Limes

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Rekonstrukcija tipičnega limesa

Limes je izraz, ki je prvotno pomenil pot med dvema zemljiščema, Tacit pa je izraz prenesel v času cesarskega obdobja antičnega Rima v izraz, ki je zaznamoval državno mejo. Danes s tem izrazom zaznamujemo vse vojaško organizirane utrjene meje nekdanjega rimskega imperija. To so bile nekakšne utrjene linije, ki so ločevale rimski imperij od barbarskih ozemelj. Obstajalo je več limesov, od katerih se jih je nekaj delno ohranilo vse do danes.

Spodnjegermanski limes (Porenski limes)[uredi | uredi kodo]

Potekal je ob spodnjem toku Rena, na njegovem levem bregu, nastal pa je iz bojne črte, ki jo je pripravil cesar Avgust, da bi z nje zasedel Germanijo. V letu 16, po tem, ko je načrt propadel, je na tej črti nastala državna meja, ki je vztrajala več stoletij. Najpomembnejša vojaška oporišča (kasteli) na tem limesu so bila v krajih Novaessium (Neuss), Vetera (Xanten) in Noviomagus (Nijmegen).

Vsi kasteli so bili med seboj povezani s cesto, urejene poti pa so potekale tudi globlje v zaledje. Okoli leta 256 je bil spodnjegermanski limes prvič prebit. Franki so takrat prvič uspeli prebiti to linijo, kasneje pa jim je to še nekajkrat uspelo, dokler ni cesar Konstantin I. uspel limesa ponovno utrditi in ga dograditi. Okoli leta 400 pa so morali Rimljani limes zapustiti, saj je bil pritisk Frankov premočan.

Gornjegermanski limes[uredi | uredi kodo]

Kastel v Saalburgu

Ta limes je nastal v več etapah osvajanja germanskih ozemelj. Potekal je vzhodno od srednjega in gornjega toka Rena, prvi njegovi deli pa so nastali v vojnah s hatskimi plemeni, med leti 83 in 85. Cesar Domicijan je tam najprej postavil nekaj kastelov, ki jih je kasneje povezal z utrjenimi zidovi z lesenimi opazovalnimi stolpi. Ta, prvi limes je potekal severno od reke Main.

Kasneje so Rimljani zasedli še ozemlje med Renom in Neckarjem in ga prav tako utrdili ter podaljšali limes. Nadaljevanje utrjevanja se je nadaljevalo pod cesarjema Trajanom in Hadrijanom, ki sta še dodatno s palisadami utrdila mejo in zgradila več kamnitih stolpov.

Gornjegermanski limes je za kakih 35 kilometrov proti vzhodu podaljšal cesar Antonin Pij, ki ga je hkrati tudi priključil recijskemu limesu. Črto so v 3. stoletju še dodatno utrjevali (dodajali so jarke in nasipe, utrjevali palisade in stolpe,...) okoli leta 260 pa so ga morali pod pritiski germanskih plemen, Rimljani zapustiti.

Recijski limes[uredi | uredi kodo]

Skica gornjegermanskega in recijskega limesa

Ta utrjena črta je varovala ozemlje ob gornjem toku Donave, postavljati pa ga je začel cesar Domicijan. Potekal je od kraja Lorch (kjer se je stikal z gornjegermanskim limesom) do mesta Kelheim.

Pod cesarjema Trajanom in Hadrijanom so ga dodatno utrdili s palisadami in nasipi, postavili so veliko število opazovalnih stolpov in katelov ter ga pod cesarjem Karakalom še enkrat dodatno utrdili z več kot 160 km dolgim kamnitim zidom, ki je ponekod ohranjen še danes.

Limes ob srednji in spodnji Donavi[uredi | uredi kodo]

Pod cesarjem Avgustom so severne meje provinc Norik, Panonija in Mezija utrdili s kasteli, na nekaterih delih na levem bregu Donave pa so mejo utrdili s palisadami.

Cesar Trajan je začel leta 107 vzhodno od reke Olt v provinci Dakiji graditi limes Transalutanus, ki ga je dokončal cesar Septimij Sever (193-211). Obrambni okop je bil dolg 235 km, visok 3 m in širok 10-12 m. Okrepljen je bil z leseno palisado in jarkom.

Bližnjevzhodni limes[uredi | uredi kodo]

Na tem delu se je meja rimskega imperija nenehno spreminjala, zato je bil ta konec imperija varovan, bolj kot s klasičnim limesom, z utrjenimi kasteli in drugimi postojankami, znan je le klasični limes, ki je potekal v današnji Siriji med Bostro in reko Evfrat.

Afriški limes[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Limes Arabicus.

V Severni Afriki so limesi služili kot obrambni zidovi pred puščavskimi plemeni in so bili namenjeni zaščiti karavanskih poti. Kasneje, v 3. stoletju, so ga pomaknili južneje, sestavljali pa so ga jarki, okopi in utrjeni stolpi. Na pomembnih križiščih so stali tudi utrjeni kasteli.

Britanski limes[uredi | uredi kodo]

Glavna članka: Hadrijanov zid in Antoninov zid.
Rekunstruiran leseni obrambni stolp

To je bil najbolj severni limes, ki je bil v bistvu »sestavljanka« več utrjenih črt, ki so nastajale v različnih časovnih obdobjih. Prvi limes je nastal pod cesarjem Antoninom Pijem, leta 142, varoval pa je mejo med zalivoma Firth of Forth in Firth of Clyde. To je bil 60 km dolg, 5 m visok in 4 m širok okop, ki so ga branili legionarji iz 19 kastelov, razporejenih južno od meje. Leta 184, so ta limes pod pritiskom škotskih plemen, opustili.

Južno od te utrjene črte je potekala še ena, ki je nastala pod cesarjem Hadrijanom (med leti 122 in 128) in je povezovala Solvayski zaliv in ustje reke Tyne. Ta, tako imenovani Hadrijanov zid, je bil mogočen, več kot 4 m visok okop, za katerim je potekal jarek, za njim pa vrsta kastelov. Zid je padel leta 383, ko so ga prebili in uničili Skoti in Pikti.

Rimski limes - zapora Julijskih Alp[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Rimski limes.

Langobardski limes[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Langobardski limes.