Ljubljanska opera

Pročelje ljubljanske operne hiše pred obnovo

Ljubljanska operna hiša (v njej domuje Slovensko narodno gledališče Opera in balet Ljubljana) stoji ob Cankarjevi cesti v Ljubljani. Zgrajena je bila kot Deželno gledališče.

Zgodovina gradnje

Stavba je bila zgrajena leta med letoma 1890 in 1892 v neorenesančnem slogu po načrtih čeških arhitektov Jana Vladimírja Hráskýja in Antona Hrubyja. Projekte je pripravil deželni stavbni urad, ki je zahteval racionalno rešitev. Gradbena dela so bila oddana na licitaciji ljubljanskemu podjetju Gustava Tönniensa, tudi kamnoseška dela so pridobili domači obrtniki, nekaj zahtevnejših del pa tujci.

Po požaru gledališča na mestu današnje stavbe Slovenske filharmonije je bilo v zgradbi sprva Deželno gledališče, po izgradnji Nemškega gledališča (današnja Drama) pa so v njej potekale predvsem operne prireditve.

Prenova poslopja

Ljubljanska Opera po obnovi

Ljubljanska Opera po obnovi

Oder ob slovesnem odprtju prenovljene stavbe

Zaradi dotrajanja in prostorske stiske je bil leta 1998 objavljen javni natečaj za obnovo in dograditev. Za celostno prenovo in dozidavo operne hiše je bil na natečaju kot osnova izbran projekt arhitektov Jurija Kobeta in Marjana Zupanca. Po načrtu so zgradili velik modernistični prizidek na hrbtni strani operne stavbe in obnovili njen stari del. Pod njim so zgradili tudi dva podzemna vstopno-izstopna atrija in povečali orkester orkestrsko odprtino in oder. Tako se je površina stavbe s 3.500 povečala na 10.500 kvadratnih metrov. Predvideno zaprtje stavbe se je zaradi številnih zapletov (vdori vode in stečaji gradbenih podjetij) iz predvidenih dveh let podaljšalo na šest let, stroški obnove in dozidave pa so znašali več kot 43 milijonov evrov. Dela sta s podizvajalci izvajali podjetji Vegrad in SCT.

Slovesno odprtje prenovljenega poslopja je bilo 10. decembra 2011 s koncertom, ki so ga poimenovali Zlitje stoletij. Pokrovitelj koncerta je bil predsednik države Danilo Türk.

Prvotni glavni vhod v operno stavbo je z Župančičeve ulice.

Arhitektura

V fasadnih nišah sta kipa, ki predstavljata alegoriji tragedije in komedije. Stavbi daje njeno značilno zunanjo podobo predvsem bogato okrašeno pročelje z jonskimi stebri nad vhodom, ki podpirajo mogočen timpanon. V nišah ob glavnem vhodu so postavljeni kipi Komedije in Tragedije. Nad njimi stoji alegorija genija z Opero in Dramo. To je delo Alojzija Gangla, vse ostalo okrasje so izdelali tuji umetniki.

Ob pročelju zgradbe stojita doprsna kipa slovenskih gledaliških pionirjev, Ignacija Borštnika (1858-1919) in Antona Verovška (1866-1914). Kipa sta delo akademskega kiparja Franceta Kralja. Ob Cankarjevi cesti je tudi kip Julija Betteta, (1885-1963), slovenskega basista, ki ga je izdelal Stojan Batič s pomočjo Julijana Renka.

Dvorana je podkvaste oblike in obdana z obokanimi hodniki, ki vodijo do stopnišč. Poleg parterja so na obodu dvorane parterne lože in lože v nadstropju, sledi balkon in galerija, za njo pa še stojišča. Prostori za garderobo obiskovalcev so v avli in ob parternih ložah.

Zgodovina gledališča

V Deželnem gledališču so od leta 1892 dalje uprizarjali dramske in operne predstave. Opera je imela stalne dirigente, soliste in zbor, glasbeniki pa so bili najeti vojaški, od leta 1908 pa člani takrat ustanovljene Slovenske filharmonije. Leta 1911 se je nemško gledališče preselilo v novo stavbo (današnjo Dramo). V času prve svetovne vojne ni bilo predstav, v stavbi je bil kino Central. Spomladi leta 1918 je Gledališki konzorcij prevzel aktivnosti, da bi v sezoni 1918/19 začel ponovno delovati slovenski oder. Izvajali so predvsem francoske in italijanske opere, nekaj pa tudi slovanskih. Spomladi 1919 je začel delovati tudi balet.

Nekaj krstnih predstav

V stavbi je svojo krstno predstavo doživelo veliko slovenskih opernih del:

• Teharski plemiči (1892)
• Urh, grof celjski (1895)
• Ksenija (1897)
• Poslednja straža (1907)
• Lepa Vida (1909)
• Zlatorog (1921)
• Gosposvetski sen (1923)
• Nabor (1925)
• Tajda (1927)
• Iz komične opere (1928)
• Črne maske (1929)
• Pohujšanje v dolini Šentflorjanski (1930)
• Medeja & Dandin v vicah (1932)
• Kleopatra (1940)
• Hlapec Jernej in njegova pravica (1941)
• Ekvinokcij & Veronika Deseniška (1946)
• Mati Jugovićev (1947)
• Deseti brat (1951)
• Slovo od mladosti (1954)
• Ocean (1969)
• Ares-Eros (1971)
• Cortesova vrnitev (1974)
• Partizanka Ana (1975)
• Svitanja & Saloma (1979)
• Samorog (1981)
• Krpanova kobila (1992)
• Brata (19. maj 2005)

Ob stoletnici ljubljanske Opere so krstno uprizorili slovensko opero Krpanova kobila Janija Goloba.

Ravnatelji/direktorji

V oklepaju je navedeno obdobje njihovega delovanja.

• Fridrik Rukavina (1918–1925)
• Mirko Polič (1925–1939)
• Vilko Ukmar (1939–1945)
• Mirko Polič (1945–1948)
• Samo Hubad (1948–1951)
• Valens Vodušek (1951–1955)
• Smiljan Samec (1955–1956)
• Danilo Švara (1956–1958)
• Demetrij Žebre (1958–1968)
• Bogo Leskovic (1968–1973)
• Vladimir Kobler (1973–1975)
• Ciril Cvetko (1975–1981)
•  ?
• Kristijan Ukmar (1986–1991)
• Darko Brlek (1991–1992)
• Igor Švara (1992–1995)
• Darijan Božič (1995–1998)
• Borut Smrekar (1998–2005)
• Kristijan Ukmar (2005–2010)
• Mitja Bervar (2010)

Viri

• Darinka Kladnik, Preobrazbe Ljubljane, ZIP, ljubljana, 2004, ISBN 961-91035-2-1
• Zgodovina Ljubljanske Opere
• Zgodovina

Glej tudi

• seznam slovenskih pevcev resne glasbe
• seznam zgradb in objektov v Ljubljani

Zunanje povezave

• SNG Opera in balet Ljubljana