Ritter des Österreichisch kaiserlichen Franz Joseph Ordens
Zakonci
Uršula Prašelj p. Pangerc
Otroci
Oscar Franciscus Josephus (1894) Felix Aloysius Joannes (1895) Valentinus Maria (1896) Maria Olga I. (1897) Maria Olga II. (1898) Friedrich Zvonimir Anton (1900) Ljubivoj Amatus Aurjàl Sava (1901) Ljubica Ljudmila Amalia Maria (1904) Felix (1905)
Starši
Josephus Jacobus Pangerc I. Marija Kočevar-Gotscher
Bil je tudi dolgoletni nadžupan občine Doline, habsburški cesarjev deželni poslanec in odbornik za gospodarstvo, italijanski kraljevi deželni odbornik, državni funkcionar in oficir v Cesarski in kraljevi vojni mornarici in vojski.
Dolina pri TrstuDolinska Cerkev sv. Urha z Orglami Franceta Goršiča, ki jih je leta 1878 daroval Jožef Pangerc starejši
Josip Pangerc se je 3.januarja rodil Jožefu Jakobu Pangerc in Mariji Kočevar por. Pangerc v rodbinski hiši v Dolini. Krstili so ga z imenom Josephus Casparus. Josipov oče Jožef Pangerc (rojen 15.avgusta 1823) je bil veleposestnik in sodnik. V 50. letih 19.stoletja je bil od oblasti postavljen za nadžupana (Podestà) obsežne občine Dolina.
Josipovo nadarjenost je že v njegovem otroštvu spoznal tedanji dolinski dekan vitez Jurij Greogrius Jan, ki je nagovoril starše, da so dečka po dokončani večstopenjski šoli v Dolini vpisali na Realko v Ljubljano. Istočasno se je Josip vpisal na orglarsko šolo v Ljubljani pri profesorju Antonu Foersterju. Po dokončani izobrazbi se je v vrnil v svojo rojstno vas Dolino. Takoj je kot 16-letni fant prevzel cerkveno orglanje in ljudsko petje. Istočasno se je zaposlil v občinskem uradu in se začel privajati občinskega poslovanja. Pangerc se je po dokončanih študijih v Ljubljani odločil za nadaljnje šolanje. Diplomiral je z odliko na Cesarski in kraljevski trgovski in pomorski akademiji v Trstu (tedaj je ta zavod veljaj za študij univerzitetne stopnje). Poleg maternega jezika – slovenščine - je obvladal še nemški, italijanski, hrvaški, madžarski in francoski jezik.
Čez nekaj let je bil Josip organist in zborovodja. Za zborovsko petje je napisal tudi več priredb in avtorskih pesmi. Bil je občinski tajnik, zatem župan in deželni državni poslanec in deželni odbornik. Nato je bil izvoljen v gospodarski in finančni deželni odbor za celotno istrsko deželo oziroma Markrofijo Istro. Užival je sloves strokovnjaka v finančnih, trgovskih in prometnih zadevah. Poleg vseh teh nalog je imel še veliko drugih obveznosti, ki so mu jih nalagala razna gospodarska in kulturna društva. Leta 1894 je ponovno obudil in ustanovil izobraževalno-pevsko društvo v Dolini. Poimenoval ga je po Valentinu Vodniku in bil dolgo obdobje njegov zborovodja in predsednik.
Pangerc je bil večletni predsednik Okrajne kmetijske zadruge, ustanovitelj, predsednik in do smrti odbornik Posojilnice in hranilnice v Dolini, ustanovitelj in večletni predsednik Okrajne vinarske zadruge v Dolini, odbornik političnega društva Edinost, predsednik podružnice Šolskega društva, ustanovitelj hidro-termalnega zdravilišča po Kneippovem načinu v Dolini, generalni cesarski in kraljevski poštni ekspedient za dolinsko občino itd., itd.
Zaslužen je za zidavo šolskih stavb v občini Dolina. Pod njegovim županovanjem so pozidali šolske stavbe v Ricmanjih, Borštu, Boljuncu, Ospu ter veliko jubilejno šolo v Dolini, ki je bila zgrajena ob 60. jubileju vladanja cesarja Franca Jožefa I. Leta 1906 je občina zgradila državno cesto čez Dolino, vse do Mačkolj, Socerba in Kastelca. Pred tem posegom ni bilo med navedenimi vasmi cestnih povezav; obstajale so le poti.
Leta 1908 je Pangerc kandidiral na deželnozborskih volitvah v Istri in četrtem volilnem okraju splošne skupine. Pri kampanji mu je pomagal časopis Edinost. Bil je izvoljen za deželnega poslanca. Zato je mnogokrat potoval na Dunaj in v druge kraje. Na Dunaju je bil nekajkrat v avdienci pri cesarju Francu Jožefu I.
Med prvo svetovno vojno bil je Pangerc kot državni funkcionar od leta 1915 do leta 1916 v Budimpešti in nato od leta 1916 do leta 1919 na Dunaju, kjer je opravljal svojo službo.
Po koncu prve svetovne vojne je to ozemlje pripadlo Kraljevini Italiji. Pangerc je bil skupaj z bivšim šolskim nadzornikom Matejčičem in z Vratovićem tudi član Istrskega deželnega odbora – surogata za deželno avtonomijo, dokler ni bila Dolina priključena k Tržaški pokrajini. Leta 1922 je bil na državnozborskih volitvah ponovno izvoljen za državnega poslanca. Na prošnjo starešin in občinskega komisarja je ponovno pristopil v občinski odbor Občine Dolina. Ponovna izvolitev v Istrski izredni deželni zbor je bila zanj osebno zelo pomembna, saj je skupaj s poslancem z Matejčičem in Vratovićem zastopal vso slovansko ljudstvo celotne Istre. Ob državnozborskih volitvah se je moral skrivati pred fašisti, saj so nanj dvakrat pripravili atentat z bombo.
Pred smrtjo ga je doma obiskal zadnji slovenski tržaško-koprski škof Alojzij Fogar. Podelil mu je poseben blagoslov in se mu zahvalil za vse, kar je storil za Cerkev in slovenski narod. Pangerc je po dolgotrajni bolezni umrl v svoji hiši v Dolini 6. julija 1925. Celotna Občina in dežela Istra sta žalovali. V Dolini so plapolale črne zastave. Žalni oder (katafalk) so najprej postavili v prostorih Pangerčeve hiše. Nato so krsto prenesli v cerkev sv. Urha Škofa v Dolini. Na pogrebu se je zbralo več tisoč ljudi. Zastopana je bila vsa tamkajšnja visoka duhovščina iz dolinske dekanije in iz koprsko-tržaške škofije ter tržaške, dolinske in pokrajinske oblasti, bivši deželni odborniki in svetovalci, vsi šolarji in učitelji dolinske občine (deželni komisar, občinski komisar, predstavniki občinskih oblasti, predsednik in odborniki političnega društva Edinost za Trst in Istro, Laginja, Cotič, predsednik društva "Vodnik" Josip Čuk s celotnim odborom, predsedniki in odborniki okrajne kmetijske zadruge, hranilnice in posojilnice v Dolini in vinarske zadruge itd)in še drugi visoki funkcionarji.
Žalni obred v dekanijski cerkvi sv. Urha škofa v Dolini je vodilo 6 kanonikov. Zadušnico sta s petjem spremljala cerkveni pevski zbor in zbor društva Vodnik. Pogreb se je vršil po takratnih protokolarnih pravilih z vsemi visokimi častmi pokojniku. Med žalnim pohodom do pokopališča je igrala žalne pesmi godba iz Plavij. Na pokopališču so sledili še govori državnega komisarja, župnika g. Malalana, predsednika društva Vodnik Čuka ter ostalih dveh predsednikov političnega društva "Edinost" za Trst in Istro. Med žalnim sprevodom so Pangercu v spomin nesli 6 velikih vencev s spominskimi napisi.
Fašistični občinski komisar Scialpi je odredil, da se je pogreb vršil na stroške občine. Scialpi je med drugim napisal, da je bil Giuseppe Pangerz po značaju blag in dobrotljiv. Njegova politična usmerjenost je bila odločno slovenska. Giuseppe Pangerz je menil, da je prisotnost Italije v teh krajih "naravna posledica Zmage". Novemu redu se je, vsaj navidezno, nekako prilagodil. Poleg teh splošnih ugotovitev, je fašistični občinski komisar Scialpi osebno dodal, da je Pangerz nemalo pomagal pri težkih preiskavah, ki jih je moral Scialpi opraviti zlasti v zvezi z nasilstvi drugih upraviteljev, in mu nudil številne informacije, ki so bile vedno ne samo resnične, ampak tudi objektivne in dostojanstveno. Lokalni časopis Edinost iz Trsta je napisal štiri članke o izgubi Josipa Pangerca. Na začetku prvega članka je novinar napisal, da niso še beležili in nikoli videli tako velike množice ljudi v Bregu. Pisali so, da je bilo nemogoče stopiti do hiše, kjer je ležal pokojnik ter da je bil vaški trg preplavljen z žalnimi gosti. Medtem ko so pokojnika polagali v grob, se je iz cerkve in spodnjega dela vasi še vrstila vrsta ljudi, ki so v sprevodu korakali iz cerkve proti pokopališču, ki je nekaj kilometrov oddaljen od vasi. O izgubi Josipa Pangerc pa so na prvih straneh pisali še časopisi Mali list, Novice, Slovenec) v Ljubljani ter nekateri hrvaški časopisi. Scialpi je v Pangerčev spomin dal postaviti na pokopališču v Dolini spomenik z obeliskom in spominsko ploščo. Po njem s eimenuje Srednjeevropski inštitut za zgodovino in kulturo Josipa Pangerca/Istituto Mitteleuropeo di Storia e Cultura
Večstopenjska državna šola Josip Pangerc[uredi | uredi kodo]
Njemu gre zasluga, da so med njegovim županovanjem nastale slovenske šole v dolinski občini: v Ricmanjih, v Borštu, v Boljuncu, na Ospu, predvsem pa velika jubilejna šola v Dolini, sedaj sedež večstopenjske šole, ki je bila zgrajena leta 1908 ob 60. letnici Cesarjevega vladanja. Občina se je s tem tako zadolžila, da je bila še mnogo let v hudih finančnih težavah. Na tem sloni tudi utemeljitev Zavodnega sveta, da so 15. marca 2014 državno večstopenjsko šolo slovesno poimenovali po Josipu Pangercu, ki je dal šolstvu v Dolini velik zagon, posejal občino s postojankami slovenske kulture, ki so se ohranile tudi v težkih časih vsiljene italianizacije.
Pangerčev doprinos na področju šolstva v vaseh sedanje dolinske in miljske občine je bila pomembna naložba za bodoče generacije: prispeval je h kapilarnemu širjenju slovenske besede v dolgotrajni in obvezni ustanovi, dvignil je kulturno raven kmečke mladine, drugače obsojene na nepopolno in pomanjkljivo izobraževanje. Nenazadnje je stavba dolinske srednje šole v 20. letih gostovala neko vrsto večstopenjske šole ante litteram , ko so v njej za nekaj časa sobivali otroški vrtec, osnovna šola in šola, ki je uvajala v poklic.
Danes večstopenjska šola Josipa Pangerca združuje vse slovenske otroške vrtce, osnovne šole in srednjo šolo v občinah Dolina in Milje (Muggia) v Italiji.
Slovenec.svg){kind=small}
Avstro-Ogrska
![[icon]](/wiki/Slika:Wiki_letter_w_cropped.svg){kind=small}
