Jože Javoršek

Jože Javoršek
Rojstvo:	20. oktober 1920 Velike Lašče
Smrt:	2. september 1990 Ljubljana
Druga imena:	Jože Brejc
Poznan/a po:	pesnik, pisatelj in dramatik
Poklic:	profesor

Jože Javoršek (psevdonim za Jožeta Brejca), slovenski partizan, dramatik, pesnik, pisatelj, esejist in kritik, * 20. oktober 1920, Velike Lašče, † 2. september 1990, Ljubljana, Slovenija.

Življenjepis

Jože Brejc, s poznejšim priimkom Jože Javoršek je študiral primerjalno književnost na ljubljanski univerzi. V partizane je odšel 1941, kjer je opravljal številne vojaške, politične in kulturniške funkcije, nazadnje je vodil Radio OF. Po vojni je nadaljeval študij na pariški Sorboni in bil nekaj časa zaposlen na jugoslovanskem veleposlaništvu. Leta 1949 je bil na montiranem političnem procesu v Ljubljani obsojen na 12 let zapora, 1952 izpuščen in 1990 sodno rehabilitiran. Leta 1956 je diplomiral iz dramaturgije na AIU. Kot višji strokovni sodelovec je med leti 1961 do 1967 delal na SAZU, nato pa med leti 1967 do 1982 vodil kabinet J. Vidmarja.

Za delo na literarnem področju je Javoršek prejel dve literarni nagradi: leta 1976 nagrado Prešernovega sklada za igro Dežela gasilcev; in leta 1987 Župančičevo nagrado.

Dela

Poezija

Javoršek je izšel iz krščansko-socialne revije Dejanja. Prve njegove pesniške objave segajo v predvojni čas objavljene v revijah: Dejanje, Mentor, Mladina. Po končani vojni je izdal dve pesniški zbirki: Partizanska lirika (1947) in po petindvajsetih letih antologijo svojega pesništva v bibliografski izdaji s svojevrstnim komentarjem Usoda poezije 1939 - 1949 (1972).

Proza

Javoršek je poleg poezije pisal tudi novele, romane, drame, eseje, kritike in polemike. Njegovo pisateljsko delo zaznamuje močno povdarjena razumska nota, izumetničenost (artizem) v obliki in slogu, iskanje modernističnih učinkovitih rekel in podob. Za njegovo celotno duhovno fiziogonomijo je značilna privezanost na rodna tla, na klasično pokrajino slovenske literature, od koder so izšli Trubar, Levstik in Stritar. To mu daje zdrave, hranilne duhovne snovi in brzda njegovo nemirno, svetovljansko, nekoliko zaneseno naravo, ki se spretno, bistro in pronicljivo zamika v tuje svetove. Te lastnosti so vtisnile njegovi pripovedi svojevrsten pečat lirsko mediativne, refleksivne, samoizpovedne proze, ki pogreša samo umerjenje, manj potratne in bolj naravne izraznosti. Kot esejistično obarvan prozaist se razodeva v delih: Srečanja (1958), Okus sveta (1961), Indija koromandija (1962), Temperaturni listi (1964), Vodnik po Ljubljani (1965), Najlepša slovenska noč (1966), Kako je mogoče (1969), v polemičnih spsih Samotni jezdec (1973) in Pičevci (1975).

Javoršek je napisal tri romane: Obsedena tehtnica (1961), Spremembe (1967) in Hvalnica zemlji (1971). Tehtn je njegov esej o Molièru (1974) in krateka življenjepisa Primož Trubarj in Lily Novy (1977). Njegova izbrana proza je izšla v knjigi Satovje (1976). Obsežno je tudi njegovo dramsko delo, pisal je tudi gledališke kritike in obravnaval gledališka vprašanja.

V francoščini napisano in Parizu nagrajeno je bilo avtobiografsko delo La mémoire dangereuse.

Dramatika

Z dramskimi besedili, ki temeljijo na sproščeni igrivosti in artizmu, je v pedesetih letih 20. stoletja prispeval opazen delež k modernizaciji slovenskega gledališkega izraza. Javoršek je bil med povojnimi dramatiki med prvimi, ki je kot gledališki strokovnjak po študiju in kot gledališki kritik opozarjal na novosti v sodobnem evropskem gledališču, in to v času, ko v slovenskih gledališčih ni bilo nobenih revolucionarnih ali dramaturško-stilnih sprememb. Nastopal je proti zastarelim gledališkim tehnikam in klišejem. Med večletnim bivanjem v Parizu je spoznaval novosti pariških gledališč, se pravi, da je doživel proces modernizacije gledališča. Pri nas so se pokazale nove težnje okoli leta 1955 v okviru eksperimentalnih skupin npr. Odra 57. Porajala so se gledališka besedila z avangardnimi povdarki, hkrati pa je nastal poseben slog s klicami nečustvene, razumske igre, grotesken način uprizarjanja z naturalističnim obrzdanim igranjem. Na slovenskih odrih se je vendarle okoli leta 1960 oblikovala nova slovenska dramatika. O teh prizadevanjih piše Javoršek v spremni besedi k svojim Gledališkim igram (1967).

Dramski prvenec Odločitev (1953) je napisal skupaj z igralcem J. Tiranom. Ta »politična drama v dveh delih« prikazuje ribiško družino iz tržaške okolice, njeno trpljenje pod fašisti in razočaranje ob novici, da bo Trst pripadel Italiji. Kriminalna zgodba (1955) govori o nepriznanem pisatelju, ki uniči rokopis, zavrže misel o književnosti in se prime dela kot pomočnik pri izdelovalcu krst. V drami se prepletajo groteskni prizori in stvarnost, bistvo drame pa je v presojanjuumetniškega ustvarjanja in literarne kritike. Povečevalno steklo (1956) je farsa v štirih dejanjih, ki je bila zaradi kritike domačih razmer kmalu prepovedana. Komedija v treh dejanjih Veselje do življenja (1958) z domišljisko pesniškim ozračjem se odigrava v slikarskem ateljeju in razodeva bistvo ustvarjalne svobode in njene ovire. Komedija Manevri (1960) predstavlja rezerviste , ki se med vojaškimi vajami lotijo uprizoritve Martina Krpana. Levstikovo povest je Javoršek podal kot commedio dell'arte in jo moderniziral v smislu dramatikov 20. stoletja. Moraliteta Konec hrepenenja je nastale med leti 1955 in 1960 in groteskno prikazuje sanjske privide osrednjih oseb, zakoncev, ki sta brezmočni lutki svojega hrepenenja, sta namreč jugoslovanska emigranta v starem hotelu pod vojaškim nadzorom in iz te zaprtosti hrepenita po domu, ljubezni in prostosti.

Javoršek je napisal še nekaj drugih gledaliških tekstov. Nekatere je objavil v dveh knjigah: Gledališke igre (1967) in Krute igre (npr. Konec hrepenenja in Dežela gasilcev, 1975).

Glej tudi

• seznam slovenskih pisateljev
• seznam slovenskih pesnikov
• seznam slovenskih dramatikov

Viri

• Enciklopedija Slovenije; knjiga 4, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1990
• Janež, Stanko, Pregled Slovenske književnosti, Založba Obzorja Maribor, 1978