Ljubljanski zvon
Ljubljanski zvon je bil slovenski časnik, ki je izhajal od leta 1881 do 1941. Po svoji vsebinski usmeritvah ga lahko uvrstimo med literarne časnike. To lahko sklepamo tudi po tem, da so bili ustanovitelji pretežno literati: Josip Jurčič, Janko Kersnik, Ivan Tavčar in Fran Levec. V Zvonu so uveljavljali realizem in naturalizem. Izhajal je kot mesečnik.
Celotno obdobje izhajanja je bil med glavnimi slovenskimi literarnimi revijami. V njem najdemo tudi umetnostne kritike, razne razprave in eseje o umetnosti. V letih po 1930 se je poleg vseh literarnih ukvarjanj začel nagibati tudi k družbenim dogajanjem. Ko je bil ustanovljen Dom in svet, je Ljubljanski zvon izgubil precej sodelavcev, še posebno katoliško usmerjenih. Pomemben urednik je bil tudi Anton Aškerc, ki je v časnik uvedel spremljanje dogajanja na področjih umetnosti.
Zelo pomembnemu trenutku v zgodovini Ljubljanskega zvona je prav gotovo botroval Oton Župančič z esejem Adamič in slovenstvo. Do spora je prišlo zaradi prepovedi objave kritik tega eseja s strani Tiskovne zadruge. To je povzročilo razkol in Ljubljanski zvon nikoli ni bil več tako uspešen. Prizadeti sodelavci so revijo zapustili in leta 1933 ustanovili Sodobnost. Ljubljanski zvon je dokončno pokopala druga svetovna vojna.
Zunanje povezave [uredi]
Gradivo iz publikacije Ljubljanski zvon v zbirki Digitalne knjižnice Slovenije
