Tisoč in ena noč

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Tisoč in ena noč (arabsko كتاب ألف ليلة وليلة; perzijsko هزار و یک شب) je zbirka arabskih pravljic, pripovedk, novel, anekdot in humoresk.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Začetek nastajanja dela sega v 8. stoletje, končno obliko pa je dobilo v 16. oz. 17. stoletju v Siriji. V arabščino je bilo prevedeno ok. leta 800, ko so mu dodali še zgodbe o Harunu al Rašidu. V Egiptu se je pojavilo ok. leta 1200, dopolnjeno s potepuškimi zgodbami.

Gre za okvirno pripoved, v katero so vložene raznolike zgodbe - od starih tradicionalnih pravljic pa do čustvenih in fantastičnih zgodb, ki opisujejo življenje na arabskih dvorih. Mnogo jih izhaja iz starega perzijskega ljudskega slovstva, druge pa iz arabske, indijske, turške, egipčanske in mezopotamske folklore in literature. Tisoč in ena noč velja v mladinskem leposlovju za izrazito pravljično zbirko, ki jo omenjamo skupaj s pravljičnimi zbirkami Perraulta, Andersena in bratov Grimm. Čeprav mnogo teh pravljic sploh ni pravljic, ampak je v njih pravljično samo okolje in ponekod pravljična logika dogajanja. Zgodbe so po vsem svojem bistvu ljubezenske novele, povesti in celo krajši romani, torej pripovedne zvrsti, v katerih ne vlada svobodno suverena fantazijska sila s pogosto eksplicitnim orientalskim ljubezenskim življenjem.

Povzetek zgodbe[uredi | uredi kodo]

Okvirna pripoved zbirke govori o Šeherezadi, vezirjevi hčeri, ki si vsako noč s pripovedovanjem zgodb za en dan podaljša življenje. Sultan Šahrijar je besen zaradi ženske nezvestobe, zato objavi, da bo vsako ženo po poročni noči dal usmrtiti. Šeherezada se prostovoljno poroči z njim, v sultanu pa vsako noč z nedokončano zgodbo, ko je junak v smrtni nevarnosti ali ima druge težave, zbudi tako radovednost, da jo pusti živeti. Zbirka vključuje njene zgodbe. Po tisoč in eni noči Šeherezada prosi za milost in sultan se je usmili. Tako živita srečno do konca svojih dni kot kralj in kraljica s svojimi tremi otroki. Nekatere izdaje vsebujejo le nekaj sto noči, druge pa tudi tisoč eno ali več.

Zgodbe vključujejo zgodovinske povesti, ljubezenske zgodbe, tragedije, komedije, pesmi in burleske. Številne od njih prikazujejo legendarne kraje, ki so pomešani z resničnimi ljudmi in geografskimi značilnostmi, ki so pogosto izmišljeni. Glavne osebe so zgodovinske, kot je npr. kalif Harun al Rašid, njegov vezir Ja'far al Barmaki in pesnik Abu Nuvas. Včasih o junaku Šeherezadine zgodbe pripoveduje drug lik, znotraj te zgodbe pa je lahko še kakšna vložena zgodba, zaradi česar je ta pripoved bogato večplastna. Različne verzije tega dela imajo različne podrobnosti o pomilostitvi Šeherezade, vendar se v vseh konča s kraljevo pomilostitvijo žene.

Različice[uredi | uredi kodo]

Prvi o tem delu piše v svojih spisih Masudi († 956), ki omenja prevedeno delo kot knjigo polno neresničnih zgodb. Knjigarnar Ibn al Nadin (987/88) jo označi kot "grobo knjigo". Naslov Tisoč in ena noč je prvič potrjen v 12. stoletju v judovski knjigarni v Kairu. Znana sta dva arabska rokopisa - sirski in egiptovski. Sirski rokopisi vključujejo manj zgodb, ki so krajše. Besedila z egiptovsko tradicijo vsebujejo več zgodb z raznoliko vsebino.

Prvo arabsko-sirsko različico je v francoščino prevedel Antoine Galland. Njegov prevod je bil po vsej Evropi zelo priljubljen, zato so se vrstili piratski ponatisi. Filologi so za standardno izdajo Noči določili zajetno egiptovsko verzijo.

Časovnica[uredi | uredi kodo]

  • najstarejši arabski rokopis sega v začetek 9. stoletja, odkril ga je filolog Nabia Abbott leta 1948
  • 10. stoletje: Ibn al Nadin le omeni delo v Katalogu knjig, v Bagdadu
  • 14. stoletje: sirski rokopis shranjen v pariški knjižnici
  • 1704: francoski prevod Antoinea Gallanda, ki je prva evropska različica
  • 1714: Tisoč in eni dnevi avtorja Ambrosea Philipsa - prvi angleški prevod s pripisi avtorja

Sledile so še nadaljne verzije Noči.

Literatura[uredi | uredi kodo]

Vpliv različic dela na svetovne književnosti je ogromen. Pisatelji s takšno tematiko so: Henry Fielding in da Naguib Mahfouz, John Barth, Jorge Luis Borges, Tom Holland, Salman Rushdie, Goethe, Walter Scott in drugi. Številni so pisali imitacije, zlasti Francozi. Različni liki v zgodbah so postali kulturne ikone v zahodni kulturi kot npr.: Aladin, Sinbad in Ali Baba. Delo je navdihnilo tako pesnike kot tudi avtorje romanov.

Film[uredi | uredi kodo]

Vzdušje besedila je vplivalo tudi na filme kot npr. Fritz Lang: Der Tod iz leta 1924. Leta 1930 so začeli oddajati na televiziji animirane risanke v barvah: Aladin in njegova čudežna svetilka, Popaj in drugi. Eden prvih celovečernih hollywoodskih filmov, ki je temeljil na temo Tisoč in ene noči, je bil predvajan leta 1942 z naslovom Arabske noči. V tem okviru filmov je bil najbolj uspešen Disneyjev animirani film Aladin iz leta 1992.

Tisoč in ena noč pri Slovencih[uredi | uredi kodo]

Na Slovenskem so se s to tematiko ukvarjali naslednji avtorji: