Kratka zgodba

Kratka zgodba je oblika male forme v prozi, pripoved skromnega obsega, osredotočena na majhen, na zunaj nepomemben pripetljaj.

Terminološke zadrege

Pojma kratka zgodba in novela sta v novejši slovenski in tuji literarni teoriji definirana nepoenoteno in raznoliko. Pri razmejevanju med omenjenima pojmoma je med vsemi najbolj dosledna nemška literarna teorija, zato se po njenih delitvah ravna tudi ta članek.

Razvoj

Kratka zgodba se je razvila v poznem 19. stoletju, vrh razvoja pa je doživela v 20. G. Maupassant in A. P. Čehov sta jo razvijala na podlagi starejše novele, poseben razcvet pa je doživela v Ameriki v obliki short story. Ustrezala je potrebi po kratkih zgodbah v revijah in časnikih. Na Slovenskem so se z njo ukvarjali predvsem Janko Kersnik, Ivan Tavčar, Ivan Cankar, Slavko Grum, France Bevk, Prežihov Voranc, Lojze Kovačič in Marko Švabič.

Značilnosti

Kratka zgodba je kratka pripovedna vrsta, običajno obsega od 500 do 8000 besed. Začenja se in medias res (na sredi stvari), najpogostejši je prvoosebni pripovedovalec. Konec je navadno odsekan, presenetljiv in brez moralnega nauka. V ospredju je en sam osrednji dogodek, večkrat izsek iz dogodka oz. pripetljaj, ki se pogosto presenetljivo obrne. Literarnih oseb je malo (največ tri). Te niti posredno niti neposredno niso natančno karakterizirane, ne razvijajo se niti psihično niti karakteristično. Kraj in čas dogajanja sta omejena, pripovedni slog je epski. Kratkoprozni subjekt ugotavlja, da so poti neštete in neskončne, zato potovanje vedno znova začenja na novo. Na koncu izseka iz potovanja, ki ga prikazuje kratka zgodba, se junak ne spremeni, potovanje mu ne vlije novih modrosti in spoznanj. Kratkoprozni subjekt se ne trudi rešiti sveta, ker ve, da to ni mogoče. Spoznava, da ne more rešiti niti svojih lastnih marginalnih in vsakdanjih težav: vse postaja enako (ne)pomembno in življenjsko (ne)usodno. Velike ideje romanesknih junakov se sprevračajo v majhne in nepomembne vsakdanje zaplete, ki jih junak ne zna in ne zmore rešiti. Zaradi presenetljivega obrata se pogosto zgodi, da na videz nepomemben zaplet dobi usodno razsežnost, ki jo bralec lahko le sluti, saj odsekani konec ne ponudi končnega moralnega nauka niti zapleta.

Poleg kratke zgodbe poznamo tudi še krajše zgodbe.

Literatura

Janko KOS et al. Literatura: leksikon. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2009. (COBISS)

Alenka ŽBOGAR: Kratka proza v literarni vedi in šolski praksi. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 2007. (COBISS)