Slovenska manjšina v Italiji

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Slovenska manjšina v Italiji je skupnost 83.000–100.000[1] v Italiji živečih avtohtonih prebivalcev slovenskega rodu. Poseljujejo 1511 km² veliko obmejno območje med Italijo in Slovenijo v deželi Furlanija - Julijska krajina (FJK) oz. njenih 36–52 občinah.

Slovenci so se na območje priselili v 7. stoletju in nekaj stoletij živeli pod oblastjo oglejskih patriarhov in goriških grofov. Od 15. stoletja dalje do razpada Avstro-Ogrske pa je bilo ozemlje del Avstrijskega cesarstva.

Za mejo so se v novonastali Kraljevini Italiji najprej znašli prebivalci Beneške Slovenije leta 1866.

Večji del slovenske zamejske skupnosti pa se je pod italijansko upravo znašel po prvi svetovni vojni in priključitvi Avstrijskega primorja Italiji.[2] Popis prebivalstva leta 1910 je pokazal na 128.655 v Italiji živečih Slovencev, leta 1981 pa je število teh po italijanskih ocenah znašalo 61.367.[1]

Manjšinske jezikovne skupnosti v Italiji
Delež Slovencev po italijanskih občinah ob meji Slovenije in Italije
Slovenska narodna skupnost je tradicionalno strnjeno naseljena v treh pokrajinah dežele FJK v zaledju mest in v odmaknjenih predalpskih dolinah. Novejša poselitev sega tudi v Furlansko nižino, kjer občine nimajo starih slovenskih imen

Slovenska skupnost danes živi v italijanski deželi Furlanija - Julijska krajina. Večinoma gre za urbano skupnost, ki pa je v zaledju večjih mest vendarle ohranila svoj agrarni značaj – ta je obenem tudi njen ekonomski potencial. Slovenci v Videmski pokrajini so slabše prepoznana skupnost in uradno niso bili priznani vse do zaščitnega zakona za Slovence leta 2001, medtem ko imajo goriški in tržaški Slovenci bolje organizirano življenje. Trst je kulturno, gospodarsko in politično jedro slovenske manjšine v Italiji, dobro razvite institucije so tudi v Gorici.

Danes je slovenska narodna manjšina v Italiji spodbujevalec meddržavnega sodelovanja in gospodarstva ter nosilec regionalnega razvoja obmejnega območja. To še posebej velja za Tržaško in Goriško pokrajino, kjer meja teče skozi gosto poseljeno, gospodarsko in infrastrukturno razvito pokrajino. Slovenska manjšina v Italiji je največja in najbolje organizirana med slovenskimi narodnimi manjšinami v sosednjih državah, a se kljub temu spopada z demografskim upadom, političnimi spori in šibkim gospodarstvom.

Slovenska manjšina v Italiji je v literaturi imenovana tudi »slovenska narodna skupnost v Italiji«, medtem ko se je zlasti po vstopu Slovenije v EU in schengenski prostor manj uporabljal izraz »zamejski Slovenci«. Italijanski viri – med njimi državni zaščitni zakon za Slovence – uporabljajo izraz »slovenska jezikovna manjšina« (italijansko minoranza linguistica slovena).

Število pripadnikov manjšine[uredi | uredi kodo]

Ocene števila pripadnikov
slovenske narodne skupnosti v Italiji[1]
Avtor ocene Ocena
Lavo Čermelj (po drugi svetovni vojni) 125.000
Milan Bufon (ocene 1992–2004) 90.000–100.000
SLORI (1985) 85.000–96.000
SLORI (1981) 83.000
Organi državne varnosti Italije 75.700
Vlada Italijanske republike (1953) 72.323
Notranje ministrstvo Italije 61.000
Vlada Italijanske republike (devetdeseta leta) 60.200
Giorgio Valussi (1974) 52.174

Ocene števila pripadnikov manjšine nihajo glede na avtorje in definicije pripadnosti manjšini. Italijanski viri so v zadnjih dveh desetletjih navajali števila 46.822–75.700, medtem ko se ocene vidnejših slovenskih avtorjev gibljejo med 83.000 in 100.000.[1]

Pred drugo svetovno vojno je bil pomemben vir podatkov popis prebivalstva v Italiji, ki je leta 1921 zabeležil 271.305 Slovencev (28 % celotnega prebivalstva) v Julijski krajini. To pa je bil zadnji popis, ki je beležil narodno pripadnost (in sicer glede na uporabo jezika), poleg tega se je po drugi svetovni vojni tudi slovenska skupnost sama upirala italijanskim poskusom preštevanja zaradi morebitnih zlorab podatkov in dvomljivih metodologij.[3] Vse novejše objavljene vrednosti tako italijanske kot slovenske strani so zato ocene in odvisne od različnih definicij pripadnosti slovenski manjšini.[4]

Bufon je leta 1992 v svojih raziskavah slovenskega deleža celotnega prebivalstva v treh pokrajinah Furlanije - Julijske krajine (Tržaške, Goriške, Videmske) tako upošteval različne kriterije: »izjavljen Slovenec« (9,4 % celotnega prebivalstva treh pokrajin), »doma govori slovensko« (9,7 %), »razume slovensko« (24,7 %), »starši obvladajo slovenščino« (23,3 %), »zakonski partner obvlada slovenščino« (31,7 %), »otroci obvladajo slovenščino« (21,5 %), »otroci obiskujejo slovenske šole« (13,5 %) in »večina znancev so Slovenci« (25,0 %).[5]

Ocenjevanje števila Slovencev v Italiji je kompleksno tudi zaradi zgodovinskega spreminjanja meje. Prva skupina Slovencev, ki je bila omejena od slovenske matice pod italijansko oblastjo od leta 1866, so beneški Slovenci. Sledila je priključitev celotne Primorske (vključno s Postojno in Logatcem) v skladu z rapalsko pogodbo leta 1920 po prvi svetovni vojni. Kratka fašistična okupacija ljubljanske pokrajine je bila končana s koncem druge svetovne vojne, ko je pod jugoslovansko upravo prišla tudi večina Primorske in so se (leta 1954) vzpostavile današnje državne meje.

Poselitveni prostor[uredi | uredi kodo]

Slovenska narodna skupnost je avtohtona na obmejnem ozemlju Slovenije in Furlanije - Julijske krajine, ki je tudi stik različnih geografskih enot Furlanske nižine, Alp in vzpetega predalpskega sveta. Gre za poselitvene prostore (Kanalska dolina, Rezija, Terska in Nadiška Beneška Slovenija, Goriško, Tržaško), ki se razlikujejo glede na geografijo ter družbeno-politični pomen manjšine. Severni del ozemlja, ki upravno pripada Videmski pokrajini, je gorat in slabo dostopen, slovenska skupnost na tem območju pa je najšibkejša, v zgodovini podvržena večjim političnim pritiskom in do nedavnega ni bila uradno priznana. Ozemlje Slovencev v Goriški in Tržaški pokrajini pa je tradicionalno kulturno in politično jedro manjšinske skupnosti. Celotna skupnost je torej sestavljena iz različnih skupin, ki so bile pod oznako »Primorski Slovenci« združene šele po rapalski pogodbi leta 1920.

Med najstarejše vire, ki omenjajo prisotnost slovanskih plemen v bližini obale Jadranskega morja je listina rižanskega zbora (rižanski zbor ali rižanski placit italijansko Il Placito del Risano). To je naziv zapisnika rižanskega zbora, ki se je odvijal najverjetneje leta 804, v kraju Rižana blizu Kopra. Rižanski zbor je sklical gradeški patriarh Fortunat. Udeležili so se ga predstavniki istrskih mest in kaštelov, predsedovali pa so mu trije cesarjevi odposlanci. V njej je, med drugim, zapisana obveza vojvode Janeza, ki je predstavljal tedanjo frankovsko oblast nad deželo, da bo slovane, ki so se nastanili v okolico mest, pregnal v tiste kraje, v katerih mestom ne bodo povzročali škode na poljih in v gozdovih.

Slovenci, ki so ob priselitvi naleteli na romanske naselbine in limes v Furlanski nižini, so se ustalili v vzpetem svetu na njenem robu.

Za razliko od meščanskega romanskega prebivalstva je bilo za Slovence značilno bivanje na podeželju in agrarna dejavnost ter oskrbovanje mestnih naselij (predvsem Trsta in Gorice) s kmetijskimi pridelki. V mestnih središčih Trsta in Gorice je bilo slovensko prebivalstvo vedno v manjšini. Kot tako je bilo le ena od skupin etnično pestrega severnega Jadrana.[6]

Slika svetišča na Višarjah nad Kanalsko dolino iz leta 1903, ko je Kanalska dolina pripadala Koroški

Kanalska dolina[uredi | uredi kodo]

Kanalska dolina je ozka dolina v Karnijskih Alpah v bližini tromeje Italije, Slovenije in Avstrije. Slovenska plemena so se vanjo naselila z vzhoda – iz smeri Ljubljanske kotline. Bila je območje strnjene slovenske poselitve do začetkov fužinarstva, ko so se zaradi gospodarskih koristi in tudi dobre prometne prehodnosti začeli priseljevati prebivalci germanskega in romanskega izvora. Danes je Slovencev v Kanalski dolini okoli 1.200 in predstavljajo le okoli 3 % prebivalstva, središče poselitve je v Ukvah, Naborjetu in Ovčji vasi. Sodobni kulturni trend je poudarjanje večkulturne identitete (italijanske, avstrijsko-nemške, furlanske in slovenske), temu se prilagaja tudi slovensko kulturno društvo Planika v Ukvah.

Tradicionalna noša v slovenskem kulturnem centru Rozajanski dum v Reziji
Zaradi odmaknjenosti so se v dolini Rezije razvile značilne kulturne posebnosti kot tudi rezijansko narečje, ki ga danes gojijo slovenska kulturna društva v dolini. Noša v kulturnem domu je obkrožena z zastavami Furlanije - Julijske krajine, Evropske unije, Slovenije, Italije in Avstrije, kar simbolizira multikulturni značaj celotnega območja ob slovensko-italijansko-avstrijski meji.

Rezija[uredi | uredi kodo]

Rezija je slabo dostopna dolina, reliefno odprta le proti zahodu v dolino Bele, medtem ko jo z vzhoda obdaja pogorje Kanina in z juga greben Mužcev. Tamkaj naseljena skupnost je zaradi omejenih stikov z drugimi slovanskimi skupinami razvila izrazito rezijansko narečje, zaradi katerega jo je italijanska politika označevala za slovansko etnično skupino, ki je bliže Rusom kot Slovencem. Ne glede na to, da je bilo italijansko priseljevanje zaradi slabe dostopnosti in gospodarskih potencialov doline omejeno, se zaradi zgodovinskih političnih pritiskov številni prebivalci danes identificirajo kot Italijani. Po ocenah strokovnjakov pa prebivalci slovenskega izvora predstavljajo tudi do 98 % celotnega števila okoli 1.100 prebivalcev.[2] Slovensko kulturo goji kulturno društvo Rozajanski Dum.[7]

Beneška Slovenija[uredi | uredi kodo]

Območje zgodovinske Beneške Slovenije obsega Terske in Nadiške doline. Doline so zaradi reliefnih preprek med seboj slabo povezane, še zlasti Terske, saj nimajo skupnega centra za razliko od Nadiških dolin, ki jih v njihovem dnu povezujeta Špeter Slovenov in Čedad kot kulturni središči Slovencev.

Vas Topolovo v Beneški Sloveniji
Slovenci v Videmski pokrajini živijo na slabo dostopnih goratih območjih in so tudi zato slabše organizirani kot slovenska skupnost v Tržaški in Goriški pokrajini. Naselje Topolovo je vendarle poznano po vsakoletnem mednarodnem umetniškem festivalu Postaja Topolove.

Poselitev na območju je demografsko razmeroma strnjena, a geografsko razpršena zaradi reliefa. Gre za več kot 15.000 Slovencev na avtohtonem ozemlju in še za nekaj tisoč v soležni Furlanski nižini, ki je območje novejše poselitve Slovencev predvsem iz Beneške Slovenije. Slovenska skupnost Beneške Slovenije je bila v času hladne vojne označena za peto kolono Titove Jugoslavije in kot taka doživljala intenzivne raznarodovalne pritiske, med drugim s strani paravojaške organizacije Gladio. Danes je po zaščitnem zakonu za Slovence iz leta 2001 tudi tukajšnja skupnost prepoznana kot avtohtona manjšina. V Čedadu izhaja slovenski tednik Novi Matajur, pomembna so ostala kulturna društva in slovenski šolski center v Špetru Slovenov.

Goriška pokrajina[uredi | uredi kodo]

Pokrajina Gorica je prehodna pokrajina med nižinskim svetom Furlanije in vzpetim predalpskim svetom, avtohtona slovenska skupnost približno 12.000 prebivalcev pa poseljuje slednjega, tj. Goriška brda in severozahodne obronke matičnega Krasa. Območje je industrijsko razvito in prometno pomembno. V tradicionalno večkulturni Gorici živi približno 6.000 (okoli 18 %; po ocenah nekaterih slovenskih avtorjev pa več kot 18.000[2]) Slovencev, naselje pa je siceršnje kulturno-politično središče skupnosti v goriški pokrajini, ki razen z razvejanimi kulturnimi društvi in izobraževalnimi institucijami razpolaga s finančno ustanovo KB 1909 idr.

Tržaška pokrajina[uredi | uredi kodo]

Pečine na stiku planote Kras s Tržaškim zalivom
Slovenci v Tržaški pokrajini so bili tradicionalno strnjeno naseljeni v zaledju Trsta v naseljih nad strmo se vzpenjajočimi stenami kraške planote. To je tudi 1200 let star slovenski dostop do morja, ki je bil po drugi svetovni vojni z Italijo zamenjan za prej italijanske obale slovenske Istre. Zaradi dobre prehodnosti in pomembnih mest v bližini je ta pokrajina gospodarsko in prometno bolje razvita od severnejših območij slovenske skupnosti v Italiji.

Tržaška pokrajina je ozek pas do 200 m visokega planotastega ozemlja od Tržiča do Trsta med Tržaškim zalivom na jugozahodu in državno mejo s Slovenijo na severovzhodu. Po drugi svetovni vojni je bilo ozemlje vzpostavljeno kot koridor za italijanski dostop do Trsta. Območje je bilo gospodarsko dobro razvito že v Avstrijskem cesarstvu, pod italijansko oblastjo pa se je dalje razvijalo zaradi političnega pomena, četudi je bilo odrezano od svojega naravnega zaledja matičnega Krasa. Trst, kot središče pokrajine, je pomembno gospodarsko, politično in kulturno središče FJK, pa tudi jedro celotne slovenske narodne skupnosti v Italiji. Za razliko od Trsta, v katerem je bila slovenska skupnost vedno v manjšini, je bilo njegovo zaledje območje tradicionalne strnjene poselitve Slovencev, tesno navezanih na obalno mesto. Etnološke posebnosti ribičev med Trstom in Štivanom (posebej čupe) danes dokazujejo dolgo prisotnost Slovencev v Tržaškem zalivu in njihov zgodovinski dostop do morja.[8] Dogajanje po drugi svetovni vojni na čelu z načrtnim priseljevanjem istrskih beguncev (ezuli) je spremenilo demografsko podobo območja. Danes v Trstu živi več kot 15.000 Slovencev (okoli 8 % celotnega prebivalstva; po nekaterih ocenah slovenskih avtorjev pa več kot 40.000[2]), v njegovem zaledju pa še okoli 10.000.

V Trstu imata sedež krovni organizaciji slovenske skupnosti Slovenska kulturno-gospodarska zveza in Svet slovenskih organizacij. Prav tako je tu uredništvo manjšinskega Primorskega dnevnika in slovenske redakcije na regionalnem predstavništvu RAI, pa tudi izobraževalne institucije, kulturne in gospodarske ustanove.

Demografske in razvojne spremembe na ozemlju skupnosti[uredi | uredi kodo]

Podeželska pokrajina današnjega obmejnega prostora je bila tradicionalno strnjeno poseljena s slovenskim prebivalstvom. Od priključitve Primorske Italiji (1920) dalje pa je nova država načrtovala najprej demografske spremembe ozemlja, kasneje (po drugi svetovni vojni) pa gospodarski razvoj prostora, kar je imelo negativen vpliv na manjšino.

Po rapalski pogodbi 1920, ko je ozemlje Primorske pripadlo Italiji, so nove oblasti spodbujale priseljevanje z italijanskega juga, ki naj bi razvodenelo germansko in slovansko demografsko strukturo prostora. Še zlasti je šlo za italijanizacijo prej prevladujoče nemških Trsta in Gorice. Druga velika demografska sprememba pa je bilo naseljevanje istrskih beguncev (150.000–300.000 ezulov, ki so se izselili iz komunistične Jugoslavije) na Tržaškem Krasu, in sicer najprej v begunskih taboriščih v neposredni bližini etnično slovenskih vasi, kasneje pa v novih stanovanjskih objektih na istih območjih. S tem se je strateško spreminjala demografska podoba celotnega tržaškega zaledja, lokalni Slovenci pa so se znašli ob njim sovražni politični sili italijanskih beguncev. Demografski procesi tržaškega zaledja so tudi danes sporno vprašanje, zlasti ko gre za priseljevanje dominantne italijanske skupnosti tako v nove skupine objektov na Tržaškem Krasu kot – po vstopu Slovenije v schengenski prostor – v podeželska naselja na Krasu v Sloveniji, ki so ne glede na državno mejo naravno zaledje Trsta.[9]

Slab vpliv na slovensko manjšino so imeli tudi razvojni in gospodarski projekti na njenem ozemlju. Tu gre predvsem za intenziven industrijski in prometni razvoj Goriške in Tržaške pokrajine, še zlasti slednja na svojem ozkem pasu, nekoč strnjeno poseljenem s Slovenci, umešča mednarodno avtocesto, železnico in plinovod, načrtuje pa se gradnja hitre železnice TAV (treno alta velocità) in visokonapetostnega daljnovoda.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Slovenska zamejska skupnost se je začela oblikovati šele leta 1866 s priključitvijo Benečije iredentistični Italiji, medtem ko so ostala poselitvena območja Slovencev ostala v skupni avstro-ogrski državi do konca prve svetovne vojne. Rapalska pogodba 1920 med Italijo in Kraljevino SHS je slovensko Primorje dodelila Italiji, s tem pa večinoma slovensko prebivalstvo podvrgla italijanizaciji, ki je svoj višek dosegla s fašističnimi ukrepi v tridesetih letih. Obdobje po drugi svetovni vojni slovenski skupnosti, ki je ostala onkraj meja Jugoslavije, ni prineslo blagostanja: po italijansko-jugoslovanski mejni črti je potekala tudi meja med kapitalizmom in socializmom, četudi je bila to ena najbolj odprtih meja v razdeljeni Evropi. Kljub temu da je bila slovenska manjšina obravnavana kot morebitna peta kolona jugoslovanske politike, pa je skupnost gospodarsko uspevala zaradi možnosti posredovanja pri blagovni menjavi med državama. Konec hladne vojne in osamosvojitev Slovenije so spremenili politične okoliščine in prinesli nove možnosti čezmejnega sodelovanja oz. povezovanja manjšine z matico.[10]

Prihod slovanskih plemen na ozemlje Beneške Slovenije in na obalo Jadranskega morja[uredi | uredi kodo]

Prihod Slovanov na skrajne zahodne predele slovenskega naselitvenega prostora, ki danes pripadajo italijanski državi, je dokumentiran v Zgodovini Langobardov (Historia Longobardorum) langobardskega zgodovinopisca Pavla Diakona (Paul Warnefried). V knjigi je opisana bitka, ki se je bila okoli leta 670 med Langobardi in Slovani pri reki Nadiži (non longe a Foroiuli … ad ponte Natisonis fluminis) na obrobju furlanske nižine; spopadi naj bi prenehali s sporazumom, na podlagi katerega so Slovani dosegli pravico naselitve na gričevnatih obronkih furlanske nižine[11] [12].Medkulturni odnosi v regiji so se pričeli razvijati v 7. stoletju ob priselitvi slovanskih plemen na obrobje Furlanske nižine do limesa, ki je romanske naselbine varoval pred napadi z vzhoda.

Cesarstvo Karla Velikega

Prihod Slovanov na obalo severnega Jadrana pa je dokumentirana v zapisniku rižanskega zbora, ki se je vršil leta 804 ob bregovih reke Rižane v severni Istri, ki potrjuje naselitev slovanskih plemen na neobdelanih zemljiščih v okolici istrskih mest, ki so pripadala Frankovskemu cesarstvu[13].

Naselitev Slovanov in habsburški imperij (7.–19. stoletje)[uredi | uredi kodo]

Patriarchat Aquileia.jpg

Slovanska skupnost, ki je živela v podeželskih zaledjih romanskih urbanih naselij, je bila do 15. stoletja razdrobljena pod fevdalnimi oblastmi oglejskih patriarhov in goriških grofov, zatem pa jo je v enoten teritorij združil avstrijski imperij. Nacionalna identiteta v imperiju ni bila pomembna do pomladi narodov in revolucije leta 1848, nastajajoče slovensko narodno gibanje pa je bilo aktivno tudi v Trstu in Gorici.

Risorgimento in širjenje Italije (1866–1920)[uredi | uredi kodo]

Prebujanje nacionalnih idej je spodbudilo tudi italijanske skupnosti tamkajšnjih mestnih držav k združevanju italijanskih ozemelj v eno, močno državo. Tu je šlo predvsem za odpor proti nemškemu nadzoru ozemelj severovzhodne Italije, ki pa so bila tudi avtohtono ozemlje več drugih etničnih skupin, med drugim Slovencev. Večinoma že združena Italija je leta 1866 izkoristila okoliščine francosko-pruske vojne za priključitev nekdanje Beneške republike. Tudi prebivalci Beneške Slovenije so se z referendumom odločili za priključitev ozemlja Italiji in tako postali prva skupina Slovencev, katere ozemlje se je znašlo omejeno od slovenske matice v mejah italijanske države.

Rumeni karton
Rdeči karton
Razdelitev avstro-ogrskega ozemlja, ki jo je določila rapalska pogodba, in naknadna priključitev Reke Italiji, je dala možnost 390-tisočim Italijanom, da so prešli pod italijansko upravo (Le 15.000 italijanskih dalmatincev je ostalo na delu ozemlja, ki je bil dodeljen Kraljevini SHS). Istočasno pa se je znašlo v Italijanski kraljevini 320.000 Slovencev, od katerih je 190.000 prebivalo na skoraj izključno s Slovenci naseljenem območju (Tolmin, Gorica-okolica, Sežana, Dolina, Dekani, Marezige, Podgrad, Jelšane, Materija, Idrija, Postojna in Ilirska Bistrica), in okoli 170.000 Hrvatov.[14]

Združena Italija je imela dve za Slovence negativni strateški težnji: uveljavitev državnih meja na naravnih mejah Alp in Dinarskega gorstva, ki so učinkovita reliefna pregrada za Apeninski polotok (ta naravna meja pa poteka globoko po slovenskem etničnem ozemlju), ter asimilacijo novih italijanskih državljanov številnih etničnih skupin v enonacionalno družbo. Apetite po širjenju ozemlja si je Italija potešila v prvi svetovni vojni, ko je s tajnim londonskim sporazumom (1915) prekinila nevtralnost in napadla Avstro-Ogrsko. Odprla se je za slovensko civilno prebivalstvo katastrofalna soška fronta, po vojni pa je z rapalsko pogodbo (1920) celotna Primorska pripadla Italiji.

Vendarle je nepridobljene zgodovinsko romanske teritorije Dalmacije Italija obravnavala kot »pohabljeno zmago« (italijansko vittoria mutilata), kar je bilo podlaga za nadaljevanje italijanskega iredentizma.

Fašizem in druga svetovna vojna (1922–1945)[uredi | uredi kodo]

Neurejene geopolitične razmere, ki jih je za seboj pustila prva svetovna vojna, so omogočile uveljavljanje ekstremnih ideologij in vzpon Nacionalne fašistične stranke, ki je že leta 1922 izvedla državni udar. Za slovensko skupnost se je temno poglavje med obema vojnama začelo že prej, leta 1920 je v mednacionalnih obračunih, ki so bili usmerjeni tako proti Italijanom kot Slovanom v jadranskem prostoru, zgorel slovenski narodni dom v Trstu.

Letak s prepovedjo uporabe slovanskega jezika na javnih mestih

Sledilo je razgreto obdobje medsebojnega obračunavanja, kjer sta se med napetostmi Italije in jugoslovanske države znašli prav narodni manjšini Slovencev v Italiji in Italijanov v Kraljevini SHS. Italijanska skupnost, ki je na Slovane gledala kot na necivilizirano kmečko prebivalstvo, je izvajala poitalijančevanje s prepovedjo slovenščine v šolah in javnosti, plenjenjem slovenskih knjig, včlanjevanjem slovenske mladine v fašistično organizacijo Balilla, poitalijančevanjem slovenskih imen in priimkov (tudi na nagrobnikih) in prepovedovanjem slovenskih kulturnih organizacij. Na drugi strani so se proti fašističnemu nasilju povezovale slovanske organizacije TIGR, Orjuna idr., ki so tudi same imele iredentistični značaj v pro-jugoslovanski smeri, ter zaostrovale razmere na ozemlju slovenske skupnosti. Zaradi težkih življenjskih razmer se je v tem obdobju v tujino (največ v obe Ameriki in Avstralijo) odselilo več kot 60.000 Primorcev. Že pred drugo svetovno vojno pa so se tudi pripadniki znotraj slovenske skupnosti v Italiji politično delili na liberalce in konservativce, kar je v kasnejšem obdobju vodilo v še danes problematična nesoglasja znotraj skupnosti.

Na zemljevidu je označena Ljubljanska pokrajina (črno obarvano območje z navpičnimi črtami), ki so jo italijanski okupatoriji leta 1941 anektirali svoji državi skupaj z njenimi 340-tisočimi prebivalci. --- Od aprila 1941 do septembra 1943 je v Italiji živelo približno 660.000 slovencev

Med drugo svetovno vojno je fašistična Italija leta 1941 razširila svoj teritorij na račun slovenskega, čeprav novo pridobljene ljubljanske pokrajine ni štela za svoj kulturni prostor.

Slabitev sil osi, zavezniško vojaško osvajanje Apeninskega polotoka in partizanski odpor na slovanskih zasedenih ozemljih so leta 1943 sicer dosegli kapitulacijo Italije, a so se nadaljnji 2 leti spopadali z nemško okupacijo prostora in kompleksno situacijo takoj po koncu druge svetovne vojne, ki je pomenila nadaljnje probleme za slovensko prebivalstvo v obmejnem območju.

Hladna vojna (1945–1991)[uredi | uredi kodo]

Logotip organizacije Gladio z latinskim napisom "Potihem služim svobodi"
V obdobju hladne vojne je na obmejnem območju Italije, ki je mejilo na socialistično Jugoslavijo, v okviru zveze NATO delovala stay-behind paravojaška struktura Gladio, ki je nadzorovala morebitne komunistične aktivnosti v Italiji. Njeni člani so bili v številnih primerih rekrutirani iz vrst predvojnih fašistov, ti pa so nadzorovali tudi pripadnike slovenske skupnosti v Italiji, na območju Beneške Slovenije je 17 let trajajoča paravojaška operacija Delfin omejevala gibanje in aktivnosti prebivalstva. Slovenska narodna manjšina je bila v obdobju hladne vojne tako žrtev napetosti med svetovnimi velesilami.[15]

Novoustanovljena socialistična Jugoslavija, ki je iz vojne izšla kot zmagovalka, je po vojni zase zahtevala južnoslovanska etnična ozemlja vključno s Trstom, ki ga je zasedla partizanska vojska, a se je v mesecu zatem morala umakniti zaradi zahtev zaveznikov. Prav območje Trsta je doživljalo posledice ideoloških prepadov med Zahodom in Vzhodom, tu je potekala linija železne zavese, ki je občasno grozila z odkritim vojaškim spopadom, regija je bila do leta 1954 razdeljena na cono A (pod zavezniško vojaško upravo) in cono B (pod jugoslovansko vojaško upravo) Svobodnega tržaškega ozemlja, razmejitev pa ni bila dokončna vse do osimskih sporazumov 1975. Bolj jasne so bile teritorialne okoliščine v Goriški in Videmski pokrajini, kjer so povojne italijanske oblasti budno pazile na slovensko skupnost, saj bi ta lahko predstavljala peto kolono ekspanzionistične Jugoslavije. Tako se je slovenska manjšina v Italiji vnovič znašla med geostrateškimi interesi velikih sil – tokrat svetovnih, raznarodovalne politike iz časa fašizma pa so se nadaljevale v milejši obliki. Odnose med narodoma je še zaostrovala selitev italijanskih beguncev iz Istre ter vprašanje žrtev fojb, zaradi česar sta se obe strani še naprej lahko naslanjali na zgodovinske krivice, ki jih je zakrivila nasprotna skupnost. Zaradi nejasne usode Trsta z zaledjem so se tudi v povojnem obdobju iz regije tako v Jugoslavijo kot v čezmorske dežele odselili številni Slovenci.

Zatečene razmere na obmejnem območju so se pričele umirjati z osimskimi sporazumi (1975), ki so definirali mejno črto, uradno razpustili nefunkcionalno STO in uredili nekatere pravne obveznosti obeh podpisnic do manjšin na njunem ozemlju. Že prej, 1955, pa je videmski sporazum o osebnem prometu v obmejnem pasu sprostil mejni režim do mere, ki je bila daleč bolj liberalna od obstoječih režimov po Evropi, še posebno pa od tistih ob preostanku železne zavese. Tako sproščena meja je omogočala bogato blagovno menjavo med prebivalci obeh strani in gospodarsko ugodne razmere za slovensko manjšino.

Celovitost manjšine pa je bila okrnjena z ideološkim prepadom, ki ga je manjšina prevzela od svoje matice in Jugoslavije. Slovenska kulturno-gospodarska zveza, ustanovljena leta 1954, je tako povezala večino članov skupnosti, ki so bili zaradi zgodovinskih razlogov tradicionalno naklonjeni levici, partizanskemu gibanju in idejam jugoslovanskega socializma. Znotraj manjšine se je na ideološko drugi strani znašla katoliška skupina, ki je svoj Svet slovenskih organizacij ustanovila šele 1976, sledilo pa je podvajanje številnih institucij manjšinske skupnosti.

Osamosvojitev Slovenije in sproščanje mejnega režima (1991–2007)[uredi | uredi kodo]

Mejna tabla na gozdnih čezmejnih poteh v Tržaški pokrajini
Kljub temu da je slovensko-italijanska meja v času hladne vojne razmejevala kapitalistični in socialistični svet, je bil po podpisu videmskega sporazuma 1954 prehod razmeroma enostaven, kar je dobro vplivalo na slovensko skupnost v Italiji. Mednarodni in maloobmejni prehodi vzdolž meje so bili opuščeni (ne pa tudi odstranjeni) po vstopu Slovenije v schengensko območje, kar so pripadniki manjšine sprejeli kot zgodovinski dogodek.

Razpad vzhodnega bloka, pa tudi neuvrščene SFRJ in nastanek Slovenije je temeljito spremenil družbeno-politične okoliščine manjšinske skupnosti. Devetdeseta leta so bila obdobje gospodarskih problemov manjšine, saj je ta izgubila pomembno vlogo posrednika med državama. Na drugi strani so se pojavile številne nove možnosti sodelovanja na kulturni, gospodarski in politični ravni. Slovenija je že leta 1994 začela izvajati predpristopni razvojni program EU PHARE CBC Slovenija-Italija 1994-1999, ki se je osredotočal zlasti na obmejno območje obeh držav, sodelovanje je kasneje preraslo v program Interreg IIIA. V teh projektih so bile institucije manjšine pomemben posrednik in mnogokrat glavni porabnik sredstev. Vendarle se je na politični ravni Slovenija za svoje manjšine zanimala manj kot prej – v obdobju SFRJ je bilo obračanje na slovenske narodne skupnosti onkraj meje uporaben izgovor za navezave stran od beograjskih oblasti na Zahodno Evropo, medtem ko se je država po osamosvojitvi intenzivneje ukvarjala sama s seboj.

Leta 2001 je Italija sprejela dolgo pričakovani zaščitni zakon št. 38 za Slovence v Italiji, ki definira skupnost in ji zagotavlja pravice ter finančna sredstva. S tem je končan pravni razvoj vprašanja, nadaljuje pa se uveljavljanje mnogokrat dvomljivo upoštevanega zakona v praksi.

Manjšina v Italiji je v obdobju integracije Slovenije v EU vendarle pridobila na ugledu in ni več veljala za nevaren politični dejavnik. Še vedno pa se spopada z notranjimi političnimi nesoglasji in nestabilnim gospodarstvom ter iskanjem nove identitete v pogojih povezane Evropske unije. Tudi večinska skupnost v Italiji slovenske manjšine še vedno ni sprejela kot enakovrednega partnerja, saj bi za to morala spremeniti temeljne poglede na zgodovino in slovensko kulturo.

Pravni položaj[uredi | uredi kodo]

Dvoježični cestni smerokazi v okolici Trsta
Dvojezična osebna izkaznica, izdana v Tržaški pokrajini
Pravna zaščita slovenske narodne skupnosti predvideva pravico do rabe slovenščine v uradnih postopkih, tudi pri izdajanju osebnih dokumentov. V praksi se Slovenci soočajo z administrativnimi zapleti v zvezi z dvojezičnostjo celo na Tržaškem, kjer je manjšina tradicionalno najbolje organizirana.

Postavljanje političnih meja v zgornjem Jadranu je bilo zaradi pestre etnične strukture problematično vse od vznika nacionalnih gibanj v 19. stoletju. Zato je že mirovna pogodba po koncu prve svetovne vojne, ki je uradno prekinila spopade med razpadajočo Avstro-Ogrsko, novo Kraljevino SHS in zmagovalno Italijo, omenjala zaščito manjšin. Dejansko je pravni položaj slovenske manjšine v Italiji med obema vojnama zaznamovalo predvsem dejstvo, da pravni mehanizmi v fašistični Italiji niso delovali in da je bil odnos do slovenske skupnosti posebno diskriminatoren.

Po drugi svetovni vojni je bila pravna zaščita zagotovljena le delu slovenske manjšinske skupnosti v Svobodno tržaško ozemlje pod zavezniško vojaško upravo, medtem ko Slovenci severneje od tod niso bili prepoznani kot posebna skupnost. Zaščito slovenski manjšini v Italiji in italijanski v Jugoslaviji je uradno zagotavljal tudi kasnejši londonski memorandum iz leta 1954, pa tudi sama italijanska ustava iz leta 1948, ki v svojem 6. členu določa dolžnost državnega varstva jezikovnih manjšin v republiki. Problematična je bila predvsem Videmska pokrajina, kjer slovenski skupnosti za razliko od tržaškega in goriškega sploh ni bil priznan obstoj. Omenjeni pokrajini (ne pa tudi videmska) sta bili namreč predmet povojnega razmejevanja, zaradi česar je bilo strateško primerno zagotavljati pravno varstvo manjšinske skupnosti.

V povojnem obdobju je bilo vseskozi prisotno vprašanje pravnega varstva manjšine, pri čemer pa slovenska skupnost ni uspela združiti političnih moči v enotno slovensko politično stranko ali krovno organizacijo. Naslednje poglavje v pravnem položaju manjšine naj bi bili osimski sporazumi 1975, ki pa niso prinesli pomembnih praktičnih sprememb. Predvsem v Trstu se je v nadaljnjem obdobju oblikovalo italijansko politično gibanje proti dokončni ureditvi mejnega vprašanja in uveljavljanju dvojezičnosti na območju.[10]

Šele sprostitev blokovske delitve Evrope je v poznih devetdesetih letih prinesla najprej splošni zakon št. 482 o zaščiti jezikovnih manjšin v Italiji (1999), leta 2001 pa zakon št. 38 o zaščiti slovenske jezikovne manjšine. Zakon določa ozemeljski obseg manjšinske skupnosti, jezikovne pravice in dvojezičnost v javnem življenju, zagotavlja obstoj šolskih in kulturnih institucij, vračanje nepremičnin ter finančna sredstva. Ne glede na to v desetletju po sprejetju zakona njegove določbe niso bile učinkovito vgrajene v druge (deželne in občinske) zakone, upoštevanje določil pa je bolj odvisno od trenutne politične volje obstoječih oblasti ter podvrženo predvolilnim in drugim političnim provokacijam[16].

Na deželni ravni je manjšino z zakonom za Slovence št. 26/2007 pravno zaščitil tudi deželni odbor Furlanije - Julijske krajine.

Republika Slovenija je svoj odnos do avtohtonih slovenskih skupnosti onkraj državnih meja pravno uredila šele leta 2010 z Zakonom o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja (ZORSSZNM).

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Gospodarska podlaga je bila bistvena za siceršnje življenje manjšinske skupnosti, a je doživela katastrofo v devetdesetih letih po spremembi političnih razmer v regiji. Danes se gospodarstvo snuje na novih podlagah meddružbenega posredovanja, čezmejnega sodelovanja idr.

Gospodarska dejavnost skupnosti je bila živahna že pred prvo svetovno vojno (zadružništvo, obrt, založništvo, bančništvo, kmetijstvo). Kmetijstvo je bila tradicionalna panoga slovenskega življa na območju, ta je z živili oskrboval Trst, Gorico, Reko in ostala mesta v regiji. Ribištvo v Tržaškem zalivu med Štivanom in Trstom je tudi del identitete manjšine, vir pomembnih etnoloških ostankov, a je slovenska ribiška dejavnost zamrla po drugi svetovni vojni.[8] Slovenski gospodarstveniki so leta 1917 v Trstu ustanovili celo ladjarsko družbo Oceania, a se je ta nedolgo zatem po rapalski pogodbi preselila na Reko in se kasneje združila z Jadransko plovidbo.[17] Gospodarske družbe Slovencev v obdobju italijanskega fašizma niso imele slovenskega značaja.

Po drugi svetovni vojni se je manjšinsko gospodarstvo kljub zapletenim političnim razmeram (a vendarle zaradi sproščenega mejnega režima) razvijalo dobro. Cvetela je predvsem logistična in posredniška dejavnost, kjer so številna mala podjetja služila kot posrednik med italijanskimi in jugoslovanskimi gospodarskimi tokovi. V tem obdobju je preko manjšinskih struktur potekala več kot polovica blagovne menjave med državama. Ta navezanost na obmejne razmere je bila usodna za manjšinsko gospodarstvo po koncu hladne vojne, ko so v kratkem obdobju propadla na meddržavno posredovanje vezana podjetja. Sledila je gospodarska kriza znotraj skupnosti in prezaposlovanje številnih Slovencev v italijansko govoreča delovna okolja.

Danes so največji zaposlovalci s slovensko govorečim delovnim okoljem mediji in šolske ustanove. Večji del preostalega manjšinskega gospodarstva sestavljajo mala družinska podjetja. Slovenski gospodarstveniki so slabo vključeni v velike gospodarske družbe regije (med njimi Luka Trst, ladjedelnica Fincantieri, zavarovalnica Generali ter tovarna Zanussi-Electrolux v nekoliko odmaknjeni pokrajini Pordenone). Tudi v tradicionalno slovenskih okoljih Furlanije - Julijske krajine pa so nosilci gospodarske iniciative Italijani.

Za manjšinsko gospodarstvo sta pomembni Zadružna kraška banka in Zadružna banka Doberdob in Sovodnje, v Gorici pa finančna delniška družba KB1909, ki povezuje različna manjšinska podjetja, njene obveznice pa so vključene v trg Ljubljanske borze. Gospodarske družbe slovenske skupnosti so združene v Slovensko deželno gospodarsko združenje (SDGZ) in Kmečko zvezo.[18]

Slovenska skupnost se je v današnjem obdobju dobro uveljavila kot nadaljnji posredovalec pri sodelovanju na regionalni ravni, tudi pri čezmejnem sodelovanju. Družbi Servis in Euroservis poslujeta s svetovalnimi storitvami pri čezmejnih projektih.[18] Manjša trgovska podjetja manjšine, ki trgujejo s stereotipno italijanskimi proizvodi (med njimi delikatese, modni izdelki, notranja bivalna oprema), imajo primerjalno prednost na sosednjem trgu Slovenije. Premalo izkoriščeni potenciali se skrivajo tudi v tradicionalno slovenskem kmetijstvu tržaškega in goriškega zaledja, predvsem v gojenju sredozemskih pridelkov ter sodobnejših, sonaravnejših in manj intenzivnih oblikah kmetijstva v občutljivem kraškem svetu.

Zaradi sprostitve mejnih režimov in carin so čezmejne gospodarske priložnosti z investicijami v Slovenijo sicer bolje izkoristili gospodarstveniki iz Italije. Nekatere večje naložbe pa so bile usmerjene tudi v obratno smer, prav na območje slovenske manjšine. Med drugim je svojo ladjedelnico v Tržiču ustanovilo slovensko podjetje Seaway, medtem ko podjetje Pipistrel vzpostavlja proizvodni obrat za letala v Gorici.[19]

Organiziranost[uredi | uredi kodo]

Organizacije slovenske narodne skupnosti v Italiji
Krovni organizaciji
Slovenska kulturno-gospodarska zveza (SKGZ)
Svet slovenskih organizacij (SSO)
Raziskovalne institucije
Slovenski raziskovalni inštitut (SLORI)
Narodna in študijska knjižnica (NŠK)
Odsek za zgodovino NŠK
Inštitut za slovensko kulturo
Gospodarske organizacije
Slovensko deželno gospodarsko združenje (SDGZ)
Slovensko gospodarsko združenje (SGZ)
Kmečka zveza
Politične stranke
Slovenska skupnost
Slovenska komponenta Demokratske stranke
Slovenska komisija Stranke komunistične prenove
Stranka italijanskih komunistov
Kulturne in športne organizacije
Zveza slovenskih kulturnih društev (ZSKD)
Slovenska prosveta
Zveza slovenske katoliške prosvete (ZSKP)
Slovensko kulturno središče Planika
Združenje slovenskih športnih društev v Italiji (ZSŠDI)
Športno združenje Olympia
Mediji
Primorski dnevnik
Slovenska redakcija RAI in Radio Trst A
Novi glas (tednik)
Založba Mladika
Goriška Mohorjeva družba
Založništvo tržaškega tiska (ZTT)
Novi Matajur (tednik)
Galeb (mladinska revija)
Pastirček (otroški list)

Slovenska narodna skupnost v Italiji je najštevilčnejša, najbolje organizirana in politično zastopana od vseh slovenskih skupnosti v sosednjih državah. Razvita je razvejana kulturna in športna dejavnost, v preteklosti je bilo temu dobra podlaga močno gospodarstvo. Vendarle se pojavlja problem demografskega upada, katerega posledica so stari kadri in problem vključevanja mladih v organizirano življenje, pa tudi na vseh ravneh prisotna politična delitev manjšinske skupnosti. Skupnost je politično prisotna v italijanskem senatu in deželnih, pokrajinskih ter občinskih telesih.

Organizacije in politična zastopanost[uredi | uredi kodo]

Posamezna kulturna in športna društva, gospodarske organizacije in raziskovalne institucije združujeta krovni organizaciji Slovenska kulturno-gospodarska zveza (SKGZ) in Svet slovenskih organizacij (SSO). Prva je nastala v nestabilnem obdobju razmejevanja Svobodnega tržaškega ozemlja leta 1954 in uveljavljala svojo levo, pro-jugoslovansko agendo, ki jo je zagovarjala večina članov skupnosti. Katoliško usmerjen del manjšine (poznavalci ga ocenjujejo na tretjinski delež celotne skupnosti[20]) je bil prezrt s strani socialistične Jugoslavije, svojo politično moč je zato organiziral v stranko Slovenska skupnost (SSk; 1975) in leto kasneje ustanovil še svoj krovni Svet slovenskih organizacij. Obe krovni organizaciji imata svoje odbore na ravni treh pokrajin. Ideja o združevanju političnih moči v novih političnih okoliščinah združene Evrope zaradi zgodovinskih nesoglasij še ni obrodila sadov, a se (odvisno od obdobja in trenutnega vodilnega kadra) organizaciji dogovarjata o skupnih stališčih navzven skupnosti.

Edina stranka, osnovana na nacionalnih temeljih, je Slovenska skupnost. Njeni predstavniki so v deželnem svetu Furlanije - Julijske krajine in v pokrajinskih svetih ali odborih Trsta in Gorice, številčneje pa so zastopani na občinski ravni. Del manjšine, tradicionalno pripaden levi politiki in SKGZ, pa se večinoma povezuje v levo usmerjene vseitalijanske stranke: slovenska komponenta Demokratske stranke, slovenska komisija Stranke komunistične prenove, Stranka italijanskih komunistov. Članica italijanske Demokratske stranke je tudi Tamara Blažina, pripadnica manjšine, na zadnjih volitvah izvoljena v senat. Senatorji kot pripadniki slovenske manjšine, tradicionalno zastopane v senatu s po nekaj člani, so pomembni za vplivanje na manjšinska vprašanja, četudi kot člani vseitalijanskih strank niso neposredni zastopniki slovenske skupnosti.

Slovenska manjšina je bila izrazito zastopana v Kraški gorski skupnosti (oblika lokalne samouprave v Italiji), ki pa je bila kasneje ukinjena kljub prizadevanjem za ohranitev in kasnejšo ponovno oživitev zaradi velikega pomena za Slovence.

Šolstvo in raziskovanje[uredi | uredi kodo]

Šolstvo v slovenskem učnem jeziku vključuje mrežo vrtcev, osnovnih šol ter nižjih in višjih srednjih šol. Gre za enojezične šole, razen v primeru dvojezičnega šolskega centra v Špetru Slovenov. Učni programi slovenskih šol so skladni s tistimi iz siceršnjih šol v Italiji, dodan je slovenski jezik in književnost ter dodatne vsebine zgodovine in zemljepisa. Slovenske šole je na današnjem ozemlju Tržaške in Goriške pokrajine zagotovila Marija Terezija leta 1774, delovanje je bilo prekinjeno, po dodelitvi Avstrijskega primorja Italijanski kraljevini na podlagi Rapalske pogodbe (1920) med letoma 1927 in 1945, zaradi fašističnih ukrepov. Z uvedbo Gentilejeve šolske reforme (Zakon 2185 z dne 1.10.1923) je italijanska država uvedla prepoved poučevanja slovenskega jezika na šolah. V kratkem času je bilo, na podlagi tega zakona, do leta 1930 ukinjenih na Goriškem in na Tržaškem nad 60 šol s slovenskim učnim jezikom[21][22]. Le po drugi svetovni vojni je bila Slovencem v Italiji spet vrnjena možnost rabe slovenskega jezika na obveznih šolah, zajamčena z zakonom št. 1012 z dne 19.07.1961[23]. Slovenskega šolstva niso imeli Slovenci Videmske pokrajine do osemdesetih let preteklega stoletja, ko so v Špetru Slovenov ustanovili svoj dvojezični šolski center.[24]

Leta 2002 je slovenske šole obiskovalo 3207 učencev in dijakov, kar pomeni 38 % upad v preteklih 25 letih. Spreminja se tudi narodnostna sestava učencev in dijakov: po ocenah poznavalcev jih le nekaj več kot tretjina izhaja iz čistih slovenskih družin (to je skupina z največjim upadom deleža), druga tretjina so otroci iz mešanih zakonov, preostala tretjina pa otroci iz italijanskih družin (številni od njih s slovenskimi predniki). Prav zadnja skupina beleži največji porast deleža.

Razen javnih šol manjšinska skupnost organizira zasebne šole glasbe in poklicno izobraževanje. Ostala šolska infrastruktura sta dijaška domova v Trstu in Gorici ter izobraževalni konzorcij Slov.I.K. Slovenščina se na univerzitetni ravni v okviru lektoratov poučuje v več italijanskih mestih vključno s Trstom, Vidmom in Rimom.

Manjšinsko šolstvo se spopada z zapiranjem šol zaradi manjšanja števila otrok, manj kvalitetnim izvajanjem programa in neustreznostjo prostorov, dilemo omejevanja vpisa neslovenskih otrok v šole in s političnimi odločitvami italijanske vlade glede finančnih sredstev za šole.[25]

Iz manjšinske skupnosti izhaja več izobražencev in raziskovalcev, ki se poleg ostalega ukvarjajo tudi s samim zgodovinskim razvojem in današnjimi socialnimi, geografskimi in političnimi vprašanji manjšine. V namen raziskovanja manjšine je bil leta 1974 ustanovljen tudi Slovenski raziskovalni inštitut (SLORI) v Trstu. V okviru manjšinske Narodne in študijske knjižnice v Trstu deluje tudi Odsek za zgodovino in etnografijo, v Špetru pa Inštitut za slovensko kulturo raziskuje predvsem jezik in kulturo, podobno kot raziskovalni oddelek slovenskega kulturnega središča Planika v Ukvah.

Kultura in šport[uredi | uredi kodo]

Kraški pust na Opčinah 2011
Kraški pust je ena najbolj obiskanih vsakoletnih prireditev slovenske skupnosti, kjer v pustnem sprevodu med seboj tekmujejo maske iz številnih slovenskih vasi Tržaškega in Goriškega. Pihalne godbe so tradicija številnih slovenskih vasi v Italiji.

Kulturna dejavnost je tradicionalni temelj manjšinske skupnosti, ki se je v preteklosti mnogokrat borila za svoj obstoj ob večinskem narodu prav z ohranjanjem kulturne identitete. Danes je kulturna dejavnost razvejana in živahna v vseh treh pokrajinah manjšine v Furlaniji - Julijski krajini. To je še posebej pomembno v Videmski pokrajini, kjer je skupnosti ob pomanjkanju pravnih in institucionalnih temeljev preostajala le večinoma amaterska kulturna dejavnost.

V Trstu in Gorici deluje več knjižnic (najpomembnejša med njimi Narodna in študijska knjižnica), več manjših knjižnih zbirk pa je najti v posameznih kulturnih društvih manjših naselij. Manjšinska založniška dejavnost omogoča izdajanje lastne literature, ki jo je med drugim mogoče kupiti v slovenski knjigarni v Trstu in Gorici.[26]

Slovensko stalno gledališče v Trstu je od leta 1977 uvrščeno med poklicne gledališke ustanove v Italiji, v zadnjem obdobju pa se spopada s finančnimi in organizacijskimi težavami. Gledališke in koncertne dejavnosti organizira tudi slovenski kulturni dom v Gorici, manjši je kulturni center Lojze Bratuž iz Gorice. Obstajajo tudi amaterske gledališke skupine v okviru lokalnih kulturnih društev. Vsaki dve leti se v Mavhinjah dogaja Zamejski festival amaterskih dramskih skupin.

Glasbena dejavnost ima med Slovenci v Italiji pomembno tradicijo posebej na področju zborovskega petja in godb. Za glasbeno dejavnost skrbita Glasbena matica in Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel, prav tako pa so tu aktivna lokalna kulturna društva.[27] V Števerjanu poteka letni festival slovenske narodno-zabavne glasbe, mednarodni glasbeni in likovni festival Postaja Topolove v odmaknjeni vasi Topolovo v Beneški Sloveniji pa je uveljavljen v evropskem merilu.[28]

Likovni ustvarjalci manjšine se združujejo v Društvu za umetnost KONS, likovne razstave pa so med drugim pripravljene v Narodni in študijski knjižnici ter Tržaški knjigarni. Več manjših galerij se nahaja po manjših naseljih manjšinskega prostora: Opčine, Repen, Špeter.[29] Vsakoletni mednarodni manjšinski simpozij Arteden je prirejen v Lonjerju in ima širši evropski značaj, še posebej za umetnike manjšinskih skupnosti Evrope[30].

Več kot 100 kulturnih društev povezujejo 3 zveze društev (Zveza slovenskih kulturnih društev, Slovenska prosveta v Trstu, Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici). Večinoma gre za lokalno dejavnost: krožki za otroke, pevski zbori, jezikovni in praktični tečaji, taborniška in skavtska srečanja, organizacija prireditev ipd.

S športom se organizirano ukvarja več kot 50 društev (vključenih v Združenje slovenskih športnih društev v Italiji), v katera je vključenih okoli 7.000 ljudi na sezono. V glavnem gre za amaterski šport, a se nekatere ekipe in posamezniki vključujejo in dosegajo vidne rezultate na profesionalni ravni. Profesionalni športniki iz slovenske manjšinske skupnosti so v preteklosti nastopali tako za italijanske kot slovenske reprezentance. Olimpijske medalje sta za italijanske reprezentance v preteklosti osvojila kolesar Jurij Uršič (Tokio 1964) in odbojkar Matej Černic (Atene 2004).[31]

Mediji[uredi | uredi kodo]

Medijska dejavnost manjšinske skupnosti obsega tiskane medije, radio-televizijo in založništvo. Med tiskanimi mediji je zgodovinsko pomemben Primorski dnevnik iz Trsta, pomembno naklado ima tudi tedenski Novi glas iz Gorice ter v narečju pisani tednik Novi Matajur in katoliški štirinajstdnevnik Dom. Izhajajo tudi druga mladinska in tematska glasila.

Radio-televizijski program zagotavlja deželna postaja RAI. Radio Trst A dnevno oddaja okoli 12,5 ur radijskega programa v slovenščini, šele od leta 1995 dalje pa je mogoče spremljati večerni televizijski program slovenske redakcije RAI v slovenščini.[32] Pripadniki manjšinske skupnosti spremljajo tudi radio-televizijske programe iz Slovenije, a signal RTV Slovenija ne seže v nekatera manjšinska območja Videmske pokrajine.

Založniške hiše Mladika, Založništvo tržaškega tiska, Založba Most in Goriška Mohorjeva družba omogočajo izdajanje publikacij večinoma manjšinskih ustvarjalcev. Vendarle je manjšinska literatura le skromno zastopana in slabše prepoznavna na širšem slovenskem trgu.

Znane osebnosti[uredi | uredi kodo]

Iz slovenske skupnosti v Italiji izhajajo nekatere pomembne osebnosti različnih področij. V celotnem slovenskem prostoru so dobro uveljavljeni literati Vladimir Bartol, Igo Gruden, Miroslav Košuta, Boris Pahor, Alojz Rebula idr., zgodovinarja Jože Pirjevec in Marta Verginella, novinar Jurij Gustinčič, slikar Avgust Černigoj, nogometni trener Edoardo Reja, pionir letalstva Edvard Rusjan in drugi. Prav tako iz slovenskih prednikov izhajajo nekateri svetovno znani Italijani, med njimi nogometaša Cesare in Paolo Maldini, politik in župan Rima Walter Veltroni ter iredentist Wilhelm Oberdank.

Vladimir Bartol
avtor romana Alamut
Josip Pangerc
glasbenik in skladatelj, gospodarstvenik, politik, javnopolitični delavec, narodnobuditelj, nadžupan dolinske občine,cesarski deželni poslanec in deželni odbornik za finance, vojni poveljnik in funkcionar, protifašist
Lojze Bratuž
Bratuž je bil slovenski skladatelj in zborovodja, ki si je prizadeval za ohranjanje slovenščine v fašistični Italiji z glasbo. Umrl je pri 35 letih za posledicami fašističnega mučenja.

Med znanimi Italijani slovenskega rodu so:

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 1,3 Kavrečič, Petra (2008). Italijanska narodna skupnost v Republiki Sloveniji in primerjava nekaterih aspektov pravne zaščite in pravic s slovensko manjšino v Italiji. Koper, Trst: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Založba Annales, SLORI. COBISS 1496275. 
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 2,3 Zupančič, Jernej; Fridl, Jerneja et al. (1998). Slovenci v zamejstvu. Geografski atlas Slovenije. Ljubljana: DZS. COBISS 17944413. 
  3. ^ Bufon, Milan (2008). Razvojne dileme slovensko-italijanskega območja stika ter Slovencev v Italiji po vstopu Slovenije v Schengenski prostor. Koper, Trst: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Založba Annales, SLORI. COBISS 3305196. 
  4. ^ Bufon, Milan (2001). Družbeno-gospodarski položaj manjšin v zgornjem Jadranu. Celovec: Land Kärnten. COBISS 17300834. 
  5. ^ Rudl, Mirjam (2009). Učinki vstopa Slovenije v Evropsko unijo in schengenski prostor na položaj manjšin ob slovensko-italijanski meji: diplomsko delo. Koper: Fakulteta za humanistične študije, Univerza na Primoerskem. COBISS 512527232. 
  6. ^ Volpi Lisjak, Bruno (2010). Tržaško morje: kraška obala, mesto in vasi - prezrti del zgodovine Slovencev. Koper: Libris. COBISS 249923840. 
  7. ^ "KD Rozajanski Dum" (Spletna stran). Pridobljeno dne 22.1.2014. 
  8. ^ 8,0 8,1 Volpi Lisjak, Bruno (2005). Čupa, prvo slovensko plovilo, in drevaki : prispevek k etnologiji in vprašanju etnogeneze Slovencev. Trst: Mladika. COBISS 2219244. 
  9. ^ Jagodic, Devan (2011). "Mobilità residenziale transfrontaliera nel contesto dell'Unione europea: il caso del confine italo-sloveno". Razprave in gradivo (Inštitut za narodnostna vprašanja) 65: 60–87. 
  10. ^ 10,0 10,1 Bajc, Gorazd (2004). Na oni strani meje - Slovenska manjšina v Italiji in njen pravni položaj: zgodovinski in pravni pregled 1866–2004. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko. COBISS 217491968. 
  11. ^ Janko Jež - Monumenta Frisingensia: la prima presentazione in Italia dei Monumenti letterari sloveni di Frisinga del X-XI secolo ...: con traduzione dei testi, cenni di storia del popolo sloveno e dati sugli Sloveni in Italia – Trieste: Mladika; Firenze: Vallecchi Editore, 1994 - ISBN 88-8252-024-2
  12. ^ http://it.wikipedia.com/wiki/Pulfero
  13. ^ Boris Gombač – Atlante storico dell’Adriatico orientale – Stampa: Bandecchi &Vivaldi, Pontedera, 2007 - ISBN 978-88-8641-327-8
  14. ^ Boris Gombac, Atlante storico dell'Adriatico orientale, Bandecchi&Vivaldi Editore, Pontedera 2007
  15. ^ Spetič, S. (2009). "Ugonobite komuniste in slovenske duhovnike!". Primorski dnevnik (Primorski dnevnik). 
  16. ^ Pre-misliti manjšino. [Zv. 1], Pogledi reprezentativnih predstavnikov Slovencev v Italiji in pravno-politični okvir. Koper, Trst: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Založba Annales, SLORI. 2008. COBISS 3305196. 
  17. ^ Pahor, Milan (1998). Lastno gospodarstvo jamstvo za obstoj: pregled gospodarskih dejavnosti Slovencev na področju sedanje dežele Furlanije - Julijske krajine: 1848-1998. Trst: Slovensko deželno gospodarsko združenje. COBISS 1606380. 
  18. ^ 18,0 18,1 "Gospodarska dejavnost slovenske narodne skupnosti v Italiji (projekt MI.MA.)". SLORI. Pridobljeno dne 3. 3. 2012. 
  19. ^ "V Gorici postavitev temeljnega kamna podjetja Pipistrel". SiOL.net. 17. 3. 2012. Pridobljeno dne 9. 4. 2012. 
  20. ^ Mamić, Tino (2005). "SSk, edina slovenska politična stranka v Italiji - Bolje je biti Slovenec kot Italijan". Primorske novice (Primorske novice) 59 (5. 6. 2005). 
  21. ^ Alojz Zidar, Slovenski narod pomni in obtožuje, stran 58, Založba Lipa, Koper 1999, ISBN 961-215-028-1
  22. ^ Pavel Strajn, La Comunità Sommersa – Gli Sloveni in Italia dalla A alla Ž, pagina 173 , ZTT - Editoriale Stampa Triestina, Trieste 1992
  23. ^ http://www.normattiva.it/uri-res/N2Ls?urn:nir:stato:legge:1961-07-19;1012
  24. ^ "Izobraževanje v slovenskem jeziku v Italiji (projekt MI.MA.)". SLORI. Pridobljeno dne 10. 2. 2012. 
  25. ^ Paulin, Nataša. "Slovensko šolstvo v Italiji". SKGZ. Pridobljeno dne 15. 1. 2012. 
  26. ^ "Kulturna dejavnost slovenske narodne skupnosti v Italiji (projekt MI.MA.)". SLORI. Pridobljeno dne 14. 1. 2012. 
  27. ^ "Glasbena dejavnost slovenske narodne skupnosti v Italiji (projekt MI.MA.)". SLORI. Pridobljeno dne 2012-01-14. 
  28. ^ Gruden, Tjaša. "Topolovo od vasi na obrobju do preporoda po zaslugi Postaje". Primorski dnevnik. Pridobljeno dne 28. 12. 2011. 
  29. ^ "Likovna umetnost slovenske narodne skupnosti v Italiji (projekt MI.MA.)". SLORI. Pridobljeno dne 17. 2. 2012. 
  30. ^ "Mednarodna likovna delavnica Arteden". Slovensko kulturno društvo Lonjer - Katinara. Pridobljeno dne 17. 2. 2012. 
  31. ^ "Športna dejavnost slovenske narodne skupnosti v Italiji (projekt MI.MA.)". SLORI. Pridobljeno dne 20. 3. 2012. 
  32. ^ "Mediji slovenske narodne skupnosti v Italiji (projekt MI.MA.)". SLORI. Pridobljeno dne 20. 3. 2012. 

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Bajc, Gorazd; Jagodic, Devan et al. (2008). Pre-misliti manjšino - Pogledi reprezentativnih predstavnikov Slovencev v Italiji in pravno-politični okvir. Zv. 1. Koper, Trst: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Založba Annales, SLORI. COBISS 3305196. 
  • Bogatec, Norina; Bufon, Milan (2008). Pre-misliti manjšino (zv. 2) - Slovenci v Italiji in skupni slovenski kulturni prostor po padcu meje - anketa med člani slovenskih društev v Italiji. Koper, Trst: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Založba Annales, SLORI. COBISS 3303660. 
  • Bezin, Erika; Dolhar, Poljanka (2011). Kako lep je Trst - prvi slovenski vodnik po Trstu in okolici. Trst: Založništvo tržaškega tiska. COBISS 4437228. 
  • Brezigar, Sara (2004). Politike promocije manjšinskih jezikov: primer slovenske jezikovne manjšine v Italiji: magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani. COBISS 214615040. 
  • Bufon, Milan (2001). Družbeno-gospodarski položaj manjšin v zgornjem Jadranu. Celovec: Land Kärnten. COBISS 17300834. 
  • Pirjevec, Jože (2002). Živeti z mejo. Slovenski kulturni prostor danes. Koper: Odbor SAZU za preučevanje narodnih manjšin, Inštitut za narodnostna vprašanja, Znanstveno-raziskovalno središče RS. COBISS 120714240. 
  • Rudl, Mirjam (2009). Učinki vstopa Slovenije v Evropsko unijo in schengenski prostor na položaj manjšin ob slovensko-italijanski meji. Koper: Fakulteta za humanistične študije, Univerza na Primorskem. COBISS 512527232. 
  • Vidali, Zaira; Vincoletto, Roberta (2007). Vabilo k spoznavanju manjšin: slovenska narodna skupnost v Italiji ter italijanska narodna skupnost v Sloveniji in na Hrvaškem se predstavljata. Trst, Koper: SLORI, Italijanska unija. COBISS 11089485. 
  • Volpi Lisjak, Bruno (2009). "Prisotnost Slovencev skozi stoletja na Jadranskem morju". Studia Iustinopolitana (Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper) 2 (1): 277–286. 
  • Zupančič, Jernej (2002). "Narodne manjšine - dejavnik povezovanja in konfliktov v državah tranzicije". Dela (Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) 18: 299–315. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Krovni organizaciji:

Mediji: