William Shakespeare

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
William Shakespeare
*
Chandosov portret, neznan umetnik, Narodna galerija portretov, London.
Rojstvo: krščen 26. aprila 1564 (datum rojstva neznan)
Stratford-upon-Avon, Warwickshire, Angleško kraljestvo
Smrt: 23. april 1616
Stratford-upon-Avon, Warwickshire, Anglija
Poklic(i): dramatik, pesnik, igralec
Podpis: Shakespeare-WillSignature3.png

William Shakespeare, angleški dramatik, * krščen 26. aprila 1564, Stratford-upon-Avon, grofija Warwickshire, Anglija, † 23. april 1616 (julijanski koledar), 3. maj 1616 (gregorijanski koledar), Stratford-upon-Avon.

William Shakespeare je največji angleški dramatik, ki je bil še za časa svojega življenja priznan in cenjen književnik in gledališki igralec. Priznani angleški književniki v naslednjih stoletjih kot so John Milton, John Dryden in Alexander Pope so mu izkazovali spoštovanje in ga častili kot univerzalnega genija, ki je s svojim delom zasenčil svoje sodobnike, nekateri so mu celo pripisovali sijaj božanskega. Nobeden od kasnejših posvetnih in svobodomiselnih pisateljev ni vplival v tako velikem deležu na svetovno kulturo kot ravno William Shakespeare.

Glede na zgodovinske nejasnosti in biografske pomanjkljivosti se že več kot stoletje pojavlja t.i. shakespearejansko vprašanje, ki izraža dvom do avtorstva izjemnega književnega opusa, ki ga pripisujemo Shakespeareu. Številni analitiki, ki so raziskovali slog njegove govorice, so prišli do različnih zaključkov. Danes med literarnimi zgodovinarji velja skoraj konsenz, da Shakespeareovo avtorstvo ni sporno.[1]

Življenje[uredi | uredi kodo]

Mladost[uredi | uredi kodo]

Shakespeare se je po nekaterih predvidevanjih rodil 23. aprila leta 1564, v srednji Angliji v Stratfordu na reki Avon, Johnu in Mary Shakespeare[2]. Datum rojstva ni natančen, ker so včasih vodili le evidenco o krstih. William je bil krščen 26. aprila v cerkvi Svete trojice v Stratfordu.[3] Ena izmed teorij navaja, da so bili njegovi predniki kmetje in ovčerejci. Oče John naj bi bil priznan trgovec in obrtnik, mestni svetnik, kasneje tudi župan in sodnik. Drugi viri navajajo, da je bil poljedelec, tretji, da je bil rokavičar in četrti celo, da je bil mesar. Nekaj časa naj bi bil skrbnik javnega reda in straže, zakladnik, svetovalec in leta 1568 celo vodja tržne uprave. Williamova mati Mary je izhajala iz bogate kmečke družine. William je bil tretji izmed devetih otrok in najstarejši sin[4]. Otroštvo je preživelo le pet otrok (trije so zgodaj umrli, tako da so Williamu ostali le štirje bratje in sestra Joan). Gledališču se je poleg Williama posvetil tudi njegov šestnajst let mlajši brat Edmund, gledališki igralec, ki pa je umrl že pri sedemindvajsetih letih.

Mali William naj bi bil že pri štirih letih očaran z nastopaškim bliščem okoli svojega očeta, mestnega svetnika, odetega v čudovita škrlatna oblačila in z dvema rjavo-rumeno odetima služabnikoma, ki sta nosila žezlo ter ga spremljala na sejmih in mestnih prireditvah. Nekaj let kasneje je začel obiskovati domačo šolo, kjer je dobil prva znanja, šolanje pa nadaljeval v novi klasični gimnaziji King's New School[5][6]. Nekateri njegovi biografi menijo, da je bil bolj slab učenec in imel težave s koncentracijo. Vendar kljub temu je pridobil temeljno znanje latinščine[7], francoščine, italijanščine, grščine in morda tudi španščine. Shakespeare je zaradi pomanjkanja denarja zapustil šolo pri petnajstih in ni nadaljeval šolanja na univerzi. Kaj se je potem dogajalo z njim, ni znano. Nekateri ga že omenjajo kot igralca, ki se je pojavljal v nekaterih uličnih gledaliških prireditvah. Leta 1582 se je kot osemnajstleten mladenič poročil z osem let starejšo Anne Hathaway. Biografi navajajo, da je bila poroka prisiljena, brez privoljenja nevestinih staršev in Williama ni posebej osrečila. Anne mu je rodila tri otroke, hčerko Susanno leta 1583 ter dvojčka Hamneta in Judith leta 1585.

Ponovno postavljeno Gledališče Globe v Londonu ob reki Temzi

Kariera[uredi | uredi kodo]

Čeprav se je gledališka in pisateljska kariera Williama Shakespeara odvijala v Londonu, je njegova družina ostala in živela v Stratfordu. Ni znano, kolikokrat se je za časa bivanja v Londonu vračal v Stratford, toda čutil je veliko pripadnost Stratfordu in okolju, iz katerega je izhajal. Razlog za Shakespeareov odhod v London ni znan. Predvideva se, da je odšel kmalu po rojstvu dvojčkov, leta 1586, zaradi bojazni pred kaznijo zaradi krivolova. V Londonu je najprej delal v gledališču kot pomožni delavec, nato pa se je preživljal kot igralec, režiser, dramaturg in dramski pisec. Prvi pisni dokument, ki govori o njegovem delu v Londonu, datira v leto 1592[8]. Gre za pamflet, v katerem je takrat cenjeni romanopisec in dramatik Robert Greene napadel mladega književnega povzpetneža in »krpača dramskih del« - Williama Shakespeara. Od leta 1594 pa do konca svoje kariere je bil Shakespeare član gledališke skupine Lord Chamberlain's Men, ki se je leta 1603, ko je postal njen pokrovitelj kralj Jakob I., preimenovala v King's Men[9].

V letih prvega velikega literarnega vzpona pa ga je v zasebnem življenju verjetno precej pretresla smrt (1596) enajstletnega sina Hamneta. Nekateri povezujejo Hamnetovo ime celo z nastankom tragedije Hamlet. Dva meseca po Hamnetovi smrti si je oče John gmotno spet opomogel, saj je družina dobila pravico do grba. Da se je stanje Shakespearov popravilo in da so bili s podelitvijo grba povzdignjeni v plemiški stan, je nedvomno pripomogel tudi William z zvezami, ki si jih je medtem pridobil v Londonu. Verjetno pa si je z gledališkim poslom zelo opomogel[10], ker si je lahko leta 1597 kupil hišo v Stradfordu na Novem trgu, kjer je pozneje skušal v miru preživeti zadnja leta svojega življenja. Leta 1599 je zavzel eno vodilnih mest v gledališču Globe, medtem ko je bil že desetletje delničar gledališča Blackfriars. Vsa naslednja leta je tudi vztrajno dokupoval zemljo in nepremičnine v Stratfordu. Ko sta brata Burbadge prevzela gledališče »Globe«, ki je postalo najznamenitejše angleško gledališče v elizabetinski dobi, se jima je pridružil kot delniški solastnik.

O tem, kaj je sprva počel v Londonu, obstajajo prav tako nasprotujoča si mnenja. Pravijo, da je v začetku varoval konje gospôdi, ki je prihajala h gledališkim predstavam, kmalu je bil v gledališču pomočnik, igralec manjših vlog, nato prirejevalec iger, leta 1592 pa je postal nevaren tekmec tedanjim dramatikom. Tega leta so v Londonu uprizorili njegovega Henrika VI, leta 1593 pa je Shakespeare javno stopil v takratni londonski svet književnikov, ko je izdal epsko pesnitev »Venera in Adonis«. Leta 1594 je izdal svojo drugo epsko pesnitev »Lukrecijo«. Shakespeare je kmalu dobil zaščitnike in prijatelje. Kot opazovalec se je lahko udeleževal zabav in učenih pogovorov in tako dobival vpogled v plemiško življenje. Njegova veljava v gledališču je postajala vse, tako se je 1598 njegovo ime začelo pojavljati na plakatih.[11] Postal je delničar v svoji gledališki skupini in kot pisatelj tragedij in komedij doživljal uspehe pri navdušenem občinstvu. V tem času je napisal tragedijo »Romeo in Julija«, komedijo »Sen kresne noči«, nato je sledil »Beneški trgovec« in »Julij Cezar« ter veseloigre »Mnogo hrupa za nič«, »Kakor vam drago« in »Kar hočete«.

Teorija o zaroti[uredi | uredi kodo]

Obstaja teorija, da je bil leta 1601 skupaj s prijateljema grofom Essexom in grofom Southamptonom udeležen v neuspeli zaroti proti kraljici Elizabeti I. Zarota, v katero je bilo vpletenih več plemičev, je bila izdana in sodišče je vse ostro kaznovalo – številnim, med njimi tudi grofu Essexu, so odsekali glavo, Southamptona pa so zaprli. V nevarnosti je bil tudi Shakespeare, ker so zarotniki dan pred napadom naročili uprizoritev njegove kraljevske kronike Rihard II. v gledališču Globe, da bi tako pri ljudeh povečali pripravljenost na upor (v drami je prikazan umor nesposobnega kralja). V vsakem primeru so ti dogodki gotovo vplivali na dela, ki jih je napisal v naslednjih letih in ki jih zaznamuje pesimizem, to so tragedije »Othello«, »Kralj Lear«, »Macbeth«, »Timon Atenski«, »Koriolan« in druge.

Shakespeareov podpis v oporoki

Po naravni smrti kraljice Elizabete je prišel na oblast novi kralj Jakob I., sin Marije Stuart, ki je zarotnike pomilostil. Kralj je dal dovoljenje, da se sme v gledališčih uprizarjati kakršnekoli gledališke igre od tragedij, pa do pastoralov. Shakespearov položaj se je pod novim kraljem dokončno utrdil in v letih od 1598 do 1609 je napisal veliko sonetov. Le-ti sodijo med njegova pomembnejša dela.

Vrnitev v Stratford[uredi | uredi kodo]

Nihče ne ve, zakaj je skoraj petdesetletni Shakespeare okrog leta 1612-1613 zapustil London in se vrnil v rojstni kraj. Morda se je vsega naveličal, ter je hotel uživati v miru, kar si je zaslužil gmotno in moralno. Tudi slave je imel takrat že dovolj, saj ga je zgodovinar Camden že leta 1605 imenoval za genija takratnega časa. Morda se je dokončno preselil v Stratford šele po 29. juniju 1613. leta, ko je med predstavo «Henrika VIII.« zgorelo gledališče »Globe«. 10. februarja 1616 je bil že na svatbi svoje hčere Judite, petnajst dni po tem pa je že naredil oporoko. Za glavna dediča je določil hčer Suzano in njenega moža zdravnika dr. Johna Halla. Judita je dobila 300 funtov, obdaril pa je tudi sestro in druge sorodnike ter prijatelje. Žena Ana pa je dobila le posteljo in še to ne najboljšo. Celo revežem je zapustil več kot njej. To je kazalo, da se nista razumela, k čemur so pripomogla tudi leta, saj je bila od njega starejša osem let.

Napis na nagrobniku

Shakespeare po letu 1614 ni več odšel iz Stratforda. Začel je bolehati in na svoj domnevni rojstni dan, 23. aprila leta 1616, je umrl v starosti 52 let[12]. Pokopan je v stratfordski cerkvi. V nagrobno ploščo, pod katero leži, so vklesani štirje stihi, ki bi jih naj sam napisal in ki se v proznem prevodu glasijo: »Dobri prijatelj, Jezusu na ljubo ne grebi po prahu, ki je tu zaprt. Blagoslovljen mož, ki prizanaša tem kamnom, in preklet bodi vsak, ki bi vznemirjal moje kosti«. V steno na levi pa je v marmor vklesan njegov kip s papirjem in peresom ter v skrbno izklesani gosposki obleki.

Shakespearovo družinsko drevo[uredi | uredi kodo]

 
 
 
 
 
Richard
Shakespeare
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
John
Shakespeare
 
 
 
Mary
Arden
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
William
Shakespeare
 
Anne
Hathaway
 
Joan
Shakespeare
 
William
Hart
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
John
Hall
 
Susanna
Shakespeare
 
Hamnet
Shakespeare
 
Judith
Shakespeare
 
Thomas
Quiney
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Elizabeth Hall
Barnard
 
 
 
 
 
 

Značilnosti Shakespearovih gledaliških iger[uredi | uredi kodo]

Shakespeare je gledališke igre pisal za uprizoritve in ne za knjižne izdaje. Zaradi pomanjkljive dramatikove skrbi za svoje delo je bilo kasneje izredno težko določiti časovno zaporedje nastanka posameznih dram. Svoja dela je pisal v skladu z renesančno tradicijo – v blankverzu (za katerega je značilen deset ali enajstzložni jambski ritem), ki ga prekinjajo zdaj rimani verzi zdaj proza, vmes pa so vključene tudi pesmi.

Ustvarjanje Williama Shakespeara lahko razdelimo na tri glavna obdobja:

  1. zgodnje obdobje, ki je trajalo približno od leta 1590 do leta 1601. V tem obdobju je pisal v glavnem komedije in zgodovinske igre, napisal pa je tudi tri zgodnje drame (Tit Andronik, Romeo in Julia, Julij Cezar).
  2. osrednje obdobje, ki je trajalo nekako od leta 1601 do 1608, je čas nastanka velikih Shakespearovih tragedij: Hamlet, Kralj Lear, Macbeth in Othello. Nastajale so tudi problemske igre, kot so npr. Kakor vam drago, Troilus in Kresida.
  3. pozno obdobje, v katerem je Shakespeare ustvarjal tragikomedije, t.j. resne igre, ki se srečno končajo (Zimska pravljica, Vihar ...).

Književni opus[uredi | uredi kodo]

Skupni opus obsega 37 gledaliških iger in 154 sonetov.

Komedije[uredi | uredi kodo]

William Shakespeare je napisal trinajst komedij, ki so kljub visoki umetniški kvaliteti ostale v senci njegovih tragedij. To so:

  1. Komedija zmešnjav
  2. Ukročena trmoglavka
  3. Ljubezni trud zaman
  4. Dva gospoda iz Verone
  5. Sen kresne noči
  6. Beneški trgovec
  7. Mnogo hrupa za nič
  8. Kakor vam drago
  9. Dvanajsta noč ali Kar hočete
  10. Vesele žene Windsorske
  11. Troilus in Kresida
  12. Dober konec vse povrne
  13. Milo za drago

Zgodovinske gledališke igre[uredi | uredi kodo]

(13)

  • Henrik VI., prvi, drugi in tretji del
  • Rihard III
  • Kralj John
  • Rihard II.
  • Kralj Henrik IV., prvi in drugi del
  • Henrik V.
  • Julij Cezar
  • Henrik VIII.
  • Antonij in Kleopatra
  • Koriolan

Tragedije[uredi | uredi kodo]

  1. Tit Andronik
  2. Romeo in Julija
  3. Hamlet
  4. Othello
  5. Kralj Lear
  6. Macbeth

Tragikomedije[uredi | uredi kodo]

  1. Timon Atenski
  2. Cimbolin
  3. Zimska pravljica
  4. Vihar

Soneti[uredi | uredi kodo]

William Shakespeare je napisal tudi okrog 154 sonetov, ki so bili povečini posvečeni njegovemu prijatelju in patronu Henryu Wriothsleyu, grofu Southamptonu. V slovenski jezik jih je odlično prepesnil Janez Menart.

Časovna preglednica Shakespeareovih del[uredi | uredi kodo]

  1. The Two Gentlemen of Verona, Dva gospoda iz Verone
  2. The Taming of the Shrew, Ukročena trmoglavka
  3. 2 Henry VI., Henrik šesti (2)
  4. 3 Henry VI., Henrik šesti (3)
  5. Titus Andronicus
  6. The First Part of Henry VI.
  7. Richard III., Rihard tretji
  8. Venus and Adonis, Venera in Adonis
  9. The Rape of Lucrece
  10. The Comedy of Errors, Komedija zmešnjav
  11. Love’s Labour’s Lost, Ljubezni trud zaman
  12. Love’s Labour’s Won (neohranjeno delo)
  13. A Midsummer Night’s Dream, Sen kresne noči
  14. Romeo and Juliet, Romeo in Julija
  15. Richard II., Rihard drugi
  16. The Life and Death of King John
  17. The Merchant of Venice, Beneški trgovec
  18. 1 Henry IV.
  19. The Merry Wives of Windsor, Vesele žene Windsorske
  20. 2 Henry IV.
  21. Much Ado About Nothing, Mnogo hrupa za nič
  22. Henry V.
  23. Julius Caesar, Julij Cezar
  24. As You Like It, Kakor vam drago
  25. Hamlet, Hamlet, princ danski
  26. Twelfth Night or What You Will, Dvanajsta noč ali Kar hočete
  27. Troilus and Cressida, Trolius in Kresida
  28. Sonnets and ‘A Lover’s Complaint’, Soneti
  29. Various Poems, različne pesnitve
  30. Measure for Measure, Milo za drago
  31. Othello, Otelo
  32. All’s Well That Ends Well, Dober konec vse povrne
  33. Timon of Athens, Timon Atenski
  34. King Lear, Kralj Lear
  35. Macbeth
  36. Antony and Cleopatra, Antonij in Kleopatra
  37. Pericles, Periklej
  38. Coriolanus, Koriolan
  39. The Winter’s Tale, Zimska pravljica
  40. Cymbeline, king of Britain, Cimbelin
  41. The Tempest, Vihar
  42. Cardenio (neohranjeno delo)
  43. All is True (Henry VIII.), Kralj Henrik osmi
  44. The Two Noble Kinsmen

Navedki[uredi | uredi kodo]

  • Morda najslavnejša poved v svetovni književnosti »Biti ali ne biti« je položena v besedilo tragičnemu junaku, danskemu pricu Hamletu.
  • Ljubezen se rodi, živi in umira v očeh. (Shakespeare)

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ James S. Shapiro, Contested Will: Who Wrote Shakespeare?. Faber and Faber, 2010
  2. ^ Schoenbaum 1987, 14–22.
  3. ^ Schoenbaum 1987, 24–6.
  4. ^ Schoenbaum 1987, 23–24.
  5. ^ Schoenbaum 1987, 62–63; Ackroyd 2006, 53; Wells et al. 2005, xv–xvi
  6. ^ Baldwin 1944, 464.
  7. ^ Baldwin 1944, 179-80, 183; Cressy 1975, 28, 29.
  8. ^ Chambers 1930, Vol. 1: 287, 292
  9. ^ Chambers 1923, 208–209.
  10. ^ Chambers 1930, Vol. 2: 67–71.
  11. ^ Schoenbaum 1987, 188; Kastan 1999, 37; Knutson 2001, 17
  12. ^ Schoenbaum 1987, 25, 296.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]