Antonija Bernard

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Antonija Bernard
Rojstvo7. maj 1942({{padleft:1942|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:7|2|0}})
Lovrenc na Pohorju
Smrt8. oktober 2010({{padleft:2010|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:8|2|0}})[1] (68 let)
Pariz
Državljanstvo Slovenija
 SFRJ
 Francija
Poklicjezikoslovka, prevajalka, univerzitetna profesorica, slovenistka, slavistka, pisateljica

Antonija Bernard (v tujini in po nekaterih izdajah v slovenščini znana kot Antonia Bernard), po domače Povhova Tončka,[2] slovenska slovenistka in prevajalka, * 7. maj 1942, Lovrenc na Pohorju,[3]8. oktober 2010, Pariz, Francija.[4]

Življenje[uredi | uredi kodo]

V Pariz je odšla za varuško. Kasneje je vpisala študij francoščine in ruščine na Sorboni. Državni izpit je opravila z odliko, doktorirala pa iz Kopitarja.

Delo[uredi | uredi kodo]

Bila je profesorica ruščine na liceju Henrika IV. oz. dolgoletna predstojnica katedre za slovenščino na INALCO - Državnem inštitutu za vzhodne jezike, prav tam tudi direktorica Oddelka za Srednjo in Vzhodno Evropo, pa tudi predsednica francoskega komiteja za slavistiko ter podpredsednica pariškega Inštituta za slovanske študije. Imela je velike zasluge za poučevanje slovenskega jezika v Franciji, kakor tudi za razpoznavnost slovenske književnosti na frankofonskem področju. V francoščino je prevedla štiri romane Borisa Pahorja, pa tudi dela Karla Destovnika Kajuha, Franceta Balantiča, Edvarda Kovača in Draga Jančarja (Katarina, pav in jezuit).

  • La Slovénie (z Georgesom Castellanom), Pariz, 1996.
  • Petite histoire de le Slovénie, Pariz, 1996
  • Slovarček osirotelih besed. Občina Lovrenc na Pohorju, 2014. (nedokončan niz avtobiografskih črtic)
  • Cvetje bolečine /Fleurs de douleur, Ljubljana, 2016. (zbirka osebnoizpovednih pesmi v francoščini, odkritih po njeni smrti; s slov. prevodom)
  • Francosko o Slovencih, slovensko o Francozih (zgodovina, slavistika, književnost), Slovenska matica, Ljubljana, 2018. (zbrane razprave in ocene, s kratko biografsko predstavitvijo in obsežno bibliografijo; ur. Marija Stanonik)

Priznanja[uredi | uredi kodo]

Leta 2000 je prejela častni znak svobode Republike Slovenije z naslednjo utemeljitvijo: »za prispevek k prepoznavanju Slovenije, njene literature in jezika v Franciji ter zasluge pri ohranjanju narodne zavesti pri naših izseljencih«[5].

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/bernard-antonia-toncka/
  2. »Sirotne osirotele besede v slovarčku« (html). Delo. 3. december 2014. Pridobljeno 24. junija 2015.
  3. Verovnik, Franc. (23. avgust 2016). »Dr. Antonia Bernard, rojena Grobelnik (1942-2010), Povhova Tončka«. Lovrenčan. Pridobljeno 21. avgusta 2016.
  4. »V Parizu je v petek umrla profesorica Antonija Bernard«. Dnevnik. 12. oktober 2010. Pridobljeno 15. septembra 2014.
  5. »Up-rs.si - Seznam vseh odlikovancev od leta 1992 do decembra 2007«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. januarja 2012. Pridobljeno 21. januarja 2011.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]