Valentin Vodnik
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Valentin Vodnik, prvi pomembnejši slovenski pesnik, narodni preroditelj, učitelj, prevajalec, slovničar in urednik, * 3. februar 1758, Zgornja Šiška pri Ljubljani, † 8. januar 1819, Ljubljana.
»Ne hčere ne sina po meni ne bo,
dovolj je spomina, me pesmi pojo«).
Kip je s hrbtno stranjo proti trgu obrnjen zato, ker je nekoč na tem mestu stal ljubljanski Licej, postavljen je bil pred zgradbo.
Vsebina |
[uredi] Življenje
Valentin Vodnik se je rodil leta 1758 v Zgornji Šiški blizu Ljubljane v kmečko-obrtniški družini. Osnovno šolo je opravljal v Ljubljani, nato se je izobraževal tudi pri stricu v novomeškem samostanu. Po gimnaziji (1769-1775), v kateri sta ga zlasti zanimala poetika in retorika, se je v nekaterih frančiškanskih samostanih (v Novem mestu, Ljubljani, Kamniku, na Sveti gori nad Gorico) pripravljal za duhovniški poklic. Učil se je tudi orglanja, študiral filozofijo in teologijo. Kot duhovnik je deloval v Ljubljani,na Bledu, v Sori, Ribnici in od leta 1793 na Koprivniku nad Bohinjem, kjer je prišel v stik z Žigo Zoisom, ki mu je pozneje pomagal do premestitve k Šentjakobu v Ljubljani, kjer je leta 1797 postal profesor na gimnaziji. V času Ilirskih provinc se je navduševal nad Francozi in njihovim priznavanjem naravnih pravic narodov. V novi oblasti je videl možnost, da bo slovenski jezik veljaven v šolstvu. Dosegel je uvedbo slovenščine kot učnega jezika v začetne in srednje šole na Kranjskem. Postal je celo ravnatelj in šolski nadzornik. Po vrnitvi Avstrijcev se je Vodnikov položaj poslabšal, saj so mu Avstrijci sodelovanje s Francozi zamerili, in ga kot »politično sumljivega« predčasno upokojili. Umrl je v Ljubljani, povsem izrinjen iz javnega življenja.
[uredi] Delo
Vodnikovo delo je raznovrstno. Pisal je Veliko pratiko in Malo pratiko (1795-1806). Izdajal je prvi slovenski časopis Lublanske novice dvakrat tedensko v letih 1797-1800. Leta 1799 je izšla kuharska knjiga Kuharske bukve, leta 1818 pa Babištvo, priročnik za porodničarke. Zbiral je gradivo za nemško-slovensko-latinski slovar. Sestavil je nekaj učbenikov, med njimi tudi Abecedo za perve šole in slovnico Pismenost in gramatika za perve šole, v kateri je z zanosom pisal, da je treba »začeti vse nauke s tisto besedo, katero nas je mati učila«. Vendarle poznamo Vodnika predvsem kot pesnika. Pesniti je začel pod Pohlinovim vplivom. Svoje prve pesmi je objavljal v zborniku Marka Pohlina Pisanice, med katerimi je bolj znana Zadovolne Krajnc, razsvetljenska hvalnica preprostemu Slovencu. Leta 1806 je izdal prvo slovensko pesniško zbirko Pesme za pokušino.
[uredi] Bibliografija
- Pesnikovanje:
-
- Zbirka Pesme za pokušino (1806)
- Pesmi za brambovce
- narodnoprebudne pesmi:
-
- Dramilo
- Zadovoljni Kranjec
- osebnoizpovedne pesmi:
-
- Stari pevec ne boj se peti
- Moj spominik
- Moji Spomini
- Časnikastvo:
-
- Lublanske novice (1797-1800)
- Poučne knjige / priročniki:
- Šolske knjige:
-
- Abeceda za perve šole
- Pismenost in gramatika za perve šole (slovnica)
- Basni
-
- Sraka ima mlade
- Nemški in kranjski konj
[uredi] Viri in literatura
- Zadovolne Krajnc, Vodnik Valentin, Ljubljana: založba Mladinska knjiga, 1997
- Književnost, učbenik literarne zgodovine in teorije, Janko Kos, Maribor: Obzorja, 1997
- Naši književniki in njihova dela, Francka Varl-Purkeljc, Maribor: Obzorja, 1981
[uredi] Glej tudi
- seznam slovenskih katoliških duhovnikov
- seznam slovenskih pesnikov
- seznam slovenskih pisateljev
- seznam slovenskih pedagogov
[uredi] Zunanje povezave
- Inštitut Jožef Stefan, izbrano delo
- Omnibus, virtualna knjigarna, dela Valentina Vodnika
- Vodnikova domačija
- Valentin Vodnik - prvi slovenski pesnik
