Ivan Cankar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ivan Cankar
Portret
Rojstvo 10. maj 1876({{padleft:1876|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:10|2|0}})
Vrhnika
Smrt 11. december 1918({{padleft:1918|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:11|2|0}}) (42 let)
Ljubljana
Državljanstvo Flag of Slovenia.svg Slovenija
Poklic pesnik, pisatelj, avtor, romanopisec, politik in esejist

Ivan Cankar (izgovorjava ), slovenski pisatelj, dramatik in pesnik, * 10. maj 1876, Vrhnika, Slovenija, † 11. december 1918, Ljubljana.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Ivan Cankar se je rodil v hiši Na klancu 141, kot eden od dvanajstih otrok obrtniško-proletarske družine. Leta 1882 se je vpisal v osnovno šolo na Vrhniki, leta 1888 pa na ljubljansko realko. Tam se je pridružil dijaškemu društvu Zadruga, kjer se je predstavljal z branjem raznih pesmi in kritik ter navezal stike z Murnom, Kettejem in Župančičem. Že v dijaških letih je napisal prve pesmi in jih objavil v reviji Vrtec in reviji Ljubljanski zvon.

Po maturi, ki jo je opravil leta 1896, je odšel na Dunaj študirat tehniko. Kmalu se je prepisal na slavistiko. Po odhodu z Dunaja je živel v Sarajevu, pozneje pa se je dokončno preselil v Ljubljano.

Leta 1907 je bil na listi socialnodemokratske stranke kandidat za državnega poslanca, vendar ni bil izvoljen. Kljub volilnemu neuspehu je politično udejstvovanje nadaljeval v obliki razprav in predavanj (med katerimi številna v Trstu), najbolj znano predavanje pa je imel leta 1913 v Ljubljani, z naslovom Slovenci in Jugoslovani, v katerem se je zavzel za združitev vseh južnih Slovanov v skupno državo, a odločno nasprotoval kakršnemukoli kulturnemu ali jezikovnemu zlivanju. Zaradi izjave, ki je zagovarjala jugoslovansko politično zvezo, je bil obsojen na sedem dni zapora. Novembra 1915 je bil vpoklican k vojakom v Judenburg na avstrijskem Štajerskem. Zaradi bolezni je bil oproščen služenja.

Po daljši bolezni je umrl v deželni bolnici v Ljubljani. Pokopali so ga na ljubljanskih Žalah v t. i. Grobnici Moderne, kjer so pokopani tudi Josip Murn, Dragotin Kette in Oton Župančič.

Delo[uredi | uredi kodo]

Cankarjeva spominska hiša, ki stoji na mestu njegove rojstne hiše na Vrhniki (na »Klancu«)

Ivana Cankarja uvrščamo med štiri predstavnike slovenske moderne (poleg njega še Murn, Kette in Župančič). Letnica 1899 je letnica izida njegove prve pesniške zbirke Erotika in Župančičeve Čaše opojnosti in velja za začetek slovenske moderne. V svoji pesniški zbirki je zbral mladostne ljubezenske pesmi, balade in romance. V svojih dunajskih letih je sodeloval pri literarnem krožku slovenskih študentov, katerega člani so bili med drugimi tudi Oton Župančič, Fran Govekar in Fran Eller.

Kmalu je pesništvo opustil in začel pisati prozo in dramatiko. Pod vplivom romantike, naturalizma, dekadence, simbolizma in impresionizma je pisal povesti, novele, romane, črtice in dramska besedila.

Dramska dela je sprva ustvarjal pod vplivom Ibsena (Kralj na Betajnovi) in Gogolja, pozneje pa pod vplivom nove romantike. V svojih delih je opozarjal na takratne politične razmere v državi (satirični komediji Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Za narodov blagor ter politična satira Hlapci) V njegovih delih prevladuje tematika posameznika v sporu z delavskim in vaškim, malomeščanskim vsakdanjikom, opazne pa so tudi številne družbenokritične ideje. Tako je v povesti Hlapec Jernej in njegova pravica simbolično predstavil boj zatiranega, delavskega razreda proti izkoriščevalskim gospodarjem. Z romanom Na klancu pa je ustvaril nov tip ženskega oziroma materinskega romana.

Poleg umetniškega pisanja se je Cankar ukvarjal tudi s publicističnim pisanjem, kritiko in esejistiko (Krpanova kobila, Slovenski umetniki na Dunaju, Naši umetniki).

Psevdonimi[uredi | uredi kodo]

Ivan Cankar je za svoje pisateljsko delo uporabljal številne šifre in psevdonime. Ti so značilni predvsem za zgodnja leta njegovega ustvarjanja. Izmišljena literarna imena je pogosto menjaval pri objavah v časniku Slovenec, ker ni želel, da bi ljudje vedeli, da sodeluje pri katoliških listih, tako je za veliko večino umetniških imen značilno, da jih je uporabil samo enkrat:

  • šifre pravega imena: C.I. - Iv.C-r - I.C;
  • stalni psevdonimi in šifre: Trošan - Ivan Saveljev - Ivan Gradar - T. - Iv.Gradar - I.G.(J.G.) - A.B. - Saveljev - Evstahij;
  • enkratni psevdonimi in šifre: Prepiračev - Julijan Mak - I.C.Trošan - Mot - Mrazov - Grahar - Traven - Štefan Smuk - Alojzij Grad - Feliks Vran - S.G. - P.Ž. - Karol Staral - Anton Kramar - P.R. - Anton L. - Gradar - Alojzij Benda - I.C.Evstahij - Ivan Mot - Vazilij - Ivan Dob - Ivan Mlakar.

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

Erotika
Hlapec Jernej in njegova pravica
Pohujšanje v dolini šentflorjanski

Poezija[uredi | uredi kodo]

Proza[uredi | uredi kodo]

Dramatika[uredi | uredi kodo]

Opomba: Datumi nastanka dram so povzeti iz knjige:Pregled slovenske književnosti[1]

Mladinska dela[uredi | uredi kodo]

Esejistika[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Janež, Stanko-Ravbar, Miroslav. (1978). Pregled Slovenske književnosti. Maribor: Založba Obzorja.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Lutar Ivanc A.(2006),Album slovenskih književnikov, Ljubljana, Mladinska knjiga Založba, str. 74-77.
  • Ambrož D. (2008), Branja 3, DZS, str. 30-80.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]