Valentin Vodnik
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
»Ne hčere ne sina po meni ne bo,
dovolj je spomina, me pesmi pojo«).
Kip je s hrbtno stranjo proti trgu obrnjen zato, ker je nekoč na tem mestu stal ljubljanski Licej, postavljen je bil pred zgradbo.
Valentin Vodnik, prvi pomembnejši slovenski pesnik, narodni preroditelj, učitelj, prevajalec, slovničar in urednik, * 3. februar 1758, Zgornja Šiška pri Ljubljani, † 8. januar 1819, Ljubljana.
Vsebina |
[uredi] Življenje
Valentin Vodnik se je rodil leta 1758 v Zgornji Šiški blizu Ljubljane v kmečko-obrtniški družini. Osnovno šolo je opravljal v Ljubljani, nato se je izobraževal tudi pri stricu v novomeškem samostanu. Po gimnaziji (1769-1775), v kateri sta ga zlasti zanimala poetika in retorika, se je v nekaterih frančiškanskih samostanih (v Novem mestu, Ljubljani, Kamniku, na Sveti gori nad Gorico) pripravljal za duhovniški poklic. Učil se je tudi orglanja, študiral filozofijo in teologijo. Kot duhovnik je deloval v Ljubljani,na Bledu, v Sori, Ribnici in od leta 1793 na Koprivniku nad Bohinjem, kjer je prišel v stik z Žigo Zoisom, ki mu je pozneje pomagal do premestitve k Šentjakobu v Ljubljani, kjer je leta 1797 postal profesor na gimnaziji. V času Ilirskih provinc se je navduševal nad Francozi in njihovim priznavanjem naravnih pravic narodov. V novi oblasti je videl možnost, da bo slovenski jezik veljaven v šolstvu. Dosegel je uvedbo slovenščine kot učnega jezika v začetne in srednje šole na Kranjskem. Postal je celo ravnatelj in šolski nadzornik. Po vrnitvi Avstrijcev se je Vodnikov položaj poslabšal, saj so mu Avstrijci sodelovanje s Francozi zamerili, in ga kot »politično sumljivega« predčasno upokojili. Umrl je v Ljubljani, povsem izrinjen iz javnega življenja.
[uredi] Delo
Vodnikovo delo je raznovrstno. Pisal je Veliko pratiko in Malo pratiko (1795-1806). Izdajal je prvi slovenski časopis Lublanske novice dvakrat tedensko v letih 1797-1800. Leta 1799 je izšla kuharska knjiga Kuharske bukve, leta 1818 pa Babištvo, priročnik za porodničarke. Zbiral je gradivo za nemško-slovensko-latinski slovar. Sestavil je nekaj učbenikov, med njimi tudi Abecedo za perve šole in slovnico Pismenost in gramatika za perve šole, v kateri je z zanosom pisal, da je treba »začeti vse nauke s tisto besedo, katero nas je mati učila«. Vendarle poznamo Vodnika predvsem kot pesnika. Pesniti je začel pod Pohlinovim vplivom. Svoje prve pesmi je objavljal v zborniku Marka Pohlina Pisanice, med katerimi je bolj znana Zadovolne Krajnc, razsvetljenska hvalnica preprostemu Slovencu. Leta 1806 je izdal prvo slovensko pesniško zbirko Pesme za pokušino.
[uredi] Bibliografija
- Pesnikovanje:
-
- Zbirka Pesme za pokušino (1806)
- Pesmi za brambovce
- narodnoprebudne pesmi:
-
- Dramilo
- Zadovoljni Kranjec
- osebnoizpovedne pesmi:
-
- Stari pevec ne boj se peti
- Moj spominik
- Moji Spomini
- Časnikastvo:
-
- Lublanske novice (1797-1800)
- Poučne knjige / priročniki:
- Šolske knjige:
-
- Abeceda za perve šole
- Pismenost in gramatika za perve šole (slovnica)
- Basni
-
- Sraka ima mlade
- Nemški in kranjski konj
[uredi] Viri in literatura
- Zadovolne Krajnc, Vodnik Valentin, Ljubljana: založba Mladinska knjiga, 1997
- Književnost, učbenik literarne zgodovine in teorije, Janko Kos, Maribor: Obzorja, 1997
- Naši književniki in njihova dela, Francka Varl-Purkeljc, Maribor: Obzorja, 1981
[uredi] Glej tudi
- seznam slovenskih katoliških duhovnikov
- seznam slovenskih pesnikov
- seznam slovenskih pisateljev
- seznam slovenskih pedagogov
[uredi] Zunanje povezave
- Inštitut Jožef Stefan, izbrano delo
- Omnibus, virtualna knjigarna, dela Valentina Vodnika
- Vodnikova domačija
- Valentin Vodnik - prvi slovenski pesnik
