Nadžupnija Slovenske Konjice

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Nadžupnija Slovenske Konjice je rimskokatoliška teritorialna župnija dekanije Slovenske Konjice, v okviru Bistriško-Konjiškega naddekanata, ki je del nadškofije Maribor.

Na podlagi apostolskega pisma papeža Pija X. z dne 1. februarja 1910 ima vsakokratni nadžupnik v Slovenskih Konjicah pravico do naziva arhidiakon. [1] [2]

Nadžupnijska cerkev Sv. Jurija

}

Nadžupnija Slovenske Konjice
Sedež: Slovenske Konjice
Ustanovljena: pred 1146
Posvečena: sv. Jurij
Veroizpoved: Katolištvo
Tradicija: Rimskokatoliška župnija
Uprava
Župnija: Nadžupnija Slovenske Konjice
Dekanija: Slovenske Konjice
Naddekanat: Bistriško-Konjiški
Nadškofija: Nadškofija Maribor
Pokrajina: Štajerska
Duhovniki
Dekan: Roman Štus
Župnik: arhidiakon Jože Vogrin
Pomočnik: Silvester Molan
Pomočnik: Stanislav Nežič
Drugo
Orglar: Aleš Kukovič
Zborovodja:
http://www.facebook.com/pages/Nad%C5%BEupnija-Slovenske-Konjice/148360485215383


župnišče v Slovenskih Konjicah
leseni strop v župnišču iz leta 1670
cerkev svete Ane
novi župnijski dom

Vsebina

Zgodovina [uredi]

Že pred letom 587 so pod pritiskom Slovanov propadle škofije v Ptuju (Poetovio), v Virinumu na Gosposvetskem polju, v Celju (Celeii) in Emoni, pod novim slovanskih valom pa pred letom 591 še zadnji antični škofiji v Teurniji (St. Peter in Holz pri Spittalu a.d. Drau) in Aguntum (Lienz) ob zgornji Dravi. Cerkvena organizacija je tako v stoletjih preseljevanja narodov pri nas propadla, poskusi pošiljanja misijonarjev pa niso obrodili sadov. Šele zlom obrske države, složen in vzajemen pristop Ogleja in Salzburga, ki sta si misijonsko območje razdelila po reki Dravi in enotna frankovska država so ustvarili pogoje za misijonsko delovanje iz teh dveh cerkvenih središč. Tako so od 9. stoletja pri nas nastajale posamezne misijonarske postaje, skromne majhne cerkvice, ki so pač zadoščale za število vernikov. Misijonar je tedaj bil gost občestva, kjer se je mudil in deloval, dokler je bil pri njem. Prav te prve misijonarske postaje, ki so v madžarskih pohodih v prvi polovici 10. stoletja večinoma propadle, so bile neke vrste temeljni kamen prihodnih stalnih misijonarskih središč, ki so ponekod že v 11., še bolj pa v 12. stoletju postale župnije. Ker so te postale matice farne organizacije v srednjem in še v novem veku, jih imenujemo pražupnije. Pri novem farnem središču je kot krajevno ime prevladalo ime župnijskega zavetnika, v primeru, če ob cerkvi sploh ni bilo nobenega oz. pomembnejšega naselja. V nasprotnem primeru, če je torej naselje že obstajalo, se je ohranilo ime kraja. Tako se skoraj nobeno od 21 središč prafare kot krajevno ime ne imenuje po farnem zavetniku (Radgona, Ptuj, Jarenina, Maribor, Hoče, Slivnica, Konjice, Ponikva, Pilštanj, Videm ob Savi, Laško, Škale, Pliberk). To načelo pride v poštev tudi pri krajevnem imenu "Konjice" in župnijskem zavetniku sv. Juriju. Ker se naselje ne imenuje po njem, je starejše kakor cerkev, z drugimi besedami: kraj z imenom, ki je bolj ali manj soroden s "Konjice" je že obstajal, ko so zgradili prvo cerkev sv. Jurija.

Že med leti 1085 - 1096 se je iz očitno preobsežno zasnovane hočke pražupnije izdvojila najprej konjiška pražupnija, vsaj leta 1146 pa še slivniška pražupnija. Vse tri so leta 1146 kot pražupnije prvič omenjene v isti, do danes ohranjeni listini patriarha Peregrina (1132-1160) iz Ogleja. [3] [4] Prvotno ozemlje konjiške prafare je bilo obsežno, morda celo nekoliko večje, kakor je sedanja konjiška dekanija. H Konjicam nista spadali župniji Stranice in Skomarje, ki ju tedaj še ni bilo, pač pa je sodilo k Konjicam ozemlje sedanjih župnij Poljčane, Laporje in Studenice, pa tudi Črešnjice.

Od takrat so iz konjiške pražupnije nastale naslednje župnije:

  • v 12. stoletju je bila zidana župnijska cerkev Čadram - Oplotnica, sedanja cerkev je iz let 1895-1899; župnija od leta 1756;
  • 1251 – Poljčane, župnijska cerkev zidana v drugi polovici 12. stoletja, sedanja župnijska cerkev sv. Križa je iz leta 1895, izločena iz konjiške pražupnije in dodeljena slivniški pražupniji , leta 1760 ustanovljena župnija Poljčane;
  • 1251 – Laporje, župnijska cerkev se omenja leta 1251, zidana leta 1374; leta 1911 posvečena apostoloma sv. Filipu in sv. Jakobu, izločena iz konjiške pražupnije in dodeljena slivniški pražupniji , okoli 1300 je bila ustanovljena župnija Laporje;
  • 1732 - ustanovljena župnija Črešnjice, župnijska cerkev Naše ljube Gospe;
  • 1751 - ustanovljena župnija Loče, leta 1431 že omenjena župnijska cerkev, sedanja cerkev je bila zgrajena v 17. stoletju;
  • 1766 - ustanovljena župnija Prihova, župnijska cerkev je bil zgrajena med 1357-1562, posvečena leta 1766;
  • 1770 - ustanovljena župnija Zreče, župnijska cerkev omenjena leta 1390; zidana 1640; leta 1988 dozidana in posvečena nova cerkev;
  • 1785 - ustanovljena župnija Kebelj, župnija omenjena že 1251. župnijska cerkev grajena 1391, samostojna župnija od 1891;
  • 1787 - ustanovljena župnija v Gorenju pri Zrečah, župnijska cerkev sv. Kunigunde je bila zgrajena okoli leta 1391;
  • 1787 - ustanovljena župnija Sv. Jernej pri Ločah, župnijska cerkev sv. Jerneja omenjena leta 1405, zidana v 14. stoletju;
  • 1782 - ustanovljena župnija Špitalič, župnijska cerkev zidana 1160 - 1190;
  • 1789 - ustanovljena župnija Žiče, župnijska cerkev zidana leta 1308; sedanja leta 1661.

Od leta 1789, po preureditvi škofijskih meja in ukinitvi goriške nadškofije, spadajo Konjice v lavantinsko škofijo.

Sakralni objekti [uredi]

Župnišče (farof) [uredi]

Markantna stavba je v enem krilu še iz 15. stoletja, že pred 1500 so jo močno utrdili. Župnik Marko Gonan, po rodu plemič iz Pazina v Istri, je med 1625-1635 prezidal in povečal župnišče, kjer je na pročelju njegova podoba in grb z napisom. Jakob Brollo je leta 1866 naslikal tudi dobrega pastirja nad vhodom v župnišče. Izstopajo stebriščne arkade na notranjem dvorišču iz leta 1632, številni arhitekturni detajli, štukirani strop iz 1740 v jedilnici, v eni od sob v nadstropju pa poslikani leseni strop iz 1670, z groteskami, drolerijami, karikaturami, živalskimi podobami... gre za najstarejši tovrsten spomenik s povsem profano motiviko v Sloveniji.

glej: Opis enote nepremične kulturne dediščine. Register nepremične kulturne dediščine. Ministrstvo RS za izobraževanje, znanost, kulturo in šport.

Konjiški nadžupniki [5] [uredi]

v upravi Žičke kartuzije (1704 - 1737):

Nagrobnik "viteza Ortolfa de Gonvitz" (Ortolfa Konjiškega) izven nadžupnijske cerkve

Konjiški novomašniki (1945 - 2011)[6] [uredi]

Zgodovinski dogodki [uredi]

  • 1146 v pisnih virih je prvič omenjena konjiška nadžupnija (Cuonowiz)
  • 1173 prvič je omenjen konjiški župnik Sighard. V tem času je bila sezidana nadžupnijska cerkev sv. Jurija
  • 1369 že pred tem letom je vitez Ortolf Konjiški pozidal stransko ladjo ("staro cerkev) in v njej izbral svoje zadnje počivališče
  • 1482 - 1509 nadžupnik Valentin Fabri je cerkev, ki je prvotno imela romanski videz (pravokotna stavba z ravnim lesenim stropom) obokal, jo opremil s podporniki in poslikavami, ter jo s tem gotiziral. Povečal in utrdil je župnišče, kjer je na pročelju njegova podoba in grb z napisom
  • 1669 - 1689 konjiški nadžupnik Boštjan Glavinić de Glamoč iz Pičenske škofije v Istri je dal v nadžupnijski cerkvi postaviti glavni oltar. Med 1690 in 1697 je bil škof v Senju. Na potovanju na Dunaj skozi Konjice je tu leta 1697 umrl in je pokopan v roženvenski kapeli
  • 1713 v stranski ladji je bil pod beneficiatom Štefana Jamnika postavljen oltar sv. Križa. O tem priča napis SVB BENEFICIATO STEPHANO JAMNIK ERECTUM 1713
  • 1799 pokopališče okoli cerkve so opustili in uredili novo ob cerkvi sv. Ane. Ta je bila pod Jožefom II. ukinjena, blagoslovil jo je nadžupnik Jakomini
  • 1863 nadžupnijska cerkev je dobila križev pot, sedaj v cerkvi sv. Ane. Nov (sedanji) križev pot je ob zadnji obnovi cerkve naslikal akademski slikar Jože Koporc.
  • 1866 slikar Tomaž Fantoni in njegov pomočnik Jakob Brollo iz Humina sta nadžupnijsko cerkev preslikala. Brollo je naslikal tudi dobrega pastirja nad vhodom v župnišče
  • 1869 namesto starega baročnega oltarja je bil postavljen nov psevdogotski oltar, delo Tomaža Fantonija
  • 1874 streha na roženvenski kapeli je dobila današnjo podobo
  • 1875 novo mašo je obhajal Mihael Napotnik, kmečki sin s Tepanjskega Vrha, poznejši lavantinski škof
  • 1887 Tomaž Fantoni je v roženvenski kapeli preuredil oltar in v stranski ladji podstavek za krstni kamen
  • 1910 papež Pij X. je na prošnjo škofa Napotnika z apostolskim pismom podelil vsakokratnemu konjiškemu nadžupniku naslov arhidiakon. Ob tej priložnosti so v prezbiteriju vzidali marmorno ploščo z napisom in kronogramom.

Zvonovi [uredi]

Iz zvonika farne cerkve sv. Jurija so leta 1916 odpeljali tri zvonove, iz zvonika cerkve sv. Ane pa dva, v skupni teži 4206 kg. V zvoniku farne cerkve je ostal le najstarejši zvon iz leta 1716. Leta 1922 so v livarni Buhl v Mariboru vlili tri nove zvonove, večji je tehtal 2618 kg, drugi pa 780 kg. Naslednje leto je tovarnar Lavrich sam kupil mali zvon "za cinklet". Leta 1927 so za cerkev sv. Ane pridobili tri nove zvonove, prvi je tehtal 473 kg, drugi 284 kg, tretji pa 154 kg. Šest zvonov iz obeh cerkva je bilo odpeljanih "za topove" leta 1943, v nadžupnijski cerkvi je ostal le najstarejši. Leta 1956 je nadžupnija pridobila železni zvon porušene cerkve v Planini pri Semiču. Leta 1984 je livarna Grassmayr v Innsbrucku vlila dva konjiška zvonova: 800 kg zvon z tonom "fis" in 600 kg zvon s tonom "gis". Železni zvon je bil premeščen v zvonik cerkve sv. Ane. Leta 1991 so v livarni Ferralit v Žalcu vlili dva nova zvonova za cerkev sv. Ane. Prvi tehta 373 kg s tonom "a" drugi pa 306 kg s tonom "h".[7]

Reference [uredi]

  1. ^ Ožinger Anton, Pajk Ivan, Konjiško ob 850-letnici pražupnije, Ožinger Anton: Zgodovinski oris konjiške prafare od ustanovitve do konca prve svetovne vojne, p. 59
  2. ^ Stegenšek Avguštin, Konjiška dekanija, Maribor, 1909.
  3. ^ Baraga Jože, Motaln Valerija, Konjiško 860 let (1146-2006) Zbornik ob 860-letnici Slovenskih Konjic, Kronologija Konjic, p. 7
  4. ^ Ožinger Anton, Pajk Ivan, Konjiško 850 let (1146-1996) Zbornik ob 850-letnici Slovenskih Konjic, Ožinger Anton: Zgodovinski oris konjiške prafare od ustanovitve do konca prve svetovne vojne, p.34
  5. ^ Ožinger Anton, Pajk Ivan, Konjiško ob 850-letnici pražupnije, Ožinger Anton: Zgodovinski oris konjiške prafare od ustanovitve do konca prve svetovne vojne, p. 34
  6. ^ Ožinger Anton, Pajk Ivan, Konjiško ob 850-letnici pražupnije, Pajk Ivan, Konjiška nadžupnija po letu 1918, p. 63
  7. ^ Ožinger Anton, Pajk Ivan, Konjiško ob 850-letnici pražupnije, Pajk Ivan, Konjiška nadžupnija po letu 1918, zvonovi, p. 64


Viri [uredi]

  • Stegenšek Avguštin Konjiška dekanija, Maribor, 1909. (COBISS)
  • Slekovec Matej, Duhovni sinovi slavne nadžupnije Konjiške, Maribor, 1898.(COBISS)
  • Ožinger Anton, Pajk Ivan, Konjiško ob 850-letnici pražupnije (1146-1996), Slovenske Konjice: Nadžupnijski urad, 1996. (COBISS)
  • Baraga Jože, Motaln Valerija, Konjiško 860 let (1146-2006) Zbornik ob 860-letnici Slovenskih Konjic (COBISS)
  • Boldin Aleksandra, 120-letnica imenovanja Mihaela Napotnika za lavantinskega škofa, Slovenske Konjice:Občina:Nadžupnija 2009. (COBISS)
  • Ivanič Martin, Slovenika, slovenska nacionalna enciklopedija, Ljubljana 2011: Mladinska knjiga (COBISS)

Zunanje povezave [uredi]

Glej tudi [uredi]

p · p · u · zRimskokatoliška cerkev v Sloveniji
Upravna ureditev
Metropolije
Škofije
·
Ljudje
Metropoliti
Škofje
·
Vzgojnoizobraževalne ustanove
Univerze
Fakultete
Zavodi
Semenišča
Študentski domovi
Dijaški domovi
Gimnazije
Osnovne šole
Vrtci
·
Verske ustanove
Gospodarstvo
·
Svetišča
·
Teme
Vzpostavljeno iz »http://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Nadžupnija_Slovenske_Konjice&oldid=3553955«