Novinarstvo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Novinar)
Skoči na: navigacija, iskanje

Novinarstvo je dejavnost, ki raziskuje dogodke in o njih poroča širši javnosti. Prispevki so objavljeni v občilih, kot so časopis, radio, televizija in svetovni splet. Poklici, povezani s to dejavnostjo, so novinar, urednik, fotograf oz. snemalec itd.

Definicija[uredi | uredi kodo]

Novinarstvo je javnosti namenjeno delovanje, ki ima namen prepričati to javnost ter tako spremeniti njeno vedenje ali hotenje. Rezultat so publikacije, ki izhajajo v rednih časovnih obdobjih. Večina sredstev za komunikacijo, kot so npr. telefon ali internetne klepetalnice, niso publikacije, saj so primerni zgolj za neposredno komunikacijo. Unikatnih umetniških del ali tistih z manjšo naklado navadno prav tako ne pojmujemo kot publikacije. Publikacije financirajo založbe, redkeje posamezniki. Zbiranje in izdaja publikacij je naloga knjižnic in arhivov.

Glavni obliki periodičnega tiska sta časopis in časnik. Časnik je medij, za katerega je značilna družbenopolitična aktualnost, snovna neomejenost, redno dnevno izhajanje in velika naklada. Časopis je splošen ali pa specializiran medij (leposlovna, zabavna ali strokovna vsebina). Izhaja tedensko do mesečno in v manjših nakladah. Na zunaj se razlikujeta že v formatu. Vse te meje so lahko zabrisane, javnost navadno med njima ne razlikuje, zato se zadnje čase vse bolj uporablja izraz časopis, ki pomeni oboje.

Značilnosti publicističnih besedil[uredi | uredi kodo]

  • Aktualnost: obravnavanje aktualnih tem.
  • Periodičnost: izhajanje v rednih krajših časovnih presledkih.
  • Publiciteta: novinarski izdelki so javni. Cilj publicistike je, da do nje lahko pride kar največ ljudi.
  • Univerzalnost: novinarski izdelki pokrivajo široko področje vsebin.
  • Publicistični jezik.

Novinarske zvrsti in vrste[uredi | uredi kodo]

Stalne oblike novinarskega sporočanja so v skladu z njihovo prevladujočo funkcijo razdeljene v dve skupini. Znotraj teh dveh skupin glede na vrsto teme in način poročanja poznamo več publicističnih vrst.

  • Informativna ali poročevalna zvrst: sem sodijo novinarska besedila, ki so objektivna in obsegajo dejstva in podatke. Prevladujoča funkcija teh besedil je informacijska.
    • Novica je krajše pripovedno publicistično besedilo, novinar v njej seznani javnost z aktualnim dogodkom, je objektivna.
    • Poročilo je obširno prikazovalno publicistično besedilo, novinar objektivno poroča o dogodkih iz preteklosti.
  • Interpretativna ali presojevalna zvrst: so tista novinarska besedila, ki so subjektivna, saj so v besedilih prisotna avtorjeva mnenja. Njihova funkcija je interpretativna. Za te zahtevnejše oblike novinarskega pisanja, kjer pisec izreka tudi svoje stališče, se uporablja ime publicistika (angl. opinion journalism).
    • Reportaža je pripovedovalno publicistično besedilo o zanimivem aktualnem dogodku, novinar ni več objektiven.
    • Intervju je dvogovorno besedilo, novinar se pogovarja z znano osebo, je v obliki vprašanj in odgovorov.
    • Ocena je vrednotenjsko publicistično besedilo, kjer novinar vrednoti umetniško ali strokovno delo (knjigo, film, oddajo, razstavo, predstavo, glasbeni dogodek). Mnenje podaja na objektivno-subjektiven način in ponavadi vpliva na sprejemnika.
    • Komentar je vrednotenjsko publicistično besedilo, je bolj subjektiven od ocene, novinar vrednoti dogodek na podlagi različnih informacij o nekem pojavu, dogodku ali procesu.
    • Feljton ali podlistek.
    • Esej.
    • Polemika.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Razvoj pisanja in tiska se je začel na Bližnjem vzhodu in v Aziji, se razširil v Evropo in od tam v Ameriko. Prvi poskusi zapisovanja segajo v antiko. Številni narodi so poskušali zbirati, shranjevati in širiti informacije še preden so Rimljani poskrbeli za prvi sistematični poskus zbiranja in distributiranja informacij, in sicer v Acta Diurna (dnevni dogodki) leta 59. pr. n. št. To sta bili dve mavčni ploščici, na katerih so bila na roko napisana obvestila o uradnih dogodkih (gladiatorski boji, poroke, rojstva in smrti, sojenja, usmrtitve). Acta Duirna velja za predhodnika sodobnih časopisov. Načrtnega zbiranja podatkov so se prvi lotili Kitajci in začeli izdajati Tčing-pao (poročila o dogajanju na dvoru).

Za razvoj publicistične dejavnosti v Evropi in malo pozneje v Ameriki je bila pomembna Gutenbergova iznajda tiska (1450–1455), ki je pomenila začetek dobe tiskanega medija in množičnega komuniciranja. Tiskarska revolucija v 16. stoletju je povzročila množičen pojav knjig, časopisov pa na začetku še ni bilo. Prvi natisnjeni časopisi so se pojavili na začetku 17. stol., in sicer sočasno v Nemčiji, Italiji in na Nizozemskem: Nieuwe (1605), Relation (1609) in Avisa Relation oder Zeitung (1609). Sledili so časopisi še drugod po Evropi. Prvi angleški časopis je bil The Daily Courant ali Weekly News (1621), francoski pa La Gazette (1631). Prvi neodvisni časopis na ameriških tleh New-England Courant je začel izhajati 1721.

Zgodovina publicistike na Slovenskem[uredi | uredi kodo]

Ozemeljska, cerkvena in upravna razdrobljenost slovenskega etničnega prostora je povzročila, da je bilo slovensko novinarstvo odrinjeno na obrobje državnega in družbenega vplivanja. Zato se je razvijalo drugače kot v preostalem srednjeevropskem prostoru (z zamudo).

Obdobje prehodništva (od 7. stol. do konca 18. stol.)[uredi | uredi kodo]

V tem obdobju smo se Slovenci najprej srečali z latinskimi nabožnimi besedili, pozneje z nemškimi rokopisnimi knjigami, po Gutenbergovi iznajdbi tiska pa še s tiskanimi informacijami v nemščini. Slovenska srednjeveška besedila so se ohranila v cerkvenih zapisih (npr. Brižinski spomeniki). Prvo slovensko časopisje se je pojavilo v 16. stol., najprej v nemškem jeziku. Dejavnost protestantov in prva slovenska knjiga, Trubarjev Katekizem, sta močno prispevali k širitvi bralnih navad Slovencev. Tako je leta 1557 nastala prva periodična publikacija v slovenščini, Ta slovenski Kolendar kir vselei terpi, ki jo je Primož Trubar zasnoval po takrat razširjenih nemških protestantskih koledarjih. Zatem je nastopila protireformacija, obdobje, ko so preganjali protestantsko delovanje, zato na področju novinarstva ni bilo razvoja naslednjih 200 let. Pisanje, branje in izdajanje je bilo mogoče le v nemščini, zato so Slovenci brali nemške časopise, najbolj znan je bil Laibacher Zeitung, tudi Weiner Zeitung.

Obdobje obrtniške stopnje razvoja (od konca 18. stol. do srede 19. stol.)[uredi | uredi kodo]

Obdobje se začne, ko se konča protireformacija in začne nacionalno prebujanje. Slovencem sta vladala razsvetljenska absolutista Marija Terezija in njen sin Jožef II. Še vedno je prevladovalo nemško časopisje, naklade pa so bile nizke. Za slovenske razsvetljence je bilo takrat najpomembnejše vprašanje naroda, zato so člani krožka Žiga Zoisa začeli izdajati literaturo in časopisna besedila v slovenskem jeziku, njihovi naslovniki so bili ljudje kmečkega in polmeščanskega stanu. Pobudo Žige Zoisa, da bi Slovenci dobili svoj časopis, je uresničil Valentin Vodnik, ki je oblikoval časopis Lublanske novice (1797–1800). Tiskal jih je tiskar Janez Friderik Eger. Izšle so iz praktikarske tradicije oziroma Vodnikove publicistične prakse pri Veliki pratiki (1795–97) in Mali pratiki (1798–1806). Lublanske novice so propadle, ker so imele podporo le v Zoisovem krogu, drugi izobraženci pa so še naprej brali nemške časopise. Sledilo je t. i. mednoviško obdobje (1800–43), ki predstavlja vrzel v slovenskem časnikarstvu. Izjema v tem obdobju je literarni zbornik Krajnska čbelica (1830–33, 1848).

Obdobje industrijske stopnje razvoja (od srede 19. stol. do 1954)[uredi | uredi kodo]

Avstrijske oblasti so leta 1848 še omejevale razvoj slovenskega časopisja. Pomembni so izobraženci iz kroga Matije Čopa in Franceta Prešerna, ki so podprli literarni zbornik Krajnska čbelica, ki pa zaradi cenzure ni mogla prerasti v trajnejše slovensko književno glasilo. Spet je prevladovalo nemško časopisje, dokler niso avstrijske oblasti leta 1843 izdale soglasja k izdajanju slovenskega časopisa Kmetijske in rokodelske novice, urednik je bil Janez Bleiweiss. 1848 so Slovenci nastopili s programom Zedinjena Slovenija, ki je pomenil prelom z dotedanjo jezikovno in kulturno usmeritvijo slovenskega gibanja. Kratkotrajna odprava cenzure je spodbudila razvoj publicistike. Nastali so prvi slovenski politični časopis Slovenija (1848–50), liberalno usmerjena lista Celske slovenske Novine (1848–49) in Slavjanski rodoljub (1849) ter časopis katoliških krogov v Ljubljani Slovenski cerkveni časopis, ki se od leta 1849 imenuje Zgodnja danica (1848–1905). Konec leta 1848 je nastopil je Bachov absolutizem, a je vlada vseeno leta 1849 prvič uradno priznala slovenski jezik in v Ljubljani je začel izhajati prvi slovenski uradni list Ljubljanski časnik. Poleg tega sta edina dovoljena časopisa ostala Kmetijske in rokodelske novice in Zgodnja danica. Druga polovica 19. stoletja je obdobje industrijskega razvoja. Slovensko novinarstvo se je v tem času oblikovalo po vzoru sosednjih (zlasti nemških) držav. Dejavnost so spodbujala nacionalna prizadevanja. Mladi izobraženci s Franom Levstikom na čelu so začeli obujati prizadevanja za Zedinjeno Slovenijo, nastajale so čitalnice in drugi dogodki, kjer se je odvijalo slovensko kulturno in politično življenje. Kmetijske in rokodelske novice so postale pretesne za vse bolj živahno kulturo, zato je graščak Miroslav Vilhar začel izdajati časopis Naprej (1863). Leta 1865 je sledil časopis Slovenec, pri katerem je prav tako sodeloval Levstik. Levstik je ustanovil še časopis Pavliha (1870). Vsi niso bili navdušeni nad slovenskimi časopisi, zato sta nastali dve skupini: konzervativnejši staroslovenci (Bleiweiss), ki so podpirali Kmetijske in rokodelske novice, in liberalni mladoslovenci (Levstik), ki so podpirali časopise Naprej, Slovenec, Slovenski narod. Razcepljenost novinarstva se je odražala tudi v literarnih časopisih: liberalni je bil Ljubljanski zvon (1881–1941), katoliški pa Dom in svet (1888–1945). Po prvi svetovni vojni in vse do konca druge svetovne vojne izhajajo predvsem časopisi s političnimi temami.

Obdobje informacijske družbe (od 1954 do danes)[uredi | uredi kodo]

Število časopisov je že zelo naraslo, vse od političnih, kulturnih, literarnih revij do rumenega tiska itd. Pomembna je pojavitev radia in televizije, pozneje še interneta, kar je novinarstvu dalo novo razsežnost, povezano z glavnimi značilnostmi elektronskih medijev – sočasnost, neposrednost, minljivost informacije. Vse te nove možnosti s sabo prinašajo konkurenčnost, ki zahteva dobre vsebine, primerno obliko in ustrezno platformo (tradicionalni mediji ali splet).

Vloga novinarstva[uredi | uredi kodo]

Leta 1920, ko se je pojavi moderno novinarstvo, sta pisatelj Walter Lippmann in filozof John Dewey začela razpravljati o vlogi novinarstva v demokraciji. Lippmann je novinarja razumel kot posrednika med javnostjo in politično elito. Ko politična elita govori, novinar posluša in zapisuje ter nato posreduje sporočilo javnosti. To je utemeljeval tako, da javnost ni sposobna razumeti zapletenih informacij, o katerih govorijo politiki, zato potrebuje nekoga, da jim to razloži. Prav tako naj bi bila javnost preveč zaposlena s svojim življenjem, zato naj ne bi imela časa za poglabljanje v politiko. Tako naj bi novinar pomagal javnosti, da se je lahko odločila pri volitvah. Dewey je menil drugače. Javnost dobro razume in pozna politične teme. Zato naj bi novinar ne samo posredoval informacije, ampak jih tudi presodil in poročal o tem. Ta koncept je v središču razvoja novinarstva. Po Deweyju so v središču demokracije ravno pogovori, razprave in dialogi med politično elito in javnostjo.

Novinarstvo danes[uredi | uredi kodo]

V devetdesetih letih so se mediji okrepili in globalizirali. Vse pomembnejše so postale kabelske radijske in televizijske postaje, ki so začele ogrožati klasične medije. Novinarski svet je zaznamoval tudi internet, ki je spodbudil razvoj spletnih časopisov in ponudil novo možnost distribucije. Ponudba še nikoli prej ni bila tako pestra, toda teoretiki so začeli ugotavljati, da je kakovost slabša. V Sloveniji so bila devetdeseta leta v znamenju sprememb političnega sistema, sprejemanja nove medijske zakonodaje, privatizacije medijev, liberalizacije časopisnega trga, medijske koncentracije in komercializacije. S 1991 so mediji prešli iz rok politike v roke kapitala. Na slovenski trg je vstopil tudi tuji kapital, in sicer skozi projekt Pro plus, ki je na noge postavil komercialno televizijo POP TV. Nastali so novi mediji: komercialne televizijske postaje (npr. A kanal, Pop TV), lokalne televizije, kabelske televizije, komercialne radijske postaje (npr. Radio Hit, Radio Ena), specializirane revije (posvečene na primer borznemu, finančnemu, podjetniškemu informiranju, računalništvu, npr. Kapital, Profit, Manager, Moj Mikro, Monitor), razmahnilo se je novinarstvo v zabavno-poučnih in razvedrilnih revijah, pojavili so se senzacionalistični mediji (npr. Slovenske novice, Lady idr.). Pojavila so se tudi hibridna sporočila (prikrito oglaševanje), preiskovalno novinarstvo (razne afere). Razvoj sodobnih tehnologij je vplival tudi na pojav internetnega novinarstva (prvi in še zdaj uspešen je 24ur.com), narasla je priljubljenost bralčevih spletnih dnevnikov oziroma blogov.

Oblike medijev[uredi | uredi kodo]

  • Tiskani mediji: so mediji, natiskani na papir (za razliko od rokopisov): knjige, časopisi, revije, zemljevidi, letaki, plakati. Posebna oblika tiskanih medijev je tisk za slepe in slabovidne.
  • Avdio-vizualni mediji: sem spadajo slikovni in tonski mediji na analognih medijih in medijih za digitalno shranjevanje. Nosilci zvoka so: kompaktni diski, vinilne plošče, glasbene kasete, mini diski, zvočne knjige itd. Filmski mediji so: kinofilmi (35 mm), VHS, DVD, VMD itd.
  • Elektronske publikacije: za te je značilno, da so v digitalni obliki in da za njihovo uporabo potrebujemo računalnik. Ločimo med off-line publikacijami na različnih medijih za shranjevanje (diskete, zgoščenka, DVD) in on-line publikacijami, ki jih širimo prek interneta (npr. spletne strani). Elektronske publikacije so primerne predvsem za enciklopedije in slovarje, programe za učenje, e-časopise, računalniške igrice in e-knjige, ki naj bi izpodrinile tiskane medije.
  • Mikrooblike: to je nadpomenka za analogne posnetke tiskanih predlog, ki so pomanjšanje na velikost filmskega materiala.
  • Kombinacije različnih medijev: kombinacije knjige in zgoščenke, knjige in avdiokasete, avdio zgoščenke in notesnika.
  • Radio in televizija: Nove tehnologije so prinesle več oblik: plačilna televizija, digitalni videorekorder, internetna radio in televizija, digitalni televizorji itd.

Viri[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]