Anton Bonaventura Jeglič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Anton Bonaventura Jeglič
Anton Bonaventura Jeglič.jpg
Veroizpoved:   rimskokatoliška
Škofovska služba
Sedež:   Ljubljana
Naslov:   pokojni ljubljanski škof
Obdobje službovanja:   1898 - 1930
Predhodnik:   Jakob Missia
Naslednik:   Gregorij Rožman
Verska kariera
Duhovniško posvečenje:   leta 1873
Prejšnja služba:   glej življenjepis
Naslednja služba:   upokojitev
Osebni podatki
Datum rojstva:   29. maj 1850
Kraj rojstva:   Begunje
Datum smrti:   2. julij 1937
Kraj smrti:   Stična

Anton Bonaventura Jeglič, slovenski škof in publicist, * 29. maj 1850, Begunje, † 2. julij 1937, Stična, Slovenija.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Bogoslovje je študiral v Ljubljani in bil 1873 posvečen; nato je do 1876 študiral bogoslovje še na dunajski univerzi. Po vrnitvi v domovino je bil kurat v ženski kaznilnici, nato je šel na študijsko potovanje po nemških in italijanskih univerzah, nakar je bil podvodja in predavatelj na ljubljanskem semenišču. Leta 1881 je postal profesor dogmatike na ljubljanskem bogoslovju, 1882 pa je bil imenovan za kanonika vrhbosanskega kapitlja v Sarajevu.

Leta 1898 je bil imenovan za ljubljanskega škofa. Bil je narodno zaveden in odločen bojevnik modernega katoliškega gi, s. 2.ja. Slovensko katoliško prenovo je pojmoval široko na vseh področjih življenja. Močno je podpiral kmečko zadružništvo. Na njegov predlog in z njegovo pomočjo je bila v Šentvidu postavljena prva popolna slovenska gimnazija. Bil je vrhunski slovenski politik, zato je njegovo ime povezano z vsemi odločilnimi potezami in uspehi narodne politike od 1898 do 1930. Čeprav so bili njegovi javni nastopi vidni in odmevni, je bilo njegovo politično delo precej prikrito. Za Katoliško narodno stranko (nato SLS) je bil odločilna avtoriteta. Med prvo svetovno vojno je v sporu med starini in mladini v SLS slednjim pomagal do zmage in s posebno deklaracijo 1917 podprl politiko t. i. majniške deklaracije. Po nastanku Kraljevine SHS je v slovenskih notranjepolitičnih vprašanjih in glede odnosov znotraj SLS ostal najvišja moralna in politična avtoriteta. V notranjih sporih slovenskega katolištva in SLS je vneto branil pravico do več mnenj. Zavračal je politiko slovenskega liberalizma in unitarizma ter obsojal komunizem.

Leta 1930 se je upokojil in se kot naslovni nadškof garelski umaknil v Gornji Grad, 1932 pa v Stično.

Že v študentskih letih se je ukvarjal s publicistiko. V njegovem obsežnem znanstvenem, poljudnoznanstvenem in vzgojnem delu je prevladovala apologetika krščanstva in katoliške vere. Bil je tudi pobudnik ustanovitve orlovske organizacije, in je sežgal Cankarjevo Erotiko.

Zadnjič je javno nastopil na taboru slovenskih fantov in mož 29. junija 1937 v Celju, na katerem je imel odmeven govor proti brezboštvu in komunizmu.[1]

Škofovsko geslo[uredi | uredi kodo]

Po Mariji k Jezusu

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Maksimiljan Fras, Mariborski župan dr. Alojzij Juvan in njegov čas, Maribor, 2013. (COBISS)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]