Koncentracijsko taborišče Gonars

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Koncentracijsko taborišče Gonars je bilo ustanovljeno 23. februarja 1942. Že prej so na lokaciji urejali taborišče, kamor naj bi vodili ruske vojne ujetnike. Italijanski fašistični režim je v taborišče vodil zlasti internirance slovenske in hrvaške narodnosti. Prvi transport ljudi je prispel dva dni kasneje: 5343 ljudi, predvsem Slovencev iz Ljubljane, pa tudi zaporniki iz italijanskega koncentracijskega taborišča Rab ter taborišča v kraju Monigo v bližini Trevisa.

Taborišče je bilo opuščeno 8. septembra 1943, takoj po italijanski kapitulaciji. Oblast si je kasneje prizadevala zakriti dokaze o prisotnosti taborišča, zaradi česar je bilo slednje porušeno, material je bil uporabljen za gradnjo bližnjega vrtca, območje pa spremenjeno v travnik. Čez del pokopališča je speljana cesta, le nekaj betonskih temeljev je predstavljeno ob cesti.

Leta 1973 je kipar Miodrag Živković na mestnem pokopališču po prizadevanjih Jugoslavije postavil obeležje - cvetlico z železnimi cvetnimi listi, v tamkajšnjo kripto pa so prenesli ostanke 453 slovenskih in hrvaških žrtev. Njihova imena so an bronastih zaslonih za skulpturo. Po ocenah naj bi v taborišču zaradi stradanja in mučenja umrlo dodatnih 50 internirancev. Razen obeležja v kraju ne obstaja nikakršen dokaz o zločinu, prav tako zanj ne ve mnogo krajanov. Le na robu pokopališča je tabla, ki v več jezikih priča o dogajanju med vojno. Za uradno Italijo so njihova taborišča še danes v temi delno pozabljene zgodovine. Spomin na fašistične grehe pogosto obuja Boris Pahor s svojimi predavanji in knjigami. Skozi otroške oči sta na žrtve taborišč opozorila zakonca Gombač.

Galerija[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

[1]