Tisoč in ena noč

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Tisoč in ena noč (arabsko كتاب ألف ليلة وليلة; perzijsko هزار و یک شب) je zbirka arabskih pravljic, pripovedk, novel, anekdot in humoresk. Nastajala je dolgo časa, od 8. do 16. stoletja. Povesti so zelo raznolike - od starih tradicionalnih pravljic pa do čustvenih in fantastičnih zgodb, ki opisujejo življenje na arabskih dvorih. Mnogo jih izhaja iz starega perzijskega ljudskega slovstva.

Okvirna pripoved zbirke govori o Šeherezadi, vezirjevi hčerki, ki si s pripovedovanjem zgodb vsako noč za en dan podaljša življenje. Sultan Šahrijar je besen zaradi ženske nezvestobe, zato objavi, da bo vsako ženo po poročni noči dal usmrtiti. Šeherezada se prostovoljno poroči z njim, v sultanu pa vsako noč z nedokončano zgodbo zbudi tako radovednost, da jo pusti živeti. Zbirka vključuje njene zgodbe. Po tisoč in eni noči se sultan pomiri. Ne more več brez Šeherezade in ta postane kraljica.

V Evropi je postala zbirka znana že v srednjem veku, pustila pa je tudi svoj pečat na svetovni književnosti. V slovenščino jo je že v 80. letih 19. stoletja prevedel Lipe Haderlap.

Tisoč in ena noč velja v mladinskem leposlovju za izrazito pravljično zbirko, za knjigo pravljic sploh, ki jo omenjamo v eni sapi s pravljičnimi zbirkami Perraulta, Andersena in Grimma. Res je, da šteje vrsto znamenitih pravljic, ki so raznesle svoj sloves po vsem širnem svetu, prav teko pa je tudi res, da mnoge teh pravljic sploh niso pravljice, da je v njih pravljično samo okolje in ponekod pravljična logika dogajanja, da pa so te zgodbe po vsem svojem bistvu ljubezenske novele, povesti in celo krajši romani, torej pripovedne zvrsti, v katerih ne vlada svobodno suverena fantazijska sla, marveč naravopis orientalskega ljubezenskega življenja in to pogosto v zelo nezastrti, naturalistični obliki.