57%. Kljub porazu na predsedniških volitvah je Pučnik ostal vodja DEMOS-a in podpredsednik slovenske vlade. V obeh vlogah je bistveno prispeval k dinamiki slovenskega osamosvajanja, tako pri uspešni pripravi in izvedbi osamosvojitvenega plebiscita, kakor tudi v poosamosvojitvenem dogajanju. Po uspešno izvedeni osamosvojitvi in prvih mednarodnih priznanjih nove države Slovenije se je začela koalicija DEMOS krhati. Pučnik je doumel, da koalicije zaradi velikih razlik med strankami članicami ne bo mogoče trajno vzdrževati, zato je jeseni leta 1991 sprožil proces njene razpustitve, spomladi leta 1992 pa skupaj s svojo Socialdemokratsko stranko podprl imenovanje Janeza Drnovška iz Liberalne demokracije Slovenije za mandatarja za sestavo 2. vlade Republike Slovenije. Znano je, da je Pučnik to svojo odločitev kasneje večkrat obžaloval.

Na predčasnih volitvah leta 1992 je Pučnikova Socialdemokratska stranka doživela hud udarec, saj je s 3,4% glasov komaj prestopila prag parlamenta. Sam je bil izvoljen v 1. državni zbor Republike Slovenije; v tem mandatu je bil član naslednjih delovnih teles:

• Preiskovalna komisija o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti (predsednik),
• Odbor za znanost, tehnologijo in razvoj (podpredsednik; do 4. februarja 1994),
• Komisija za volitve, imenovanja in administrativne zadeve,
• Komisija za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb,
• Komisija za vprašanja invalidov,
• Odbor za spremljanje uresničevanja Resolucije o izhodiščih zasnove nacionalne varnosti Republike Slovenije in
• Preiskovalna komisija za parlamentarno preiskavo o vpletenosti in odgovornosti javnih funkcij v zvezi z najdbo orožja na mariborskem letališču.

Kmalu zatem je Pučnik odstopil iz mesta predsednika stranke in leta 1993 prepustil njeno vodenje Janezu Janši. Svojo politično pot v letih 1992-1996 je nadaljeval kot poslanec Državnega zbora in predsednik parlamentarne Preiskovalne komisije o raziskovanju povojnih množičnih pobojev. Leta 1996, ob zaključku svojega poslanskega mandata, se je umaknil iz aktivne politike, a ostal častni predsednik Socialdemokratske stranke Slovenije, kasnejše Slovenske demokratske stranke. Tudi po odhodu iz aktivne politike je ostal oster kritik politike Janeza Drnovška in Milana Kučana. Glasno, dosledno in ob vsaki priložnosti se je še naprej, tako kot vse življenje, zavzemal za večjo stopnjo demokratičnosti in pluralizma v slovenski družbi, za socialne pravice delavcev, za dosledno uveljavljanje pravne države in za popravo krivic, izhajajočih iz bivšega totalitarnega režima. Opozarjal je na pasti podivjanega tranzicijskega kapitalizma, na nepregledno privatizacijo družbenega premoženja in porajajoče socialne razlike. Zaradi svojih odkritih, neposrednih in neizprosno demokratičnih stališč je bil tudi v 90-ih letih še naprej deležen številnih kritik in diskreditacij, predvsem s strani državno obvladovanih slovenskih medijev in nastajajočih kapitalskih elit.

Jože Pučnik je umrl leta 2003 v Nemčiji. Pokopali so ga v njegovem domačem kraju Črešnjevec pri Slovenski Bistrici. Pogreba se je udeležila množica ljudi. Pogrebni govor je imel Ivo Urbančič, filozof in njegov dolgoletni prijatelj.

Zasebno življenje

Pučnik se je poročil dvakrat. Leta 1963, tik potem, ko je bil prvič izpuščen iz zapora, je v Ljubljani spoznal mlado Slovenko iz Trsta, študentko filologije. Še istega leta, ko je bil že ponovno aretiran in zaprt, sta se poročila. Oblast Pučniku ni dovolila, da bi se udeležil svoje lastne poroke, zato ga je med obredom zastopal kar njegov brat Ivan, tudi sam kasnejši disident in politik. Prvi sin, Gorazd, se je zakoncema rodil leta 1964. Po prihodu iz zapora leta 1966 se je družina skupaj preselila v Nemčijo. Leta 1969 se je žena odločila za vrnitev v Trst, kamor je odpeljala tudi otroka, medtem ko je sam Pučnik želel ostati v Nemčiji. Tu je spoznal tudi svojo drugo ženo, Christel, ki mu je rodila še drugega sina.

Sin iz prvega zakona, Gorazd Pučnik, je danes znan tržaški pedagog.

Priznanja

• častni predsednik SDS (1999)
• red za izredne zasluge Republike Slovenije (22. junij 2006; posmrtno)

Zunanje povezave

• rtvslo.si - Korak pred drugimi: Portret Dr. Jožeta Pučnika
• Obala.net - Umrl Jože Pučnik
• Mladina.si - Jože Pučnik (1932-2003)