Cekinov grad

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Cekinov grad
Cekinov grad
Cekinov grad
Lega Na robu Tivolija, Ljubljana
Koordinati 46°3′32.76″N 14°29′42.45″E / 46.0591°N 14.495125°E / 46.0591; 14.495125Koordinati: 46°3′32.76″N 14°29′42.45″E / 46.0591°N 14.495125°E / 46.0591; 14.495125
Zgrajeno 1725-1755
Arhitekt Jurij Kobe (1992)
Johann Georg Schmidt (1752-1755)
Alojzij Šubic (slikar; 1905)
Uradno ime: Ljubljana - Cekinov grad
Razglasitev 9. marec 2002
evid. št. 319[1]
Cekinov grad is located in Slovenija
Cekinov grad
Geografska lega: Cekinov grad, Slovenija

Cekinov grad je poznobaročni grad na Celovški cesti 23 v sklopu parka Tivolija (Ljubljana). Trenutno je v gradu Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Na mestu sedanjega gradu je v 17. stoletju stal zidan dvor. Lastniki slednjega so bili bogati meščani: Sigmund Staer (do 1739), Luka Ravnikar (do 1742) in Jurij Marn (do 1752).[2]

V prvi polovici 18. stoletja je lokacijo odkupil Leopold Karl Lamberg, ki je tu leta 1752 dal postaviti baročni grad po načrtih Johanna Georga Schmidta; grad je bil dokončan leta 1755.[3] Lamberg je okoli dvorca vzpostavil zemljiško gospodstvo Leopoldsruhe, ki je obsegalo 3 in 1/3 hube na Jami, na Ižanskem, posestvo Bokalc ter osem kajž v Spodnji Šiški.[4] Po njegovi smrti in smrti njegovega sina je grad leta 1787 podedovala Ivana Lamberg, žena Leopoldovega sina, ki se je pozneje ponovno poročila s madžarskim konjeniškim častnikom in jahalnim mojstrem Lovrom Szőgenyem. Ta je bil lastnik od leta 1793 dalje. Ljubljančani so njegov priimek poslovenili (Szőgenov - Cegenov grad) in od takrat je grad znan kot Cekinov grad.[5] Slednji je tudi povečal posestvo z vključitvijo posestva Bokalc in dvorca Schönau.[4]

V letih 1798 do 1809 je bil lastnik gradu tržaški guverner Pompej grof Brigido. Za njim ga je kupil Pagliaruzzi pl. Kieselstein, leta 1865 pa ga je odkupil ljubljanski trgovec Peter Kozler tudi avtor zemljevida Zemljovid Slovenske dežele in pokrajin iz leta 1853. Družina Kozler je z manjšimi težavami ostala lastnik do konca 2. svetovne vojne. Pri Pagliaruzzijevih je nekaj časa kot domači učitelj stanoval tudi France Prešeren.[3]

Po vojni so grad nacionalizirali in spremenili v stanovanja, od leta 1955 je namenjen muzejski dejavnosti.[6] Za potrebe Muzeja narodne osvoboditve je bil grad obnovljen po načrtih Eda Mihevca. Leta 1962 se je muzej preimenoval v Muzej ljudske revolucije Slovenije, po tridesetih letih pa v Muzej novejše zgodovine.

V letih 1990-92 je bil grad obnovljen ter istočasno iz jekla zgrajen prizidek z dvigalom in stopniščem, ki povezuje spodnje prostore z mansardo, kjer se nahajajo pisarne muzejskih kuratorjev. Projekt sta koordinirala konservatorja Gojko Zupan in Modest Erbežnik, investicijo je vodil Stane Mrvič. Za obnovo je avtor projekta Jurij Kobe leta 1992 prejel Plečnikovo nagrado.[7]

Leta 2002 je bil grad razglašen za kulturni spomenik državnega pomena.[3]

Trenutno je Cekinov grad še vedno predmet denacionalizacije.[8]

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Tloris ureditve na franciscejskem katastru

Cekinov grad se zelo razlikuje od podobnih zgrajenih v začetku 18. stoletja. Grad deluje odprto in imenitno. Stavbe leži na terasi na vzpetini, do kamor vodijo položne stopnice, do katerih preko Tivolskega parka pripelje pot. V tlorisu je razpotegnjen pravokotnik s stolpičastim izzidkom na začelju, izstopajočim rizalitom, na vrhu pa s trikotno atiko. V gosposkem nadstropju nad vhodom je balkon, ki še poudari mogočnost vhodne avle - peristila. Ta sega v višino obeh spodnjih etaž. Fasada dvorca je bogato členjena. V vertikalah so pilastri. Vhod je polkrožen in izdelan iz klesanega kamna, na obeh straneh sta enaki okni. Ostala okna v pritličju in medetaži so vzdolžno pravokotna, v gosposkem nadstropju pa pokončna in še enkrat višja.

Iz vhodne avle, ki je obokana in podprta na štirih kvadratnih stebrih, se odpirajo prehodi v druge prostore. Stopnišče z balustradno ograjo se v nadstropje vpne po dveh straneh. V nadstropju je slavnostna dvorana, ki se preko balkona odpira v park. Na stropu je iluzionistična poslikava. Poslikava je bila večkrat preslikana (1905 in 1954-55), leta 1966 pa v celoti restavrirana.

Zadnja obnova je prinesla sodobnejše oblike in prilagoditve muzejskemu namenu, s tem pa je stavba izgubila del historične podobe. Podobi dvorca je najbolj škoduje zelo blizu zgrajena špotna dvorana, Hala Tivoli.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 319". Register nepremične kulturne dediščine. Ministrstvo RS za kulturo. 
  2. ^ Branko C. Šuštar: Spodnja Šiška - pušeljc Ljubljane: Arhivski zapisi s poti vasi v predmestje 1885 - 1914 (Zgodovinski arhiv Ljubljana, 1996), 15.
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 Uradni-list.si - Odlok o razglasitvi Cekinovega gradu v Ljubljani za kulturni spomenik državnega pomena
  4. ^ 4,0 4,1 Branko C. Šuštar: Spodnja Šiška - pušeljc Ljubljane: Arhivski zapisi s poti vasi v predmestje 1885 - 1914 (Zgodovinski arhiv Ljubljana, 1996), 16.
  5. ^ Burger.si - Cekinov grad
  6. ^ Muzej-NZ.si - Cekinov grad
  7. ^ Dedi.si - Cekinov grad
  8. ^ Delo.si - Na denacionalizacijo čakajo še Križanke, Cekinov grad, Sv. Urh, Baragovo semenišče...

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Ivan Stopar, Grajske stavbe v Osrednji Sloveniji 1/4, Ljubljana Grad in dvorci, Viharnik 1999, ISBN 961-6057-22-7

Glej tudi[uredi | uredi kodo]