Centralno pokopališče Žale

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Centralno pokopališče Žale
Vhodni portal Centralnega pokopališča Žale
Vhodni portal Centralnega pokopališča Žale
Lega Stari del pokopališča Žale
Mestna občina Ljubljana
Koordinati 46.067455°0′0″N 14.528424°0′0″E / 46.067455°N 14.528424°E / 46.067455; 14.528424Koordinati: 46.067455°0′0″N 14.528424°0′0″E / 46.067455°N 14.528424°E / 46.067455; 14.528424
Arhitekt Jože Plečnik (arhitekt; 1936-1940), Peter Kerševan (arhitekt; 1976-1978), Franc Popek (arhitekt; 1997), Marko Mušič (arhitekt; 1982-1988, 1992), Stane Jarm (kipar; 1991), Svetoslav Peruzzi (kipar; 1923), Wolfgang Skala (kipar; 1962)
Uradno ime: Ljubljana - Pokopališče Žale
Razglasitev 18. julij 2009 [1]
evid. št. 384
Centralno pokopališče Žale is located in Slovenija
Centralno pokopališče Žale
Geografska lega: Centralno pokopališče Žale, Slovenija

Centralno pokopališče Žale je največje pokopališče v Ljubljani in Sloveniji. Spada pod četrtno skupnost Bežigrad) in v Mestno občino Ljubljani. Deluje v sklopu podjetja Žale Javno podjetje, ki letos slavi 100 let obstoja.

Pri ureditvi pokopališča so sodelovali številni znani arhitekti (Jože Plečnik, Edvard Ravnikar, Vlasto Kopač, Fedja Košir, Peter Kerševan, Marko Mušič,...)[2], tako da ima celoten kompleks pokopališča pomembno mesto v slovenski arhitekturni zgodovini. Številne grobove so okrasili vidni kiparji, med njimi Lojze Dolinar, France Gorše, Svetoslav Peruzzi, Boris Kalin, Zdenko Kalin, Janez Boljka. Žale pa so pomembne tudi zaradi hortikulturne ureditve.[3]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

1927 - 1936[uredi | uredi kodo]

Zaradi 120-letne uporabe pokopališča pri Sv. Krištofu je bilo ob pričetku 20. stoletja stanje na starem pokopališču na robu Bežigrada že nevzdržno, tako da se je ljubljanska mestna oblast odločila urediti novo pokopališče. Do maja 1905 je mesto uspelo odkupiti 117.000 kvadratnih metrov zemljišča na Ljubljanskem polju. Načrtovanje novega pokopališča je potekalo pod vodstvom Ferdinanda Trumlerja, ki je zgradil že ljubljanske Škofove zavode.[4] Samo pokopališče je bilo odprto leta 1906 v sklopu župnije Ljubljana - Sv. Križ okoli cerkve sv. Križa. Pokopališče je bilo blagoslovljeno 2. maja in že nasledji dan je bil opravljen prvi pokop, ko je bil tu pokopan duhovnik Martin Malenšek, ki so ga sem prepeljali s starega pokopališča Sv. Krištofa (Navje).[5]

Prva svetovna vojna je povzročila, da so tu pokopali okoli 6100 padlih oz. umrlih vojakov iz vseh vpletenih strani[6]; Ljubljana je bila sedež več vojaških bolnišnic. Na Žalah so tako pokopavali le rimokatolike, medtem ko so vojake ostalih veroizpovedi (evangeličane, Jude in muslimane) pokopavali na drugih pokopališčih. Leta 1923 so pričeli pokopavati Jude in muslimane na Žalah; v začetku so bili pokopani na zunanji strani pokopališčnega zidu.[7] Po vojni so na pokopališču med drugim pokopali še judenburške žrtve ter postavili kip Kranjskega Janeza.[7]

Leta 1927 so odkupili novih 70.000 kvadratnih metrov (severno od obstoječa pokopališča)[6] in leta 1931 je bil odprt novi del pokopališča - del B. Tako so tu uredili italijansko vojaško pokopališče, v katerega so prestavili številne posamične grobove italijanskih vojakov (več kot 1000 italijanskih vojnih ujetnikov je bilo pokopanih na Žalah[7]) iz dela A. Istega leta so ustanovili tudi judovski del pokopališča, ki pa je bil fizično (ograja) ločen od ostalega dela. Leta 1939 so na delu B zgradili tudi Kostnico žrtev 1. svetovne vojne, v katero so prekopali 5.258 žrtev 1. svetovne vojne in poznejših povezanih konfliktov. Tako so v grobnici pokopani pripadniki Avstro-ogrskih oboroženih sil, srbski, ruski in romunski vojni ujetniki, judenburški uporniki, koroški borci, preporodovci,...

S povečanjem mesta Ljubljana in s tem tudi povečanjem potreb po grobovih so v 30. letih 20. stoletja razglasili pokopališče za centralno na področju Ljubljane in ga v ta namen tudi hoteli ustrezno preuredili.

Plečnikove Žale[uredi | uredi kodo]

Sprva je bil za načrtovanje kompleksa z mrtvašnico zadolžen arhitekt Ivo Spinčič, toda zaradi nestrinjanja naročnikov z njegovim načrtom, je leta 1936 projekt prevzel Jože Plečnik. Naslednje leto je že predložil prvi načrt za poslovilni kompleks (Vrt vseh svetih), na podlagi katerega so leta 1939 pričeli graditi s pomočjo gradbenika Emila Tomažiča[8], tako da je bil do leta 1940 zgrajen novi del z mrliškimi vežicami in molilnico - Plečnikove Žale; po temu delu je dobilo ime celotno pokopališče v letih v drugi svetovni vojni. Pokopališče, katerega je poleti 1940 blagoslovil škof Gregorij Rožman, pa ni bilo dokončano in pričetek druge svetovne vojne v Jugoslaviji je še prekinil nadaljevanje del.[8]

Druga svetovna vojna in pozneje[uredi | uredi kodo]

Med samo drugo svetovno vojno je bilo pokopališče sprva izven okupacijske žične ovire, toda pozneje so prestavili žico, tako da je celotno staro pokopališče bilo znotraj ograjene Ljubljane. Po vojni se je verska plat pokopališča močno zmanjšala, saj je oblast leta 1946 razlastila Rimskokatoliško Cerkev lastništva nad pokopališčem in celotno pokopališče je bilo preimenovano iz Pokopališče Sv. Križa v Pokopališče Žale. Današnja Pot spominov in tovarištva zaradi poznejše širitve pokopališče teče skozi same Žale. Leta 1962 so ponovno morali razširiti pokopališče (tokrat del B do Poti spominov in tovarištva), hkrati pa so začeli istega leta urejati samo pokopališče. Tako so na predlog Avstrije postavili spominsko ploščad avstrijskih vojakov druge svetovne vojne. Naslednje leto pa je sledil prekop vseh italijanskih vojakov, katerih posmrtne ostanke so prepeljali v Italijo. Samo italijansko vojaško pokopališče pa je ostalo kot spomenik. Uredili so grobišče talcev, postavili so Boljkov spomenik žrtvam vojne in vodnjak življenja Zdenka Kalina. Do leta 1968 so tu opravljali le klasične krstne pokope, tega leta so zgradili Upepeljevalnico Žale Ljubljana in tako omogočili tudi žarne pokope. Postopoma so začeli opuščati Plečnikove mrliške vežice.

Leta 1974 so bili ponovno primorani odpreti nov del (del C), kjer so zgradili tudi krematorij, poslovilni dvorani in nove mrliške vežice. Celotno območje je načrtoval arhitekt Peter Kerševan. Toda že čez šest let so objavili javni razpis za nov del pokopališča. Tako so leta 1988 odprli novi del D (Nove Žale), ki so delo arhitekta Marka Mušiča.[2]

Z prihajajočimi političnimi spremembami se je v zadnjih 80. letih 20. stoletja spremenil tudi odnos do verskih pokopov. Leta 1987 so zgradili novo župnijsko cerkev Vseh svetih in istega leta pričeli tudi obnavljati Plečnikove Žale, ki so postopoma propadale vse od konca druge svetovne vojne. Dve leti pozneje (1989) so posadili tudi Lipo sprave in zgradili kenotaf za žrtve dachavskih procesov.

Samostojna Slovenija[uredi | uredi kodo]

Nove dopolnitve so bile dodane leta 1992, ko so ponovno odprli Plečnikove mrliške vežice in postavili kenotaf padlim v vojni za Slovenijo (Nove Žale), delo Marka Mušiča. 1997 so postavili tudi spomenik žrtev medvojnega in povojnega nasilja. Leta 2001 so odprli Park zvončkov, čez dve leti (2003) pa so prenovili nemško vojaško pokopališče druge svetovne vojne.

Do maja 2004 je bilo na pokopališču uradno pokopanih več kot 150.000 ljudi, od tega je okoli 2000 slavnejših. Uradno število pokopanih (register pokopov) in resnično stanje se razlikujeta, saj so bili po drugi svetovni vojni številni grobovi in grobnice odprti, posmrtni ostanki odstranjeni ter uničeni oz. prekopani na neznano lokacijo. Kljub temu so te osebe še danes uradno pokopane na Žalah. Bili pa so tudi primeri, da so opravljali prekope iz drugih pokopališč na Žale, a so nato pozabili uvrstiti prekop v register, tako da so danes ljudje pokopani na Žalah, a brez znane lokacije. Kmalu po letu 2004 je bilo celotno območje Žal razglašeno za kulturni spomenik Slovenije lokalnega pomena, medtem ko so bili posamezni predeli oz. objekti razglašeni za kulturne spomenike državnega pomena.

Pokopališče je bilo tako leta 2006 veliko 375.000 ter je funkcionalno razdeljeno na dele A, B in C (vsi desno od Tomačevske ceste) ter del D (Nove Žale; levo od ceste). Peti del pokopališča (Plečnikove Žale) pa ni namenjen za pokope, ampak za pogrebne slovesnosti ter spremljajoče pokopališke dejavnosti.

Leta 2011 je bila končana gradnja novega dela pokopališča, ki se navezuje na Nove Žale, pri čemer pa je izključno namenjen klasičnim pokopom; s tem je pokopališče pridobilo prostor za novih 1273 grobov.[9] S tem načrtujejo, da bodo zadovoljili potrebe po grobovih v naslednjih osmih letih.[10]

Ureditev[uredi | uredi kodo]

  • Del A:
  • Del B:
  • Del C:

Pomembni ljudje[uredi | uredi kodo]

Grob slovenske moderne

Okoli 2.000 pomembnih ljudi je pokopanih na Žalah, med njimi:

Dostop (javni prevoz)[uredi | uredi kodo]

Mestni avtobus na Žalah

Do Žal (postajališče Žale) iz središča in ostalih delov mesta vozijo tudi avtobusne mestne linije št. 2, 7, 7L, 22 in 24. Do novega dela pokopališča (postajališči Tomačevska in Nove Žale) pa obratujeta liniji št. 19B in 19I.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 384". Register nepremične kulturne dediščine. Ministrstvo RS za kulturo. 
  2. ^ 2,00 2,01 2,02 2,03 2,04 2,05 2,06 2,07 2,08 2,09 2,10 2,11 2,12 2,13 2,14 2,15 2,16 <e/ Pogreb-ni-tabu.si - Kulturno pomembna evropska pokopališča – ljubljanske Žale
  3. ^ Significantcemeteries.org - Cemetery Žale
  4. ^ Milena Piškur: Ljubljanske Žale: vodnik po pokopališču (Ljubljana, 2004), str. 7.
  5. ^ Milena Piškur: Ljubljanske Žale: vodnik po pokopališču (Ljubljana, 2004), str. 8.
  6. ^ 6,0 6,1 Milena Piškur: Ljubljanske Žale: vodnik po pokopališču (Ljubljana, 2004), str. 10.
  7. ^ 7,0 7,1 7,2 Milena Piškur: Ljubljanske Žale: vodnik po pokopališču (Ljubljana, 2004), str. 11.
  8. ^ 8,0 8,1 Dedi.si - Plečnikove Žale
  9. ^ Dnevnik.si - "Nekoč bomo rekli kar Mušičeve Žale"
  10. ^ Siol.net - Žale dobile nov del za klasične pokope
  11. ^ Delo.si - Slovo od dr. Andreja Bajuka na ljubljanskih Žalah

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

  • Žale [1], uradna stran