Pevski zbor

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Dunajski pojoči dečki

Pevski zbor je vokalna glasbena skupina v kateri posamezni part izvaja več pevcev (vsaj dva ali trije). Spodnja meja številčnosti je približno 12 pevcev. Pevski glasovi, ki sestavljajo to skupino, so lahko otroški, moški, ženski, v preteklosti pa so prepevali tudi kastrati s svojo značilno barvo pevskega glasu. Zelo znan je zbor dunajskih pojočih dečkov (Wiener Sängerknaben), katerega je ustanovil dunajski škof, skladatelj in zborovodja Jurij Sladkonja, po rodu Slovenec, leta 1498.

V ožjem smislu med zbore ne štejemo manjših vokalnih skupin, kot so: duet (dva pevca), trio ali tercet (trije pevci), kvartet (štirje pevci), kvintet (pet pevcev), sekstet (šest pevcev) in oktet (osem pevcev).

Delitev[uredi | uredi kodo]

Glede na barvo glasu ločimo:

  • moški pevski zbor (MoPZ)
  • ženski pevski zbor (ŽePZ)
  • mešani pevski zbor (MePZ) - sestavljajo ga moški in ženski ali otroški glasovi
  • mladinski pevski zbor (MPZ) - sestavljajo ga mladi moški in ženski glasovi
  • otroški pevski zbor (OPZ)

Zbore lahko delimo še glede na:

  • velikost zasedbe - komorni pevski zbor (KPZ)
  • glede na izobrazbo pevcev - akademski pevski zbor (APZ)
  • glede na tematiko pevskega repertoarja - partizanski pevski zbor (PPZ)

Veščine katere zahteva petje v zboru[uredi | uredi kodo]

Za uspešno petje v zboru in izvedbo pesmi potrebujemo sledeče veščine:

  • Petje melodije po delih pesmi in vrsti glasu,
  • Spremljanje lastnega petja in opažanje napak,
  • Spremljanje in kontroliranje jakosti glasu,
  • Pevec se mora zliti z zborom in ne sme peti kot solist,
  • Pevec potrebuje zmožnost hitrega branja in učenja melodije,
  • Pevec potrebuje točno branje in izgovorjavo v jeziku, v katerem poje,
  • Pevec mora razumeti smisel teksta- (zborovodja mora razložiti vsebino petega dela),
  • Pevec si mora zapomniti melodijo in kar najbolj pozorno spremljati zborovodjo/zborovodkinjo ali dirigenta/dirigentko,
  • Pevec potrebuje visok nivo mentalne in slušne pozornosti.
  • Pevec mora biti sprejemljiv za navodila drugih, tudi če se sam kot pevec z njimi ne strinja, zaradi usklajenosti zbora.

Pevske vaje zbora[uredi | uredi kodo]

Amaterski pevski zbori imajo redne vaje enkrat do dvakrat tedensko po dve, včasih tudi tri učne ure tedensko. Dobri pevski zbori z zahtevnim pevskim programom potrebujejo še več učnih ur in dni vaj v tednu. Vaje zbora običajno vsebujejo sledeče:

Zborovodja mora izbrati metodo dela za učenje pesmi že pri izboru pesmi in jo uporabljati vse do pevskega nastopa. Metoda dela mora upoštevati sledeče:

  • Dobra metoda mora vsbovati najkrajši učni postopek,
  • Dobra metoda mora upoštevati individualnost učencev,
  • Dobra metoda mora upoštevati hkrati vzgojno in učno stran,
  • Metoda naj bo nazorna in očitna,
  • Dobra metoda je postopnost od lažjega k težjemu, od poznanega k nepoznanemu, od bližnjega k daljnemu, od konkretnega k abstraktnemu,
  • Znanje pevcev mora ostati trajno,
  • Zborovodja mora poskrbeti za notranjo razvrstitev glasov v zboru, od te je odvisno medsebojno slišanje, to je pogoj za čisto intonacijo, zlivanje glasov, za premostitev težkih intonacijskih in ritmičnih mest, paziti mora pri postavjanju sedežnega reda ter koncertni postavitvi na odru.[1]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici in literatura[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Radovan Gobec (1958). Metodika zborovodstva. Državna založba Slovenije. str. 182. COBISS 5466169. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]