Cojzit

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Cojzit


Kristal rumenega cojzita; velikost: 17 x 10 x 8 mm
Splošno
Kategorija VIII. razred - Silikati,
podrazred: otočni silikati (sorosilikati),
epidotska skupina
Kemijska formula Ca2Al3(SiO4)(Si2O7)O(OH)
Strunzova klasifikacija 09.BG.10
Klasifikacija DANA 58.02.01b.01
Kristalna simetrija Ortorombska bipiramidna
(2/m 2/m 2/m),
prostorska skupina P nmc
Osnovna celica a = 16,24 Å, b = 5,58 Å, c = 10,1 Å,
Z = 4, V = 915,25 Å3
Lastnosti
Molekulska masa 454,36 g/mol
Barva Bela, siva, zelenkasto rjava, zelenkasto siva, jabolčno zelena, rjava, modra, rožnato rdeča, škrlatna
Kristalni habit Stolpičast, prizmatičen, nažlebljen
Kristalni sistem Ortorombski
Razkolnost Popolna na {001}
Lom Raven
Trdota 6,5
Sijaj Steklast, bisern
Barva črte Bela
Prozornost Prozoren do polprozoren
Gostota 3,3 g/cm3,
izračunana: 3,30 g/cm3
Optične lastnosti Dvoosen (+)
Lomni količnik nα = 1,696 – 1,700,
nβ = 1,696 – 1,702
nγ = 1,702 – 1,718
Dvolomnost δ = 0,006 - 0,018
Pleohroizem x: bledo rožnat do rdeče vijoličen,
y: skoraj brezbarven do živo rožnat ali temno moder,
z: bledo rumen do rumeno zelen
Kot 2V Izračunan: 0 – 40,
izmerjen: 0 - 70
Disperzija Relativno močna
Ultravijolična fluorescenca Ne
Sklici [1][2][3]
Glavne vrste
Druga imena Aniolit (zelen), tanzanit (moder, primesi Cr in Sr), tulit (rdeč, primesi Mn)

Cojzit je precej redek kalcijev aluminijev hidroksi silikat iz epidotske skupine s kemijsko formulo Ca2Al3(SiO4)3(OH) in strukturno formulo Ca2AlOAl2(SiO4)(Si2O7)(OH).

Ime je dobil po ljubljanjskem podjetniku, mineralogu in mecenu baronu Žigi Zoisu (1747-1819), ki je ugotovil, da mineral, ki ga je leta 1805 odkril trgovec z minerali Simon Prešern na Svinški planini (Saualpe) na Koroškem, še ni poznan. Mineral so po njegovi tipski lokaciji poimenovali zaualpit.

Cojzit kristalizira v prizmatičnih ortorombskih kristalih s simetrijo (2/m 2/m 2/m), lahko pa je tudi masiven. Pojavlja se v metamorfnih ali pegmatitskih kamninah. Barva je lahko modra do vijolična, zelena, rjava, rožnata, rumena, siva ali brezbarvna. Ima steklast sijaj in školjkast do neraven lom. Kristali z zaključenimi kristalnimi ploskvami so vzporedno z glavno osjo (os c) nažlebičeni. Cojzit ima popolno razkolnost vzporedno z glavno osjo. Njegova trdota je malo večja od 6, njegova gostota pa je odvisna od različka in meri od 3,10 do 3,38 g/cm3. Mineral je krhek in ima belo barvo črte. Bolj pogost polimorf cojzita je monoklinski klinocojzit.

Aniolit iz Tanzanije, v katerem sta poleg zelenega cojtita tudi črni čermakit in rdeči rubin; velikost: 12 cm

Prozorni primerki cojzita se brusijo v poldrage kamne, medtem ko se prosojni in neprozorni primerki običajno rezbarijo. Metamorfna kamnina aniolit je sestavljena iz zelenega cojzita in kristalov črnega čermakita in rdečega rubina.[4][5] Rubini niso dovolj kakovostni za izdelavo nakita, njihova barva pa poudarja barvo zelenega cojzita in daje izdelkom posebno privlačnost.

Glavna nahajališča cojzita so v Tanzaniji (tanzanit), Keniji (aniolit), Norveški (tulit), Švici, Avstriji, Indiji, Pakistanu in ZDA (Washington).

V Sloveniji so cojzit našli v eklogitu na Pohorju pri Visolah nad Slovensko Bistrico,[6] v bližini Radelj in ob potoku Polskava.[7]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ http://rruff.geo.arizona.edu/doclib/hom/zoisite.pdf Handbook of Mineralogy
  2. ^ http://www.mindat.org/min-4430.html Mindat
  3. ^ http://webmineral.com/data/Zoisite.shtml Webmineral data
  4. ^ http://www.mindat.org/min-27151.html Mindat
  5. ^ http://www.cst.cmich.edu/users/dietr1rv/zoisite.htm Gemrocks
  6. ^ R. Vidrih, Svet mineralov, Tehniška založba Slobenije, Ljibljana (2002), str. 88-89.
  7. ^ Podgoršek, Vili (23. marca 2005). "Zoisit - imenovan po Žigi Zoisu". Gore-ljudje. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • C.S. Hurlbut, C. Klein;, Manual of Mineralogy, 20. izdaja (1985), ISBN 0-471-80580-7.
  • Edition Dörfler: Mineralien Enzyklopädie. Nebel Verlag, ISBN 3-89555-076-0
  • J. Ladurner in F. Purtscheller: Das große Mineralienbuch. Pinguin Verlag, Innsbruck (1970)