Milan Vidmar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Milan Vidmar
Milan Vidmar 1930s.jpg
Rojstvo 22. junij 1885({{padleft:1885|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:22|2|0}})
Ljubljana
Smrt 9. oktober 1962({{padleft:1962|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:9|2|0}}) (77 let)
Ljubljana
Državljanstvo Flag of SFR Yugoslavia.svg Jugoslavija
Poklic inženir, šahist in avtor

Milan Vidmar [mílan vídmar], slovenski elektroinženir, šahist, filozof in pisatelj, * 22. junij 1885, Ljubljana, Avstro-Ogrska, † 9. oktober 1962, Ljubljana.

Milan se je rodil Josipini in Josipu Vidmarju. Je starejši brat Staneta, Josipa, Cirila in Mete.[1]

Bil je poznavalec in raziskovalec osnov elektroenergetike, električnih strojev (večinoma transformatorjev) ter proizvodnje, transformacije in prenosa električne energije. Hkrati pa je bil prvi slovenski in jugoslovanski šahovski velemojster.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Leta 1902 je na Univerzi na Dunaju pričel študirati strojništvo in diplomiral leta 1907, leta 1911 pa je na Tehniški fakulteti na Dunaju dosegel doktorski naziv. Študij elektrotehnike se je na Dunaju pričel šele leta 1904 zato je opravil posebne izpite.

Bil je profesor in nekaj časa dekan ter celo rektor na ljubljanski univerzi ter član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ter bil med snovalci Fakultete za elektrotehniko. Leta 1948 je osnoval Inštitut za elektrotehniko, ki danes nosi njegovo ime.

Vidmar je bil je vrhunski šahist, velemojster, v svojem času četrti igralec sveta v družbi z Laskerjem, Capablanco, Aljehinom in Euwejem je bil skupaj z Euwejem edini amater med profesionalnimi šahisti. Bil je med zmagovalci na vrhunskih turnirjih: (Carlsbad 1907, Praga 1908 (tretje mesto), San Sebastian 1911 - tu si je z drugim mestom za Capablanco prislužil naziv velemojstra, Budimpešta 1912, Dunaj 1918, London 1922 (tretje mesto za Capablanco in Aljehinom), Hastings 1925 - delil prvo mesto z Aljehinom, Semmering 1926 (tretje mesto), New York 1927 (četrto mesto), London 1927 (četrto mesto), Carlsbad 1929 (peto mesto), Bled 1939, Basel 1952).

Leta 1940 je bil prvak Jugoslavije.

Bil je tudi mednarodni šahovski sodnik, leta 1948 je v Moskvi kot glavni sodnik razglasil Mihaila Botvinika za svetovnega prvaka, leta 1950 pa je bil glavni sodnik šahovske olimpijade v Dubrovniku, kjer je igral tudi njegov sin Milan Vidmar ml.

Vidmar je igral tudi dopisni šah in tudi tu dosegel naslov dopisnega velemojstra. Slovenska šahovska zveza organizira v njegov spomin mednarodni turnir Memorial Milana Vidmarja.

Napisal je 35 knjig z različno tematiko:

  • o šahu: Pol stoletja ob šahovnici (Ljubljana 1951), Šah, Razgovori o šahu z začetnikom, v nemščini pa Goldene Schachzeiten (Zlati časi šaha)
  • strokovne: Transformatorji (prevedeno v mnoge svetovne jezike), Problemi prenosa električne energije, Pogovori o elektrotehniki,
  • filozofske: Med Evropo in Ameriko, Moj pogled na svet, Oslovski most.
  • avtobiografija v dveh delih

Tudi njegov sin Milan Vidmar ml. je bil priznan elektroinženir in močan šahist.

Govor Milana Vidmarja ob 10-letnici Univerze v Ljubljani[uredi | uredi kodo]

Leta 1929 je slavila Univerza v Ljubljani desetletnico delovanja, v tem času je bil njen rektor dr. Milan Vidmar, na njej je delovalo pet fakultet, te so bile:

  • Filozofska fakulteta, katero je vodil dekan dr. Aleksander Stojičević,
  • Juridična fakulteta (pravna), katero je vodil dekan dr. Rado Kušej,
  • Medicinska fakulteta, katero jevodil dr. Alfred Šerko,
  • Tehniška fakulteta, katero je vodil dr. Karel Hinterlechner,
  • Teološka fakulteta, katero je vodil dr. Josip Ujčić.

Slavnostni govor rektorja je nakazal vizijo in bodočnost takratne univerze takole[2]:

Vpašujete me, kaj mislim o pomenu in nalogah naše univerze? Le nekaj besed: Naša univerza ima, kakor vse druge, dve poglavitni nalogi; vzgojo akademskega naraščaja in znanstveno delo. V tem trenutku pa je treba povdariti še nekaj, ta univerza nam ni potrebna samo zaradi učenja in znanosti. Potrebujemo jo zato, ker je naša in ker ne more nobena tuja univerza dajati naši akademski mladini duha, ki ga daje naša. Gre tedaj za razlike duha, ne za razlike v znanosti in nje metodah. Naš izobraženec bo lažje pogrešal marsikatero formulo, ki si jo pridobi- če treba, v praktičnem življenju. Ne sme pa več sodelovati pri oblikovanju našega narodnega in državnega življenja tak, kakršen je bil doslej: kaj često tujega duha, s tujim načinom mišljenja, s tujo orientacijo v zadevah, ki se tičejo našega bistva. Naš akademski izobraženec mora tudi znanstveno misliti, govoriti in pisati po naše. Lahko vam ponovim to, kar sem dejal nedavno Nj.Vel. kralju: Vse Težkoče, ki jih ima naša država, izhajajo iz tega, da je naše ljudstvo in zlasti naše akademasko izobraženstvo tako različnega duha. Zato se mora vsa naša orientacija usmeriti v državno in narodno edinstvo. Dva mlina morata še dolgo mleti prebivalstvo te države: Univerza in vojska!

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Splošno žensko društvo 1901-1945, od dobrih deklet do feministk (COBISS), str. 136-137
  2. ^ Povzeto po reviji Življenje in svet Ljubljana , dne 14. junij 1929/št.24

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]