Pravljica
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pravljica (iz praviti) je zgrajena izključno na domišljiji. Življenje presoja otroško naivno, naravnih zakonov ne upošteva in vse pooseblja ter ima svoje značilnosti.
Vsebina |
[uredi] Značilnosti pravljice
- Kraj in čas dogajanja sta nedoločena.
- Pravljice začenjajo pisatelji skoraj vedno z besedami: Nekoč je bilo ... ali Nekoč je živel...
- Osebe so nedoločene, npr.: kralj, uboga deklica, oče, ki je imel tri sinove, itd. Ali pa imajo izmišljena imena, kakor: Sneguljčica, Pepelka, Rdeča kapica.
- Ljubi nasprotja. V pravljicah nastopajo samo izrazito dobri, lepi in blagi ljudje ter izrazito slabi, grdi in hudobni, kakršnih v resničnem življenju ni.
- Vedno zmaga dobro nad slabim, pravica nad krivico, resnica nad lažjo…
- Ljubi ponavljanje posameznih besed (kužej, kužej; petelinček, petelinček) ali celih stavkov (Sama jedla, sama poj!)
- Pogosta so ljudska ali pravljična števila: tri, sedem, devet, dvanajst in njihovi mnogokratniki. (Trije bratje, sedem let, deveta dežela, ...)
- Nastopajo razni pravljični predmeti: čudodelna mizica, ki se sama pogrinja; mošnja, ki se nikoli ne izprazni; zlat prstan; živa voda
- Nastopajo pravljična bitja: čarovniki in čarovnice, velikani in palčki, zmaji, krilati konji
- Živali so pametnejše kot v resničnosti in znajo govoriti.
- Narava je vsemogočna: ljudje se spremenijo v živali ali okamenijo in se po stoletjih ponovno vrnejo v človeško podobo
- Junaki so do neke mere tipizirani: kralj je vedno mogočen, princ vedno lep, izmed treh bratov je najmanši navadno bedak ali najbolj pameten
- Konci povesti so podobni: Živela sta dolgo in srečno. Kdor ne verjame, naj gre gledat sam! ali Srečno sta živela do konca svojih dni.
[uredi] Oblika pravljice
Večina pravljic je napisana v prozi. Dostikrat pa pisatelj med pripovedovanje vplete kak verz, kar otrokom prijetno zveni in si laže zapomnijo. Vendar pa imamo pravljice tudi v verzih. Slovencem je tako pravljico ustvaril Matija Valjavec s svojim Pastirjem.
V novejših časih pa pravljica rada prikazuje boj med siromaki in bogatini. Zato se taka pravljica imenjuje socialna pravljica. Taka pravljica ima izrazito socialno tendenco in je namenjena tudi odraslim. Od starejših pravljic se loči v tem, da sta v njej kraj in čas večkrat določena in tudi osebe so včasih imenovane.
[uredi] Izvor pravljice
Pravljica se je posebno dobro razvila v Indiji in na Bližnjem vzhodu. Znane so indijske, perzijske in arabske pravljice. Mnogo teh je prišlo v Evropo. Večkrat so povezane v okvir, tako najbolj sloveča zbirka pravljic, pripovedk in novel perzijsko-arabskega izvora z naslovom Tisoč in ena noč.
Pravljične motive najdemo tudi v grški in rimski mitologiji. Klasična je Apulejeva pravljica o Amorju in Psihi. Pozneje pa so se za pravljice navdušili zlasti romantiki. Pri nemcih sta bila najbol znana pravljičarja brata Jakob in Wilhelm Grimm.
[uredi] Pravljica v prenesenem pomenu
Izraza »pravljica« in »pravljičen« imata danes tudi prenesen pomen za oznako nečesa neverjetno lepega. (Letošnje počitnice so bile prava pravljica. Doživel sem pravljične dneve.)
[uredi] Glej tudi
[uredi] Viri
- Silva Trdina: Besedna umetnost:2. Literarna teorija, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1961
[uredi] Zunanje povezave
