Valentin Vodnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Picto infobox auteur.png
Valentin Vodnik
*
Rojstvo: 3. februar 1758
Zgornja Šiška
Smrt: 8. januar 1819
Ljubljana
Poklic(i): redovnik, duhovnik, učitelj, novinar, urednik
Obdobje ustvarjanja: 1779—1818
Vplivi: Horacij, Feliks Anton Dev
Vplival(a) na: Jovan Vesel Koseski, Jakob Zupan

Valentin Vodnik [válentin vódnik], slovenski duhovnik, frančiškan, pesnik, prevajalec, razsvetljenec, jezikoslovec, učitelj, novinar in urednik, * 3. februar 1758, Zgornja Šiška pri Ljubljani, † 8. januar 1819, Ljubljana.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Valentin Vodnik, spomenik na Vodnikovem trgu v Ljubljani.

Rodil se je v kmečko-obrtniški družini kot prvi od desetih otrok Jožefa Vodnika in Jere Pancè. Vodnikova domačija, kjer je preživljal otroška leta, je danes kulturni in etnološki spomenik. Na željo staršev se je začel pri devetih letih učiti branja, pisanja in računanja. Leta 1768 so ga poslali k stricu Marcelu v novomeški frančiškanski samostan, kjer ga je pripravljal za vstop v ljubljansko gimnazijo (1769–1775). V teh letih se je seznanil z Markom Pohlinom. Po gimnaziji je vstopil v frančiškanski red. Noviciat (čas preizkušnje) je opravljal v Nazarjah, kjer je tudi prejel redovniško obleko in ime Marcelijan. V letih 1776 do 1778 je v novomeški frančiškanski šoli študiral filozofijo, od leta 1778 pa je bival v ljubljanskem frančiškanskem samostanu, kjer je obiskoval študij teologije. Leta 1780 je odšel iz Ljubljane. Kje je bival naslednji dve leti, ni jasno. Zagotovo pa je leta 1782 živel v frančiškanskem samostanu na Trsatu nad Reko. Posvečen je bil leta 1782 na otoku Krku. Istega leta je postal tudi pridigar. Za leto 1783 ni podatkov, domnevajo, da je bil pridigar v Ljubljani. Zapisi v samostanih pričajo o tem, da je čas namenjal dopolnjevanju izobrazbe. Učil se je italijanščine in francoščine. Leta 1784 je zapustil meniški stan in opravljal duhovniški poklic. Služboval je v Sori pri Medvodah, na Bledu, v Ribnici in od leta 1792 na Koprivniku nad Bohinjem. Na Koprivniku je prišel v stik z Žigo Zoisom, ki ga je povabil v svoj razsvetljenski krožek. Pozneje mu je Zois pomagal do premestitve k Šentjakobu v Ljubljani. Leta 1798 je postal učitelj na ljubljanski gimnaziji. Duhovniškemu poklicu se ni popolnoma odpovedal, saj je še vedno maševal in krščeval. Vodnikovo življenje se je spremenilo z ustanovitvijo Ilirskih provinc. Nova francoska oblast je prinesla šolsko reformo, ki je dovoljevala pouk v jeziku dežele. Postal je gimnazijski ravnatelj in nadzornik osnovnih ter obrtnih šol. Po vrnitvi slovenskega ozemlja Avstriji se je zaradi podpore francoski oblasti njegov položaj poslabšal. Leta 1815 so mu bile prepovedane vse šolske službe. Bil je predčasno upokojen. Umrl je leta 1819 v Ljubljani zaradi možganske kapi. Pokopali so ga na pokopališču sv. Krištofa.

Delo[uredi | uredi kodo]

Zadnja stran spomenika na Vodnikovem trgu z zadnjo kitico pesmi Moj spomenik.
Kip je proti trgu obrnjen s hrbtno stranjo zato, ker je nekoč na tem mestu stal licej.

Pesniti je začel v gimnaziji pod vplivom Marka Pohlina. Svojemu učitelju »kranjskega pisanja«, kot je zapisal v avtobiografiji, je Vodnik napisal elegijo Mila pesm, ko je ta leta 1775 odšel na Dunaj. Prve pesmi je objavil v Pisanicah. Dve sta izstopali — Zadovolni Krajnc in Klek. Po Pohlinovem odhodu je Vodnik za petnajst let umolknil. K pisanju ga je spet pritegnil Žiga Zois, ki ga je odmaknil od Pohlinove šole in ga usmeril v razsvetljenstvo. Pritegnil ga je k pisanju literarnih, poljudnoznanstvenih, jezikoslovnih in publicističnih del, s področij zemljepisa, gospodarstva, geologije, leposlovja: epigrame (napisi za mesece), uganke ... Vse to je izdal v koledarjih Velika pratika (1795—1797) [1] in Mala pratika (1798—1806),[2] ki jima je bil edini sodelavec in urednik. Veliko časa je Vodnik posvečal prvemu slovenskemu časopisu Lublanske novice (1797—1800). Časopis je urejal in pisal do leta 1799. Novice je povzemal in prevajal iz nemščine, dodajal pa je tudi domača obvestila, večinoma iz Ljubljane in Kranjske. Nato se je posvetil šolskemu delu. Od ostarelega Blaža Kumerdeja je leta 1796 prevzel slovar. Pri slovarju je začel sodelovati leta 1794 z zbiranjem rudarskega besedišča. V nasprotju s Kumerdejem se je odločil za nemško-slovenski slovar. Napredoval je zelo počasi. Slovar ni nikoli izšel, ohranjen pa je v rokopisu. Leta 1806 je izdal prvo pesniško zbirko Pesme za pokušino, ki velja za prvo slovensko pesniško zbirko. Vsebuje 17 pesmi. Tudi v zreli dobi je bilo njegovo pesnjenje po količini skromno in po vsebini preprosto. Ob izvirnem pesnjenju je zbiral ljudske pesmi in prevajal. Leta 1809 je izdal zbirko Pesmi za brambovce. Zbirka je prevod avstrijske brambovske poezije. Njegovo najpomembnejše jezikoslovno delo je slovnica Pismenost ali Gramatika za perve šole (1811). Za predgovorom je bila natisnjena pesem Iliria oživlena, ki je bila glavni vzrok za Vodnikovo odstranitev iz šolstva, ker v njej slavi Napoleona. Slovnici, ki jo je 23. julija 1811 izročil francoski vladi, je priložil posebno nemško pisano spomenico, s katero je dosegel, da so v šole vpeljali slovenščino namesto dalmatinske hrvaščine. V času Ilirskih provinc je začel pisati prve slovenske učbenike za gimnazije in spodbujal rabo slovenskega jezika v šolstvu. Leta 1817 je napisal pesem Ilirija zveličana, s katero se je želel pobotati z avstrijsko oblastjo, ki ga je predčasno upokojila. Ob Zadovolnem Krajncu in Dramilu je ena najpomembnejših tudi pesem Moj spomenik.

Vodnik je bil prvi pravi posvetni slovenski pesnik, vendar pesništvo zavzema zelo majhen delež njegovega ustvarjanja. Prepoznaven je po alpski poskočnici. Pomemben je tudi za razvoj slovenske proze. Prevajal in pisal je šaljive anekdote. Velik pomen ima v razvijanju publicističnih, poljudnoznanstvenih in učbeniških oblik. Velja za prvega slovenskega novinarja, urednika in pisca šolskih učbenikov. Zanimal se je za arheologijo, numizmatiko, rudarstvo, železarstvo, botaniko in ornitologijo.

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

Pesme za pokušino
Pesmi za brambovce

Pesmi[uredi | uredi kodo]

Poučna proza[uredi | uredi kodo]

  • Popisuvanje Krajnske dežele (Velika pratika, 1795) (COBISS)
  • Povedanje od slovenskiga jezika (prvi večji prerodni tekst v slovenščini, Lublanske novice, 1797—1798) (COBISS)
  • Kuharske bukve (nemški prevod, izviren predgovor, 1799) (COBISS)
  • Babištvo ali Porodničarski Vuk za Babice (prevod, 1818) (COBISS)

Šolske knjige[uredi | uredi kodo]

  • Geschichte des Herzogthumus Krain, des Geliebthes von Trieste und der Grafschaft Görz (1809) (COBISS)
  • Abeceda za perve šole (1811) (COBISS)
  • Pismenost ali gramatika za perve šole (z odo Ilirija oživljena, 1811) (COBISS)
  • Početki gramatike to je Pismenosti Franzoske gospoda Lhomonda ...: sa latinske franzoske shole v' Illirii (1811) (COBISS)
  • Keršanski navuk za Illirske dežele vzét iz Katehizma za vse cerkve Francozkiga Cesarstva (1811) (COBISS)
  • Abeceda ali Azbuka (1812) (COBISS)
  • Slowenisches Wörterbuch — Slovensek Besednjak (slovar je ostal v rokopisu, 1813)
  • Vodnikova Krajnska pismenost okrajšana za male šole (1847) (COBISS)

Poimenovanja[uredi | uredi kodo]

Po njem se imenuje:

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Janko Kos: Valentin Vodnik. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1990. (COBISS)
  • Valentin Vodnik: Zbrano delo. Ljubljana: DZS, 1988. (COBISS)
  • Marjeta Žebovec: Slovenski književniki rojeni do leta 1869. Ljubljana: Karantanija, 2010. (COBISS)

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Velika Pratika ali Kalender (Digitalna knižnica slovenije)
  2. ^ Mala praktika na dlib.si

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Knjiga Portal:Literatura