Molière

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Picto infobox auteur.png
Jean-Baptiste Poquelin
*
Portret slikarja Nicolasa Mignarda (1658)
Psevdonim(i): Molière
Rojstvo: (1622-01-15)15. januar 1622
Pariz, Francija
Smrt: 17. februar 1673 (1673-02-17) (51 let)
Pariz, Francija
Poklic(i): dramatik
Narodnost: Francoz
Obdobje ustvarjanja: 1645-1673
Žanr(i): komedija
Pomembnejša dela: Tartuffe; Ljudomrznik; Učene ženske; Šola za žene; L'Avare

Jean-Baptiste Poquelin, bolj znan pod umetniškim imenom Molière, francoski klasicistični dramatik in pisatelj, * 15. januar 1622, Pariz, Francija, † 17. februar 1673, Pariz.

Molière se je rodil kot Jean-Baptiste Poquelin leta 1622 v Parizu, v meščanski družini. Po študiju, ki ga je spravil v stik s plemstvom, je postal igralec v potujoči gledališki skupini, igral v provinci med leti 1645-1658, se nato vrnil v Pariz, postal gledališki vodja, ugleden igralec in komediograf. Užival je podporo Ludvika XIV., ki ga je marsikdaj zaščitil pred napadi klerikalnih krogov in plemiških dvorjanov. Umrl je leta 1673 »na odru.«

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Mladost[uredi | uredi kodo]

Molière se je rodil (okrog) 14. januarja 1622 Jeanu Poquelinu, kraljevemu tapetniku in dvornemu sobarju, in Marie Cressé, ki je umrla, ko je bilo sinu Jean-Baptistu komaj 10 let. Leta 1636 je stopil v jezuitski samostan, kolegij Clermont, ki je bil takrat najboljša gimnazijska ustanova v Franciji, njegova sošolca sta bila princ de Conti (ki je bil kasneje tudi pokrovitelj Molièrove gledališke družine) in Cyrano de Bergerac. Molière se je zavzeto učil grščino, latinščino in antično književnost, pri kateri so ga navdihovali predvsem komedijski motivi. Pri osemnajstih letih je zapustil kolegij, se vpisal na študij prava v Orléansu, a usoda je hotela, da je okrog leta 1642 spoznal Madeleine Béjart in njeno gledališču posvečeno družino. Že v naslednjem letu se je v njegovem življenju vse postavilo na glavo; pretrgal je stike z očetom, iz materine zapuščine je vzel 600 liver, zaradi družinskega spora ga je babica črtala iz oporoke, očetu je (junaško) vrnil naslov dvornega tapetnika, zapustil je urejeno meščansko življenje ... Vse to je sprožila nenadna odločitev, da Jean-Baptiste Poquelin postane Molière in se pridruži hipijem tistega časa – igralcem. V tistem času so bili igralci na zelo slabem glasu, bili naj bi razuzdanci, krivoverci, brezverci … Če so hoteli prejeti poslednji zakrament, so se morali javno odpovedati svojemu poklicu, drugače so jih pokopali za pokopališki zid, kamor so spadali morilci in nekrščeni otroci.

Veliki gledališčnik[uredi | uredi kodo]

K temu »hudičevskemu poklicu« ga je prignala igralka Madeleine Béjart, o kateri je Georges de Scudéry zapisal, da je bila »zelo duhovita, zelo dobro je pela, zelo dobro plesala, igrala je na vse vrste inštrumentov, pisala je v stihih in prozi, njena konverzacija pa je bila zelo zabavna«. Z njeno družino je Molière leta 1643 ustanovil gledališče L'Illustre Théâtre, ki pa je že dve leti po ustanovitvi propadlo, Molière pa je zaradi dolgov in po zaslugi župnika Olierja, ki je s prižnice tulil: »Hudič bo vzel ne samo igralce Slavnega gledališča, ampak tudi vse tiste, ki hodijo igralce poslušat in gledat,« pristal v ječi. Nato je zbežal iz Pariza in s potujočo gledališko družino 13 let potoval po Franciji, kjer so nastopali po sejmih, ljudskih in političnih zborovanjih, proslavah... Na njegovo delo sta vplivali italijansko gledališče in commedia dell'arte. Na veliko srečo Molièrove gledališke družine se je zanje zavzel Filip Orleanski, brat Ludvika XIV., in 24. oktobra 1658 so v stražarski dvorani starega Louvra nastopili pred sončnim kraljem. S komedijo Zaljubljeni zdravnik so očarali vse dvorjane in zmaga je bila dobljena. Molière se je ustalil v Parizu, življenje je posvetil gledališču in se poročil z Armando, dvajset let mlajšo igralko iz svoje skupine (zanjo je napisal nekatere najboljše ženske vloge, npr. Elmiro v Tartuffu, Celimeno v Ljudomrzniku, Armande v Učenih ženskah in predvsem Lucille v Plemenitem meščanu).

Molière je s svojimi komedijami v Pariz prinesel nekaj novega, pristno gledališkega, v svojem delu je združil kulturo vladajočega razreda z ljudskimi elementi in živim jezikom. Meščan, ki se je dolga leta kalil na francoskem podeželju, se je v svojih delih rogal takrat popularnim plemiško-aristokratskim preciozam, jezikovnim puhlicam, baročnim modnim muham oblačenja in ličenja, gizdalinski estetiki in neumnosti literarnega donkihotizma. Molière je vse do smrti 17. februarja 1673 igral na deskah Palais-Royala. Natanko eno leto po smrti Madeleine Béjart je Molière zadnjič nastopil v vlogi Argana v Namišljenem bolniku. Med predstavo je namišljeni bolnik začel resnično umirati.

Dela[uredi | uredi kodo]

Njegov književni opus šteje sedemindvajset komedij, napisanih v verzih ali v prozi. Gojil je top visoke komedije ali tragikomedije, pa tudi prozno komedijo, blizu farsi.

Glavna dela so:

  • Smešne precioze (1659)
  • Šola za žene (L'École des femmes, 1662)
  • Tartuffe (1664-1666)
  • Don Juan ali kamniti gost (1663)
  • Ljudomrznik (Le Misanthrope, 1664)
  • Skopuh, (L'Avare, 1665)
  • Žlahtni meščan (1670)
  • Skapinove zvijače (Les Fourberies de Scapin, 1668)
  • Učene ženske (Les Femmes savantes, 1669)
  • Namišljeni bolnik (Le Malade imaginaire, 1670)

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Molière, Gledališki list Drame SNG Maribor, Plemeniti meščan, št. 2, sezona 2006/2007

Glej tudi[uredi | uredi kodo]