Aleksander Valič

Aleksander Valič, slovenski gledališki in filmski igralec, * 10. februar 1919, Gorica, Italija.

Med 2. svetovno vojno je bil sodelavec OF, partizan, organizator mitingov, recitator in pevec. Po osvoboditvi je postal član gledališča v Trstu, od sezone 1947/48 pa do upokojitve je bil pri Ljubljanski Drami.

Za svoje delo je bil leta 1972 nagrajen z Borštnikovo nagrado (za vlogo Geronta v Scapinovih zvijačah, Ljubljanska Drama Ljubljana), leta 1967 pa z nagrado Prešernovega sklada (za naslovno vlogo v odrski priredbi Diderotovega dela Rameaujev nečak).

Nastopal je tudi v filmih (v prvem slovenskem filmu Na svoji zemlji, Decembrski dež, Samorastniki, Naš avto, Dolina miru ...), na radiu in televiziji ter napisal dve knjigi o gledališkem življenju, Frontniki (1980) in Spomini na prva leta Slovenskega narodnega gledališča za Trst in Primorje: 1945-1947 (1999).

Od 1948 je poročen z Danico, ima sina Iztoka, ki je igralec, režiser in ustanovitelj Gledališča za otroke in mlade Ljubljana. Vnuka sta igralec Domen in komik Vid Valič. Znan igralec Dare Valič je njegov nečak, Aleš Valič pa je v daljnem sorodstvu.

Nagrade

• 1967 Nagrada Prešernovega sklada - za vlogo Rameaujevega nečaka v odrski priredbi Diderotovega dela,
• 1972 Borštnikova nagrada za igro - za vlogo Geronta (Moliere, Scapinove zvijače, Ljubljanska Drama Ljubljana)
• 2008 Borštnikova nagrada Borštnikov prstan - najvišje nacionalnego priznanje za igralsko umetnost