Dolina, Trst

Dolina
—  Občina (comune)  —
Comune di San Dorligo della Valle / Občina Dolina
Pogled na zahodni del mesta ob Tržaškem zalivu
Dolina Geografski položaj v Italiji
Koordinati: 45°37′N 13°51′E
Država	Italija
Dežela	Furlanija-Julijska krajina
Pokrajina	Tržaška pokrajina (TS)
Frazioni	Bagnoli della Rosandra (Boljunec), Bottazzo (Botač), Caresana (Mačkolje), Crociata di Prebenico (Križpot), Domio (Domjo), Draga Sant'Elia (Draga), Francovez (Frankovec), Grozzana (Gročana) , Hervati (Hrvati), Lacotisce (Lakotišče), Log (Log), Mattonaia (Krmenka), Pesek, Prebenico (Prebeneg), Puglie di Domio (Domjansko pulje), San Antonio in Bosco (Boršt), Dolina, San Giuseppe della Chiusa (Ricmanje), San Lorenzo (Jezero)
Upravljanje
• Župan	Fulvia Premolin
Površina
• Skupno	24,5 km2
Prebivalstvo (Dec. 2004)
• Skupno	6.019
• Gostota	250 preb./km2
Časovni pas	CET (UTC+1)
• Poletje (DST)	CEST (UTC+2)
Poštna številka	34018
Klicna koda	040
Spletna stran	Uradna spletna stran

Dolina (italijansko občina San Dorligo della Valle, naselje pa Dolina) je naselje in občina okoli 10 km jugovzhodno od Trsta.

Dolina, v kateri po popisu leta 2004 živi 6019 prebivalcev, leži v bližini italijansko - slovenske državne meje pod Socerbom. Nekoč veliko obširnejša občina, se ta danes rasprostira nekako na geološki meji med kraškim in flišnim svetom, saj severni del občine leži na kraški planoti ob reški cesti proti Kozini in delno pod kraškim robom v Bregu oz. Bržaniji. Naselje Dolina je s cesto povezano s Trstom in preko maloobmejnega prehoda do Kastelca ter dalje do ceste Kozina-Koper.

Zgodovina

Od prazgodovine do antike

Čeprav arheološka izkopavanja in najdbe v številnih jamah soteske Glinščice dokazujejo poselitev današnjega občinskega območja že v prazgodovini, prva večja naselja na teritoriju se začenjajo razvijati komaj v bronasti dobi, saj so bili ti kraji poseljeni s ilirskimi plemeni Histrov. Ti so si v današnji dolinski občini uredili več utrjenih naselbin - gradišč, med katerimi so verjetno najbolj zanimiva gradišča na Mali Gročanici na kraški planoti, gradišče Sela na Malem Krasu, ki je največje gradišče na tržaškem krasu in se delno širi v bližnji občini Hrpelje-Kozina, pa gradišče na Sv. Mihaelu nad Boljuncem, katerega je trojno obzidje še danes dobro vidno iz ravninskega dela dolinskega Brega. Iz tega časa pa je še zanimiva dobro vidna Velika Groblja pod Kokošjo, v tem primeru pa se gre za monumentalno gomilo, ki je bila le delno raziskana.

Prihov rimljanov v 2.stol. pr.n.št. je kmalu nakazal strateško pomembnost dolinskega Brega, saj v naplavinski ravnini reke Glinščice, na griču Koromačnik pri Boljuncu, so še vidni sledovi večjega rimskega tabora iz časa histrskih vojn. Ta postojanka je bila prav tu postavljena zaradi tega, ker je dolina Glinščice prva dolina Brega, ki se tu začne, pa razprostira do Podpeči v slovenski istri in je zaradi tega prvi prehod iz kraške planote proti notranjosti Istre. Nekateri zgodovinarji so celo mnenja, da se gre v tem primeru za utrdbo, o kateri govori rimski zgodovinar Tit Livij v njegovi kroniki o vojnah med Rimljani in Histri, pri kateri so Histri premagali rimljane in tako zaustavili prodor rimskih čet v srce Istre leta 178 pr.n.št.. Zmaga Histrov pa je bila res kratka , saj že leto kasneje so rimljani dokončno predrli do Nezakcija in premagali Epulonovo vojsko. Nekaj desetletij kasneje je bila uradno ustanovljena rimska kolonija Tergeste, t.j. današnji Trst. S razvojem tržaškega mesta so bile vezane spremembe tudi v območju dolinske občine, s dograditvijo ceste, ki je povezovala jadransko kolonijo s Tarsatico, t.j. današnjo Reko na kraškem ozemlju dolinske občine, pa ceste Flavije, ki je peljala proti notranjosti Istre skozi Breg. Zaradi vse večje potrebe po pitni vodi v rimski koloniji so iz soteske Glinščice, točneje iz Zvirka speljali vodovod, ki še danes spremlja stezo, ki se vije ob potoku in njegovih tolmunih. V rodovitni dolini pod kraškim robom pa so se preseljevali bogati rimljani, ki so si tu med vinogradi gradili bogate ville rustice, medtem ko o pestri naseljenosti teritorija priča tudi večje žarno grobišče pri Zaboljuncu.

Srednji vek

Propadu rimskega cesarsta je sledilo nevarno obdobje, v katerem so se tu križali različni interesi Langobardov, Bizantincev in Frankov. Rimski državljani so se vse bolj zapirali v utrjena obalna mesta, kakršna sta bila Trst in Koper ali po različnih zavetiščih po teritoriju, kakršna so na primer zavetišča v soteski Glinščice, na skalnati Počivenci, pri katerih so našli ostanke vojaka iz pozne antike ali v utrjeni jami železni prton visoko pod kraškim robom. V zapuščeni teritorij pa so se v teku stoletij počasi naselili prvi Slovani posebno ketlaškega, pa tudi panonskega rodu, kakor dokazujejo izkopavanja v bližji Predloki v Bržaniji.

Rižanski placit nas prenese na dobo, ko so Istri dokončno zavladali Franki, t.j. leta 788 n.št. Po tem datumu pa je za dolinsko ozemlje zelo pomembno leto 948 n.št., ko je dal cesar v fevd tržaškemu (knezo)škofu mesto Trst s vso širšo okolico. To je obdobje, ko se uradno definira teritorij, iz katerega se bo v teku stoletij razvila današnja dolinska občina. Verjetno v tem obdobju pride zgrajena v Bregu prva župnijska cerkev znotraj tržaškega škofijskega ozemlja, izven mestnega okrožja, to je današnja cerkev sv. Urha škofa v Dolini, ta pa postane verski center škofovskega okraja, v katerem je lahko škof udejanjal vse svoje pravice visokega fevdalnega gospoda. Okoli tega prvotena verskega jedra se je v teku stoletij razvil naselek Dolina, današnjega občinskega sedeža. Če po eni strani verski center okraja je bila župnijska cerkev sv. Urha, po drugi strani je nad tem in nad dolinskim Bregom sploh čuval slavni Muhov grad, ki ga je dal škof zgraditi verjetno na temeljih starejše utrdbe. V srednjem veku se je vsa zgodovina dolinskega Brega, kakor škofovskega okraja sploh vrtela okoli trgovske poti, ki je povezovala Primorsko s Kranjsko in dalje Panonijo, vse do Dunaja. Za kontrolo nad potjo in prometa na njej so se za stoletja borili in vojskovali tržaška in koperska komuna prej, pa Beneška republika in Habsburška rodbina potem, vse do moderne dobe. Ta pot je ves srednji vek potekala po ozemlju današnje občine, od prelaza Ključ pri Katinari nad Trstom, po dolinskem Bregu proti Osapki dolini pa dalje Istri. Kasnejša varjanta ceste pa je bila speljana ob Muhovem gradu, da bi jo trenutni vladarji nad gradom lažje kontrolirali. Pomembnost grada je torej jasna in res kmalu se je škofovski okraj spremenil v Muhov okraj, s sedežem v istoimenskem gradu, temu pa je zavladala najprej tržaška komuna, nekajkrat pa začasno beneška republika.

Novi vek

Leta 1511, po skoraj petdesetletni nadvladi benečanov (koprčanov) nad Muhovim gradom, ga tega zavzamejo tržačani in porušijo. Muhov okraj cesar zaupa tržaškemu poveljniku Nikolaju Ravbarju. V sedemnajstem stoletju pa se ozemlje Muhovega okraja pod oblastjo družine Petačev preoblikuje v Socerbsko gospostvo s sedežem v istoimenskim gradom nad Bregom. Gospodje v teku tega stoletja zgradijo kar dva dvorca v dolini pod kraškim robom; prvega, dvorca pri Lakotišču, postavijo v nižinskem delu Brega in prav zaradi nesrečne izbire lokacije kmalu zapustijo, saj je bil ta predel zelo vlažen in neprimeren za bivanje. Kmalu za tem postavijo novi dvorec prav pod ruševinami nekdanjega mogočnega Muhovega grada pri Zabrežcu, tega pa imenujejo Fimfinberg, kasneje znan s imenom Fünfenberg, domačini pa so mu kar pravili dvorec Robida zaradi bližine opustošenega srednjeveškega grada. Oba dvorca žal nista preživela zadnjega, iz raznih zornih kotov burnega stoletja. Čeprav se je Socerbsko gospostvo več stoletij razvijalo samostojno, vezano bolj na Kranjsko k kateri je politično spadalo, je razvoj tržaške luke v osemnajstem in še več devetnajstem stoletju spet premaknil ravnovesje iz zaledja na nastjajoče velemesto. Ekonomija gospostva, ki je bila prej osnovana le na samoproizvodnji se je obrnila na mestno tržišče, ovčjereja je pustila mesto govedu, ženske pa so začele služiti v Trstu. Upravno je torej gospostvo bilo del Kranjske vse do leta 1814, ko je bilo vključeno v Istro. S kmetijsko odvezo leta 1848 se je zaključilo življenje Socerbskega gospostva, ozemlje tega je bilo razpolovljeno ter sta nastali občina Materija in občina Dolina, s sedežem v istoimenski vasi v Bregu. Torej današnja občina v zelo zanimivi zgodovinski kontinuiteti vsebuje še najstarejše jedro srednjeveškega škofovskega okraja prej in Muhovega okraja potem, iz katerega se je razvilo Socerbsko gospostvo. V Dolini je bila prva šola ustanovljena leta 1809. Leta 1878 je bil tu znameniti Dolinski tabor, ki je razgibal slovensko narodnostno gibanje na Tržaškem. Istega leta je bilo ustanovljeno Bralno in pevsko društvo imenovano po Valentinu Vodniku posebno po zaslugi aktivnega dolinskega kulturnega in političnega delavca , kasneje tudi dolinskega župana Josipa Pangerca. Za časa prve svetovne vojne je država uredila po dolinskem bregu več obrambnih sistemov, ki so še danes dobro vidni, zlasti v območju deželnega rezervata Doline Glinščice, po vojni in italijanski aneksiji Primorske pa je občinsko ozemlje ostalo nespremenjeno, edino leta 1923 so občino vključili novonastali Tržaški pokrajini, da bi tako nadaljevali načrtno raznarodovanje teritorija, zaradi katerega so se prebivalci dolinske občine goreče uprli, kakor je dobro znano iz številnih pričevanj. Med drugo svetovno vojno je ozemlje hudo trpelo zaradi požigov, bombardiranj in vseh žal znanih vojnih grozot najtemnejšega obdobja moderne in verjetno zgodovine sploh. Po vojni so nove, tuje začrtane meje okrnile občino velikega dela nekdanjega teritorija, na italijanski strani je ostalo staro jedro občine s dolinskim Bregom in delom kraške planote, na slovenski pa vsa Socerbska planota in dolinski del Brkinov. Z industrializacijo in povojnem širjenjem Trsta se je pričelo v dolinsko občino priseljevati vse več italijanskega prebivalstva, večji del kmetijskih zemljišč so razlastili za izgradnjo industrijskih obratov, tako da je občina začela počasi zgubljati dotedanjo pretežno homogeno slovensko narodnostno sestavo, tako da danes predstavlja italijanska manjšina že skoraj 30 % prebivalstva.

Majenca

Znamenito drevo Maj, pod katerim plešejo mlada dekleta in fantje.

Med slovenskimi ljudskimi običaji je v Dolini vsako prvo nedeljo v maju majenca z dviganjem mlaja. Na ta dan je v Dolini kulturni praznik, ob tej priložnosto pripravijo razstavo domačih izdelkov.

Prebivalstvo

Vaška cerkev v Dolini

V občini Dolina je 24 naselij:

• Boljunec
• Boršt
• Botač
• Dolina
• Domjo
• Draga
• Frankovec
• Gornji Konec
• Gročana
• Hrvati
• Jezero
• Križpot
• Krmenka
• Kroglje
• Lakotišče
• Log
• Mačkolje
• Mont
• Pesek
• Prebeneg
• Pulje
• Ricmanje
• Zabrežec
• Žavlje

Bibliografija

• Stanko Flego, Matej Župančič, Arheološka topografija občine Dolina (Tržaška pokrajina, Italija), Narodna in študijska knjižnica, Odsek za zgodovino, Trst 1991
• Fulvio Colombo, Moccò – castello e distretto. Quattro secoli di medioevo alle porte di Trieste, v »Archeografo Triestino«, CVII, 1999, str. 409-482 (v italijanščini)
• Boris Kuret, Pozdrav iz Brega. Breg na starih in novih razglednicah, Občina Dolina, Trst 2002
• Dario Gasparo (uredil), Glinščica in njena slikovita krajina, Comune di San Dorligo della Valle – Občina Dolina, Nova Gorica 2008
• Paolo Cammarosano (uredil), Medioevo a Trieste. Istituzioni, arte, società nel Trecento (atti del convegno), Viella, Città di Castello (PG) 2009 (v italijanščini)
• Maurizio Radacich, Val Rosandra / Dolina Glinščice: guida alla sua storia e ai suoi piccoli segreti, edizioni Italo Svevo, Trieste 2009 (v italijanščini)

Glej tudi

• Dolina Glinščice pri Trstu
• Muhov grad
• Grad Socerb
• Josip Pangerc

Zunanje povezave

• Zlate roke - projekt o Bregu oz. Bržaniji in Brški noši