Anton Vovk

Anton Vovk

Veroizpoved:	rimskokatoliška
Škofovska služba
Sedež:	Ljubljana
Naslov:	pokojni (prvi) ljubljanski nadškof
Obdobje službovanja:	1961 - 1963
Predhodnik:	Gregorij Rožman
Naslednik:	Jožef Pogačnik
Verska kariera
Duhovniško posvečenje:	29. junija 1923
Prejšnja služba:	ljubljanski škof
Osebni podatki
Datum rojstva:	19. maj 1900
Kraj rojstva:	Vrba
Datum smrti:	7. julij 1963
Kraj smrti:	Ljubljana

Anton Vovk, slovenski duhovnik, teolog in ljubljanski nadškof, * 19. maj 1900, Vrba, † 6. julij 1963, Ljubljana.

Škofovsko geslo

In Domino confido (v Boga zaupam)

Anton Vovk kot mlad duhovnik

Življenjepis

Anton Vovk se je rodil v Vrbi na Gorenjskem, v isti hiši kot 100 let prej pesnik France Prešeren. Anton je bil Prešernov pranečak, saj je bila njegova stara mati Marija Vovk (Mina) Francetova sestra. Oče Jožef in mati Marija, rojena Debelak, sta umrla v njegovi rani mladosti. Dva razreda osnovne šole je naredil v Breznici, druge v Kranju, kjer je obiskoval tudi gimnazijo. Leta 1917 je vstopil v malo semenišče v Škofovskih zavodih v Šentvidu, kasneje pa v ljubljansko semenišče; 29. junija leta 1923 je bil posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval v Metliki in v Tržiču, kjer je leta 1928 postal župnik. Leta 1940 je bil imenovan za škofijskega svetnika in ljubljanskega kanonika. Od začetka okupacije je pomagal duhovnikom beguncem. Leta 1944 je postal rektor semenišča.

Anton Vovk je kot generalni vikar junija leta 1945 prevzel vodstvo ljubljanske nadškofije. 1. decembra 1946 je bil posvečen v škofa in imenovan za ljubljanskega pomožnega škofa, leta 1950 je bil imenovan za apostolskega administratorja ljubljanske škofije s pravicami rezidencialnega škofa. Od leta 1951 do 1961 je upravljal tudi slovenski del reške in v od leta 1951 do 1955 slovenski del tržaško-koprske škofije. Po smrti Rožmana je bil imenovan za ljubljanskega škofa. Papež Janez XXIII. je ljubljansko škofijo 22. decembra leta 1961 povzdignil v nadškofijo in tako je bil Vovk z istim odlokom imenovan za ljubljanskega nadškofa.

Komunistična oblast ga je psihično (nočna zasliševanja) in fizično trpinčila, čeprav med vojno ni sodeloval z okupatorji in je bil narodno zaveden. Vztrajno si je prizadeval, da bi oblast spoštovala ustavni položaj cerkve ter opustila preganjanje in prizadevanje krivic.Pod vplivom politične propagande so nadškofa 20. januarja 1952 v Novem mestu polili z bencinom in ožgali. 13. maja 1999 je bil izdan škofijski odlok o začetku postopka za njegovo beatifikacijo. S tem je nadškof Vovk dobil naziv Božji služabnik.

Zunanje povezave

• [1]
•  »Anton Vovk«. V: Slovenski biografski leksikon 1925–1991. Elektronska izdaja. Ljubljana: SAZU, 2009.
• Goriški Panterji: Zaključen škofijski postopek za razglasitev nadškofa Vovka za blaženega