Valentin Vodnik
| Valentin Vodnik | |
|---|---|
 |
|
| Rojstvo: | 3. februar 1758 Zgornja Šiška |
| Smrt: | 8. januar 1819 Ljubljana |
| Poznan/a po: | pesnik, narodni preroditelj |
| Poklic: | duhovnik |
Valentin Vodnik [válentin vòdnik], prvi pomembnejši slovenski pesnik, narodni preroditelj, učitelj, prevajalec, slovničar in urednik, * 3. februar 1758, Zgornja Šiška pri Ljubljani, † 8. januar 1819, Ljubljana.
Vsebina |
[uredi] Življenje
Valentin Vodnik se je rodil leta 1758 v Zgornji Šiški blizu Ljubljane v kmečko-obrtniški družini na Vodnikovi domačiji. Osnovno šolo je opravljal v Ljubljani, nato se je izobraževal pri stricu v novomeškem samostanu. Po gimnaziji (1769-1775) se je v nekaterih frančiškanskih samostanih (v Novem mestu, Ljubljani, Kamniku, na Sveti Gori nad Gorico) pripravljal za duhovniški poklic. Učil se je orglanja, študiral filozofijo in teologijo. Kot duhovnik je deloval v Ljubljani, na Bledu, v Sori, Ribnici in od leta 1793 na Koprivniku nad Bohinjem. Prišel je v stik z Žigo Zoisom, ki mu je pozneje pomagal do premestitve k Šentjakobu v Ljubljani, kjer je leta 1797 postal učitelj na ljubljanjski gimnaziji.
Dosegel je uvedbo slovenščine v osnovnih in srednjih šolah na Kranjskem. Postal je gimnazijski ravnatelj in nadzornik osnovnih šol. Po vrnitvi Avstrije se je Vodnikov položaj poslabšal. Avstrijci so mu zamerili sodelovanje s Francozi in ga kot »politično sumljivega« leta 1815 predčasno upokojili. Umrl je leta 1819 v Ljubljani.
[uredi] Delo
»Ne hčere ne sina po meni ne bo,
dovolj je spomina, me pesmi pojo«).
Kip je s hrbtno stranjo proti trgu obrnjen zato, ker je nekoč na tem mestu stal ljubljanski Licej, postavljen je bil pred zgradbo.
Ukvarjal se je s pesništvom, šolskim in jezikovnim delom, poljudno vzgojnimi izdajami, časnikarstvom in prevajanjem.
Njegove pesmi, ki sodijo v leposlovje, so zbrane v dveh zbirkah. Leta 1806 je izdal prvo slovensko pesniško zbirko Pesme za pokušino, leta 1809 pa še Pesmi za brambovce (prevodi avstrijskih patriotičnih pesmi zoper Napoleona). Poleg tega je objavljal pesmi v Veliki pratiki in Mali pratiki (1795-1806). Izdajal je prvi slovenski časopis Lublanske novice, ki je izhajal dvakrat tedensko, v letih 1797-1800. V Pratiki in Lublanskih novicah je objavil poleg pesmi predvsem kratke članke, novice in daljše razprave. Med temi je najvažnejše Povedanje od slovenskega jezika, kjer razpravlja o razširjenosti Slovanov, njihovi zgodovini, značaju in slovstvu. To je bil prvi narodno prebudni spis v slovenščini, kajti vsi prejšnji uvodi so bili latinski ali nemški. Ilirijo oživljeno je objavil v svoji slovnici in francoskem glasilu Ilirskih provinc, njegove zadnje pesmi pred smrtjo pa so ostale v rokopisu. Objavili so jih v Kranjski čbelci.
Leta 1799 je izšla kuharska knjiga Kuharske bukve, leta 1818 pa Babištvo, priročnik za porodničarke. Zbiral je gradivo za nemško-slovensko-latinski slovar. Sestavil je nekaj učbenikov, med njimi tudi Abecedo za perve šole in slovnico Pismenost in gramatika za perve šole, v kateri je pisal, da je treba »začeti vse nauke s tisto besedo, katero nas je mati učila«. Vendarle poznamo Vodnika predvsem kot pesnika.
[uredi] Razvoj Vodnikovega pesništva
Pesniti je začel pod vplivom Marka Pohlina. Svoje prve pesmi je objavljal v njegovem zborniku Pisanice, v katerem je sodeloval s petimi pesmimi, vendar sta bili le dve (Zadovoljni Kranjec, Krek) nad povprečjem baročno klasicistične ravni tega zbornika.
Leta 1794 ga je po petnajstih letih k pisanju in pesništvu pritegnil Žiga Zois, ki je začel kritično oblikovati Vodnikov pesniški talent. Odmaknil ga je od baročnega klasicizma Pohlinove šole in ga usmeril v razsvetljenski klasicizem in rokoko. Tako je Vodnik popravil Zadovoljnega Kranjca in zlagal nove pesmi. V Veliki in Mali pratiki je objavil Dramilo, napise za mesece in basni. Pesmi je zbral v zbirko Pesme za pokušino. Prevajal je tudi Collinsove patriotične pesmi v zbirki Pesmi za Brambovce, objavil pod vplivom Napoleona Bonaparta Ilirijo oživljeno.
Zadnja leta svojega življenja je napisal nekaj pesmi, ki so ostale v rokopisu, med njimi Moj spominik. Iz grščine je prevajal anakreontične pesmi po okusu razsvetljenega rokokoja.
Njegov pesniški razvoj je šel iz baročnega klasicizma v razsvetljenjski klasicizem in rokoko. Pod vplivom predromantičnih idej je zbiral slovenske ljudske pesmi.
[uredi] Poimenovanja
Po njem se imenuje:
- Kulturno umetniško društvo Vodnikova domačija,
- Smučarsko društvo Valentin Vodnik,
- Vodnikov trg, Ljubljana,
- Vodnikova cesta, Ljubljana,
- Osnovna šola Valentina Vodnika,
- Vodnikov dom na Velem polju,
- Ulica Valentina Vodnika, Novi Sad, Srbija
[uredi] Bibliografija
[uredi] Pesmi
- Zbirka Pesme za pokušino (1806) (COBISS)
- Pesmi za brambovce (1809) (COBISS)
- narodnoprebudne pesmi:
- osebnoizpovedne pesmi:
[uredi] Kratka proza
- Časnikarstvo:
- Poučne knjige/priročniki:
- Šolske knjige:
-
- Geschichte des Herzogthumus Krain, des Geliebthes von Trieste und der Grafschaft Görz (1809)
- Abeceda za perve šole (1811) (COBISS)
- Pismenost in gramatika za perve šole (1811) (z odo Ilirija oživljena) (COBISS)
- Početki gramatike, to je pismenosti francoske gospoda Lhomonda (1811)
- Slovensko-nemško-francoski abecednik (1812)
- Slovar nemško-slovensko-latinski (1813) (ostal v rokopisu)
[uredi] Viri
- Kos, Janko: Valentin Vodnik. Ljubljana: Partizanska knjiga, (1990). (COBISS)
- Kos, Janko: Književnost, učbenik literarne zgodovine in teorije. Maribor: Obzorja, (1997) (COBISS)
- Kos, Janko: Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: DZS, (2002). (COBISS)
- Varl - Purkeljc, Francka: Naši književniki in njihova dela. Maribor: Obzorja, (1981). (COBISS)
[uredi] Glej tudi
[uredi] Zunanje povezave
 |
Wikivir vsebuje izvorna besedila avtorja: Valentin Vodnik |
 |
Wikimedijina zbirka ponuja več gradiva o temi: Valentin Vodnik |
- »Valentin Vodnik«. V: Slovenski biografski leksikon 1925–1991. Elektronska izdaja. Ljubljana: SAZU, 2009.
Valentin Vodnik - avtorjeva dela v zbirki Digitalne knjižnice Slovenije- Omnibus, virtualna knjigarna, dela Valentina Vodnika
- Vodnikova domačija
- Valentin Vodnik (1758-1819)
