Fran Zwitter

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Fran Zwitter
Fran Zwitter.jpg
Rojstvo 24. oktober 1905({{padleft:1905|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:24|2|0}})
Bela Cerkev, Avstro-Ogrska
Smrt 14. april 1988({{padleft:1988|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:14|2|0}}) (82 let)
Ljubljana, Jugoslavija
Bivališče Flag of the Habsburg Monarchy.svg Avstro-Ogrska
Naval Ensign of the Kingdom of Yugoslavia.svg KSHS
Flag of the Kingdom of Yugoslavia.svg KJ
Flag of SFR Yugoslavia.svg FLRJ
Flag of SFR Yugoslavia.svg SFRJ
Narodnost Zastava Slovenije slovenska
Področja zgodovina
Ustanove Filozofska fakulteta v Ljubljani
Alma mater Univerza v Ljubljani
Poznan po slovenska zgodovina novega veka


Fran Zwitter [frán cvíter], slovenski zgodovinar, * 24. oktober 1905, Bela Cerkev, † 14. april 1988, Ljubljana.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Življenje[uredi | uredi kodo]

Rodil se je v družini sodnika Davorina Zwittra, koroškega Slovenca. Po maturi na klasični gimnaziji v Novem mestu (1924) je v letih 1924-1926 študiral zgodovino in geografijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v letih 1926-1928 pa na dunajski univerzi. Leta 1928 je diplomiral v Ljubljani in leta 1929 tudi doktoriral. V letih 1930-1932 je bil s podporo francoske državne štipendije in štipendije sklada Pavla Turnerja na izpopolnjevanju v Parizu, kjer je med drugim študiral pri zamenitem proučevalcu francoske revolucije Albertu Mathiezu.

V letih 1933-1938 je učil na ljubljanski klasični gimaziji, hkrati pa je bil od leta 1937 privatni docent za občo zgodovino novega veka na Filozofski fakulteti. Leta 1938 je bil kot prvi stalno zaposleni predavatelj obče zgodovine novega veka na ljubljanski Filozofski fakulteti imenovan za rednega docenta.

V obdobju med obema vojnama je bil dejaven tudi kot kritični publicist. Kot levi liberalec je tik pred napadom na Jugoslavijo sodeloval pri ustanovitvi Društva prijateljev Sovjetske zveze, pozneje pa se je priključil Osvobodilni fronti. Po začetku italijanske okupacije je bil maja 1941 kratko aretiran, marca 1942 pa poslan v konfinacijo v Aprico, majhen kraj ob italijansko-švicarski meji. Po kapitulaciji Italije leta 1943 se je sam z vlakom in peš prebil do Slovenije, kjer se je pridružil slovenskim partizanom. Od januarja 1944 do marca 1945 je v Kočevskem Rogu vodil partizanski Znanstveni inštitut IOOF, edinstveno inštitucijo v zasedeni Evropi. Ukvarjal se je predvsem z mejnimi vprašanji in pripravljal gradiva za novo povojno določitev jugoslovanskih oziroma slovenskih mej. V letu 1945 je odšel v Beograd, kjer je do leta 1947 delal na Inštitutu za preučevanje mednarodnih vprašanj pri jugoslovanskem zunanjem ministrstvu. Na Inštitutu je nadaljeval s pripravljanjem gradiva o mejnih vprašanjih, kot ekspert pa je sodeloval tudi na povojnih mirovnih konferencah. O mejnem vprašanju je v tem obdobju napisal vrsto brošur in memorandumov, precejšen del v tujih jezikih.

Medtem je bil leta 1945 izvoljen za izrednega profesorja, po vrnitvi na Filozofsko fakulteto leta 1948 pa za rednega profesorja za zgodovino novega veka. Na fakulteti je ostal do upokojitve leta 1975. Leta 1977 je postal zaslužni profesor, leta 1986 pa častni doktor Univerze v Ljubljani.

Njegov sin Matjaž Zwitter je zdravnik, Tomaž Zwitter fizik in astronom, hči Anja Dular arheologinja, bibliotekarka in zgodovinarka.

Delo[uredi | uredi kodo]

Čeprav je doktoriral iz srednjeveške zgodovine mest, se je pozneje usmeril v novejšo zgodovino. Po vrnitvi iz Francije je pod vplivom socioloških metod analistov v slovensko zgodovinopisje vpeljal vrsto metodoloških novosti, zlasti uporabo statističnih metod. Njegovo habilitacijsko delo Prebivalstvo na Slovenskem od srede 18. stoletja do današnjih dni (Univerza v Ljubljani, 1936) je bilo za slovensko zgodovinopisje prelomno.

Kot strokovnjak za novoveško zgodovino in za nacionalno vprašanje se je mednarodno uveljavil in je bil večkrat gostujoči profesor na različnih tujih univerzah, nastopal je na pomembnih mednarodnih kongresih, poleg tega je doma in v tujini objavil vrsto odmevnih monografij in člankov. Izredno odmevno je bilo njegovo delo napisano v sodelovanju z Jaroslavom Šidakom ter Vasom Bogdanovom, Les problèmes nationaux dans la Monarchie des Habsbourg (slov. Nacionalni problemi v Habsburški monarhiji). Bil je tudi član številnih domačih in mednarodnih strokovnih združenj. Poleg tega je opravljal različne funkcije na univerzi, v letih 1952-54 je bil rektor in 1954-56 prorektor.

Dejaven je bil v strokovnih združenjih, v letih 1948-1966 je bil predsednik Zgodovinskega društva za Slovenijo, 1975-1978 pa je bil predsednik Slovenske matice. Od leta 1953 je bil dopisni in od leta 1958 redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Bil je tudi dopisni član JAZU (1961) in SANU (1970).

Po njem se danes imenuje ulica v Novem mestu.

Dela[uredi | uredi kodo]

  • Zwitter, Fran. Starejša kranjska mesta in meščanstvo. Ljubljana, 1929;
  • --. Les origines de l'illyrisme politique et la création des Provinces illyriennes. [Dijon], 1933;
  • --. Prebivalstvo na Slovenskem od XVIII. stoletja do današnjih dni. Ljubljana, 1936;
  • -- (v sodelovanju z Jaroslavom Šidakom ter Vasom Bogdanovom). Les problemes nationaux dans la monarchie des Habsbourg. Beograd, 1960;
  • -- (v sodelovanju z Jaroslavom Šidakom ter Vasom Bogdanovom). Nacionalni problemi v Habsburški monarhiji. Ljubljana, 1962;
  • --. »The Slovenes in the Habsburg Monarchy«. Austrian History Yearbook 3, 2. del (1967). S. 159-188;
  • --. Die Kärntner Frage. Klagenfurt-Celovec, 1979;
  • --. O slovenskem narodnem vprašanju. Ur. Vasilij Melik. Ljubljana, 1990;
  • --. Les Provinces illyriennes : cinq études. Ur. Alain Jejcic. Paris, 2010. ISBN 978-2-901952-74-9

Viri[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]