Proza

Proza je izrazna oblika v besedni komunikaciji, za katero je za razliko od poezije značilno besedilo v nevezani besedi in katere osnovna enota je stavek. V prozi je večina vsakdanje komunikacije, publicistike, strokovnega spisja in leposlovja.

Knjige z različnimi proznimi besedili.

Razvoj

Besedila so bila prvotno v vezani obliki (poezija), saj so si jih ljudje lažje zapomnili, šele nato so nastala besedila v nevezani obliki (proza). Beseda »proza« je prevzeta iz latinščine, kjer je označevala neposreden, enostaven, naraven in neolepšan govor. Prva prozna besedila so se pojavila v antični Grčiji. Avtorji teh zapisov so bili Heraklit, Demokrit, Hipokrat, Ksenofont. Ksenofont je za razliko od ostalih pisal umetniško prozo, prav tako je umetniško prozo pisal tudi Platon (dialogi, govori), ki je bil v tem še boljši. Z nastankom poznoantičnega romana, je proza prodrla še v epske zvrsti književnosti. Proza se je nato razvijala in uveljavljala tudi na področju javnega govorništva (Cicero). Nastale so različne vrste epov in romanov. V obdobju renesanse in baroka je proza spet težila k poročanju in retoriki, nastajala pa so tudi dela kot je Boccacciev Dekameron. Pisanje romanov se je razcvetelo po Cervantesovem romanu Don Kihot. V 18. in 19. stoletju so se uveljavile še druge oblike: novela, pripoved, kratka zgodba, memoarska proza, drama. Prozna dela so naraščala, vendar vseeno niso presegla števila del v poeziji.

Zgradba proznega besedila

Prozna besedila so oblikovana kot zgodba. Sem uvrščamo dogodke in pripetljaje, ki se med seboj povezujejo in o katerih govori pripovedovalec. Zgodba se lahko prekine ali pa navaja dogodke, ki so med seboj tudi nepovezani. Avtor v zgodbo vključuje opise stvari in karakterizacijo oseb.

Prozno besedilo gradimo s stavki. Stavke gradimo z jezikovnimi pravili, katerim je stavek podrejen. S tem se ukvarja skladnja oziroma sintaksa. Avtor v proznem besedilu sam izbira jezikovne možnosti (besede), ki dajejo proznemu besedilu zunanjo podobo. Te jezikovne možnosti besedilu spreminjajo le zunanjo podobo in ne tudi notranje, kamor uvrščamo zgodbo. V proznih besedilih pisci uporabljajo tudi retorične figure, s katerimi okrasijo besedilo. Retorične figure v besedilu odstopajo od običajne rabe in so namenjene temu, da dosežejo posebne učinke.

Vrsti proze

• Pripovedna proza

Pripovedna proza obsega epska besedila v nevezani besedi.

• Ritmizirana proza

V primerjavi s poezijo ima proza neenakomeren ritem, kar pomeni, da so enote v prozi neenake po trajanju, jakosti in obliki. Ta tip ritma je značilen samo za prozo in ga imenujemo neregularni ritem.

Delitev proznih del

Proza se uporablja v časopisih, revijah, enciklopedijah, na televiziji, v filozofiji, pravu in literaturi. V umetnostnih besedilih je proza lahko privzdignjena. Delitev proznih del glede na zvrst:

• Lirika: pesem v prozi
• Epika: anekdota, kratka zgodba, pravljica, pripovedka, črtica, novela, povest, roman
• Dramatika: komedija in tragedija v prozi, drama, drama absurda

Viri in literatura

• Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Borec, 1976. (COBISS)

• Janko Kos: Literarna teorija. Ljubljana: Državna založba Slovenija, 2001. (COBISS)

Glej tudi

• književnost
• poezija
• pripovedništvo

Portal:Literatura