Žiga Zois

Žiga Zois

Baron Žiga (Sigismundus) Zois pl. Edelstein, slovenski razsvetljenec, gospodarstvenik, podjetnik, mecen in mineralog, * 23. november 1747, Trst (danes Italija), † 10. november 1819, Ljubljana.

Življenjepis

Oče Žige Zoisa, Michelangelo Zois, se je iz Cacodellija (Berbenno di Valtellina v pokrajini Bergamo) priselil v Ljubljano, kjer je obogatel, se poročil z Ljubljančanko in pridobil plemiški naslov. Ukvarjal se je s fužinarstvom. Posestva (družina je imela v lasti tudi grad Brdo pri Kranju), hiše in fužine je po njem podedoval sin Žiga. Brat Karel je bolje znan kot botanik.

Žiga Zois se je najprej šolal zasebno, nato pa je odpotoval v Italijo in tam ostal dve leti, da bi si dopolnil izobrazbo. Veliko je potoval in sklepal nova poznanstva, že tedaj pa so se pri njem pojavili prvi znaki bolezni, ki je zaznamovala vse njegovo nadaljnje življenje - protina. Po vrnitvi v domovino se je samostojno izobraževal, posebej na področju naravoslovja, kjer je sodeloval z Baltazarjem Hacquetom in ostalimi slovenskimi izobraženci tedanjega časa. Zbral je obsežno knjižnico.

Zaradi cvetoče trgovine z železom je njegovo bogastvo naglo raslo. Bil je najbogatejši Slovenec svojega časa, vendar je po prihodu Napoleonove vojske na Kranjsko in po vzpostavitvi Ilirskih provinc doživel precejšen gospodarski polom.

V zadnjih letih življenja je Zois zaradi napredovanja bolezni postopoma ohromel, zato je dal izdelati invalidski voziček, s katerim se je lahko gibal po svojem stanovanju. Vendar pa mu tudi ta noviteta ni pripomogla veliko v zimskem času, ko je bil po več mesecev skupaj priklenjen na bolniško posteljo. Pred smrtjo je dal k sebi poklicati svoje bližnje, nato pa je želel še javno pokazati, da je vernik Rimske cerkve. Pogreba pri svetem Krištofu se je udeležila velika množica ljudi, pogreb pa je vodil ljubljanski škof Avguštin Gruber.

Delo

Zoisova palača v Ljubljani (Breg)

Po letu 1780 je njegova hiša na Bregu v Ljubljani postajala središče za delo tedanjih naprednih Slovencev, ki so delovali v duhu razsvetljenstva. Nastal je Zoisov krožek, v katerega so spadali Jurij Japelj, Blaž Kumerdej, Jernej Kopitar, Anton Tomaž Linhart, Valentin Vodnik in drugi. Zois je bil njihov mecen, materialno jih je podpiral, spodbujeval in usmerjal. S tem je postal središčna oseba slovenskega razsvetljenstva. Njegov pogled na svet je bil racionalističen in empirističen, bil je tudi deist. S francosko revolucijo se ni strinjal.

Kot razsvetljenec se je Zois zavzemal za ideale izobrazbe in vzgoje (kar izvemo iz njegovih obširnih korespondenc), ki sta obenem tudi glavna dva pogoja za napredek, tako materialni kot duhovni. Tako se je posvečal ukvarjanju s široko paleto humanističnih in naravoslovnih dejavnosti. Razsvetljenski ideali so se manifestirali predvsem v tvorbi Zoisovega kroga, ki je bil nosilec takratnih teženj po prenovi slovenskega jezika kot duše narodne identitete. Delovanje kroga je bilo usmerjeno v izobraževanje neukega ljudstva ter v splošni in gospodarski napredek slovenskih dežel.

Zoisovo lastno književno delo, čeprav dokaj obsežno, ni v celoti ohranjeno. V slovenščino je prevajal italijanske operne arije in pisal lahkotne alpske poskočnice, znan pa je tudi njegov prevod nemške pesmi Lenore Gottfrieda Augusta Bürgerja. Zois je iz svojega neuspeha zaključil, da slovenščina enostavno ni dovolj bogat in vzvišen jezik, da bi bila v njem lahko napisana taka umetnina. Nasprotno je dokazal France Prešeren, ko je nekaj desetletij kasneje sam ustvaril izreden prevod te pesmi. Zois je začetnik slovenske književne kritike. Zelo pomembno delo so njegova pisma Valentinu Vodniku.

Zois je bil navdušen mineralog. Svojim delavcem v fužinah je naročal, naj zbirajo »zanimive kamne«, nekatere primerke pa je dobival tudi iz tujine. Njegova zbirka je ohranjena v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Po njem je poimenovan zelo zanimiv in najbolj barvit mineral - zoisit, njegova afriška varianta pa se imenuje tanzinit.

Ukvarjal se je tudi z ornitologijo. NUK hrani dva zvezka Zoisovih ornitoloških zapiskov: Ornitološki dnevnik (Ornithologisches Journal) in imenik s slovenskimi imeni ptic Nomenclatura carniolica. Slednji je za slovensko ornitološko terminologijo izjemnega pomena, saj so tu prvič sistematično zapisana slovenska imena za večino tedaj znanih vrst ptic na Kranjskem.

Vse to znanje je Zois gradil z načrtnim zbiranjem gradiva za svojo zasebno knjižnico. V tem času jo je uspel povzdigniti v eno izmed največjih tovrstnih knjižnic na Kranjskem. Gradivo je načrtno zbiral na svojih potovanjih po tujini in ga odkupoval na raznih zapuščinskih dražbah ter s tem tudi reševal avtorje, ki bi sicer utonili v pozabo.

Žiga Zois kot književna oseba

O Žigi Zoisu govori biografski roman Najbogatejši Kranjec Tite Kovač. Njegovo vlogo v slovenskem razsvetljenskem gibanju je v komediji Kranjski komedijanti prikazal Bratko Kreft.

Priznanja

Zaradi svojih zaslug je bil Zois izvoljen za častnega člana Filharmonične družbe v Ljubljani.

Literatura in viri

• Tomaž Jančar: Nomenclatura carniolica barona Žige Zoisa - ob 200. obletnici rokopisa, Acrocephalus 20 (1999). 71-86. Dokument v zbirki Digitalne knjižnice Slovenije
• Petra Testen: Žiga Zois - biografska skica, Glasnik Slovenske matice 29-31 (2005-07). 118-125.
• Luka Vidmar: Zoisova literarna republika: Vloga pisma v narodnih prerodih Slovencev in Slovanov. Ljubljana, 2010.

Glej tudi

• Seznam plemiških rodbin na Slovenskem
• Zoisova nagrada

Zunanje povezave

•  »Žiga Zois«. V: Slovenski biografski leksikon 1925–1991. Elektronska izdaja. Ljubljana: SAZU, 2009.
• Korespondenca Žige Zoisa Prosto dostopna digitalna izdaja, ki vsebuje 25 pisem, glavnina Kopitarjevih; svojemu mecenu jih je pisal v letih 1812–1813. Izdaja vsebuje urednikov uvod, prepise pisem v nemščini, prevod v slovenščino in stvarne opombe.
• Baron Žiga Zois
• Zoisova hiša in nagrobna plošča v Ljubljani, Breg 22 [1]

Poimenovanja

Zoisova graščina | Zoisova pristava | Zoisov botanični vrt | Zoisova piramida | Zoisova stolpna ura