Žiče, Slovenske Konjice

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Žiče
Žiče, Slovenske Konjice se nahaja v državi Slovenija
Žiče
Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 46°18′41.13″N 15°28′51.56″E / 46.311425°N 15.4809889°E / 46.311425; 15.4809889Koordinati: 46°18′41.13″N 15°28′51.56″E / 46.311425°N 15.4809889°E / 46.311425; 15.4809889
Država Zastava Slovenije Slovenija
Statistična regija Savinjska regija
Tradicionalna pokrajina Štajerska
Občina Slovenske Konjice
Nadmorska višina 279,5 m
Prebivalstvo
 • Skupno 520
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 3215 Loče, Slovenske Konjice
Zemljevidi Najdi.si, Geopedia.si
Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002 (kjer ni drugače navedeno).
Žiče - Vas
Lokacija: Občina Slovenske Konjice
RKD št.: 25279 (opis enote)[1]

Žiče so gručasta vas in istoimenska krajevna skupnost v Občini Slovenske Konjice, na rahli vzpetini med dolinama reke Dravinje in potoka Žičnice. Vas ima okrog 500 prebivalcev. Po njej se imenuje bližnji kartuzijanski samostan v dolini Sv. Janeza Krstnika. V Žičah se križajo ceste proti Ločam (2,5 km), Tepanju (4,6 km), Slovenskim Konjicam (6,1 km) in skozi sotesko Sotensko proti Špitaliču (6,2 km). Višja mesta sestojijo iz apnenca, ostale površine pa so iz peščene ilovice.

V kraju sta najbolj razširjeni dejavnosti živinoreja in vinogradništvo. Na vzpetini, imenovani Žička Gorca, so vinogradi, kjer so povečini vinogradniške hišice z zidanicami. V primerjavi s preteklostjo je sadjarstvo v Žičah precej nazadovalo. Veliko Žičanov je zaposlenih v zreški in konjiški industriji. V središču kraja so trgovina, gasilski in kulturni dom. Vas ima tudi kamnolom, ki se nahaja v Sotenskem. Zaradi samostana Žička kartuzija so Žiče precej prepoznavne širom Slovenije, kljub temu, da je od vasi oddaljen 7 km.

V vasi delujejo tudi Prostovoljno gasilsko društvo Žiče od leta 1923, Turistično društvo Žička gorca od leta 1992 in Prosvetno društvo France Prešeren od leta 1897. Žiče so leta 1998 sodelovale v evropskem turističnem tekmovanju Entente Florale (najlepše urejena mesta in vasi po Evropi), v katerem so kot vas osvojile bronasto priznanje.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Ime Žiče naj bi izviralo iz besede žito, ker so imeli Kartuzijani v Žičah žitnice. Kartuzijani so imeli v posesti Žiče in so imeli tukaj tudi pristavo s kletjo. Vas Žiče se v dokumentih prvič omenja leta 1182, ko je vojvoda Otokar 1. poklonil kartuzijanom nekaj posesti, med drugim tudi vasi Žiče (vas je gotovo precej starejša, saj so se na tem območju naselili Slovenci že v 6. stoletju). Vinograde so dobili v dar od vojvode Otokarja in Oglejskih patriarhov, z vinogradi pa so si pridobili tudi vse nesvobodne kmete. Po takratnem urbarju so spadale pod Žiče še vasi Tolsti Vrh, Draža vas, Konjiška vas, Koble, Kolačno, Zafošt, Pristava, Podob, Kraberk in Klokočovnik. Prebivalci so Kartuzijanom opravljali razna dela, hiše pa so dobile temu slična imena: Ribiči, Furmani, Šlosarji, Tišlarji...

Med NOB je bila pri kmetu Antonu Gosaku partizanska javka. V kraju je spomenik NOB. Tukaj je bil tudi doma Josip Gosak (1882-1973), avtor mnogih prispevkov o vinogradništvu, drevesničarstvu, sadjarstvu in kurjereji.

Včasih je bilo tukaj Panonsko morje zato se nad vinogradi v Žički gorci (v Votli peči), na kamnih lepo vidijo odtisi školjk.

Cerkev sv. Petra[uredi | uredi kodo]

Cerkev sv. Petra
Cerkev sv. Petra v Žičah
Freska na cerkvi
Freska Marije zavetnice in svetega Krištofa na cerkvi

Cerkev sv. Petra je bila zgrajena po tem, ko so Žički kartuzijani leta 1308 za dovoljenje prosili kardinala Neapolea Ursinija. V zapisih se cerkev prvič omenja leta 1392. Cerkev je bila sestavljena iz nižje ladje z ravnim stropom in prezbiterijem, ki je bil za nadstropje nižji od sedanjega. V 16. stoletju so cerkvi prizidali zvonik. V letih 1660-1661 so podrli stari prezbiterij in vzhodni del ladje ter postavili sedanjo cerkev z obokanimi ladjo in prezbiterijem ter z vdelano pevsko emporo. Leta 1705 je na zvoniku bilo zgrajeno še eno nadstropje in je imel isto višino kot jo ima še danes. Ura je bila vgrajena v zvonik leta 1910. Na zahodni strani je bil k zvoniku prizidan kletni prizidek, ki pa se je nato uporabljal kot mrtvašnica, ker je bilo takrat pokopališče okoli cerkve. Na zunanji strani cerkve lahko vidimo ostanke fresk svetega Krištofa in Marije zavetnice iz 14. stoletja ter letnici 1705 na glavnem in 1661 na južnem portalu. Znotraj cerkev dopolnjujejo freske Franja Horvata iz Gornje Radgone (1903). Glavni oltar je delo Janeza Jurija Mersija iz okoli leta 1765, stranska oltarja pa deloma Mihaela Pogačnika iz let 1720-1730. Zvon je leta 1689 vlil Celjan Nikolaj Urban Boset. Župnišče je bilo zgrajeno v 19. stoletju. Od prvotne cerkve so ostali ohranjeni le zunanji zidovi, ladja in freska na zunanjem južnem zidu. Hiša v vasi s številko 70 je nekdanja samostanska pristava, ki je v vzhodnem delu iz 2. pol. 16. stoletja, v zahodnem ožjem pa iz 1. polovice 17.

Leta 2002 je bila notranjost cerkve temeljito prenovljena.

Teža zvonov:

  • »AS« 475 kg (1969)
  • »B« 323 kg (1969)
  • »DES« 220 kg (1689)

Šola[uredi | uredi kodo]

Osnovna šola Žiče

Vzpostavitev šole Žiče spada v borbo Žičanov za odcep od loške šole. Do leta 1847 so otroci obiskovali župnijsko šolo v Ločah. Zaradi številnih poplav in ujm reke Dravinje, ki so povzročale večje izostajanje žičkih otrok od pouka, so se Žičani odločili za svojo šolo. Zaradi tega je Anton Martin Slomšek izdal dekret, da se v Žičah ustanovi šola in imenoval Miho Terana za učitelja. Prostor so uredili sredi vasi v kmečki hiši. Učitelj Teran je popisal vse šoloobvezne otroke: 35 dečkov in 40 deklic. Pouk je potekal dopoldan in popoldan. Izvajali so tudi nedeljsko šolo. Leta 1867 so začeli poučevati na novi lokaciji in šola je pridobila tudi večji prostor za vrt. Dečke so začeli poučevati vrtnarjenja, sadjarstva in vinogradništva, deklice pa ročnih del. Učitelj Jurko je dosegel, da je šola leta 1895 postala dvorazrednica, vendar se je dvorazredni pouk začel šele leta 1898, ko je učitelja Jurka zamenjal učitelj Eberl. Na šoli so uvedli tudi običaj, kjer so na koncu šolskega leta po izpitih prirejali veselice, kjer so bili otroci obdarovani s sadjem in kruhom. Veselice, na katerih so pili medice in jedli žemlje, so ponavadi trajale pozno v noč. Leta 1901 je bilo postavljeno novo šolsko poslopje.[navedi vir] Leta 1927 je šola postala že trirazrednica. Šola je preživela drugo svetovno vojno, čeprav je bilo uničenih veliko knjig in pohištva. Leta 1948 je bila žička šola vključena v sedemletno šolo v Ločah. Učenci 4. razreda so prejeli spričevala in nadaljevali šolanje v sedemletki v Ločah. Šolanje so nadaljevali na nižji gimnaziji v Slovenskih Konjicah. Leta 1953 je šola Žiče postala osemletna OŠ. Marca Leta 1957 so na šoli ustanovili tudi šolsko kuhinjo. 1. junija 1964 se je OŠ Žiče priklopila OŠ Loče in postala njena podružnica. Danes je število otrok v šoli malo, saj število otrok pada.

Športno letališče Senožet[uredi | uredi kodo]

Športno letališče Senožet v Žičah je matično letališče Aerokluba Slovenske Konjice. Idejna očeta za ustanovitev Aerokluba sta bila Dušan Zorko iz Tolstega Vrha in Franc Krajnc iz Frankolovega. Lego za vzletno pristajalno stezo sta predlagala Dušan Zorko in Maks Arbajter. Steza se nahaja na velikem polju med Žičami in Ločami na vzhodni strani opuščene železniške proge. Del zemljišča je aeroklub dobil od lastnikov okoliških kmetovalcev, del pa od Kmetijske zadruge Slovenske Konjice. Končno podobo je vzletno-pristajalna steza dobila leta 1994. Vzletno-pristajalna steza je dimenzij 810m x 60m. Na letališču sta tudi hangar in črpalka za letalsko gorivo. Aeroklub Slovenske Konjice že od leta 1983 vsako leto na letališču Senožet organizira letalski miting, običajno prvi konec tedna v avgustu. Prvi miting je bil 24. julija 1983 v katerem je sodelovalo 12 letal, padalci, letalski modeli in najboljši piloti Slovenije.

Letališče je namenjeno za športna in turistična letala (do skupne mase 5000 kg). Letala iz tujine, razen tistih iz schengenskih držav, morajo najprej pristati ne enem od mednarodnih letališč v državi in po carinjenju, z najavo in dovoljenjem lahko nadaljujejo pot do letališča Senožet.

Žički grobeljnik[uredi | uredi kodo]

Žički grobeljnik

V Sotenjskem, v okolici kamnoloma v Žičah raste botanična posebnost, žički grobeljnik (Alyssum montanum ssp. pluscanescens). V Sloveniji uspeva le na tem mestu, poleg tega rastišča pa so jo ga zdaj odkrili le v okolici Samobora na Hrvaškem. Rastlino je opisal nemški botanik Johan Baumgarten ravno po primerkih iz Žič. To je zelnata trajnica, ki zraste 10-20 cm v višino, z vretenasto korenino, sivozelenim, pokončnim in razvejanim steblom, jajčastimi in suličastimi listi ter rumenimi cvetovi, ki dozorijo v okrogle plodove - luščke.[2] Žički grobeljnik je ogrožena in redka rastlina, njegovo rastišče je z odlokom Občine Slovenske Konjice zavarovano kot naravni spomenik. Umetno vzgojene mladike se lahko kupijo v zeliščnem vrtu v Žički kartuziji.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 25279". Register kulturne dediščine, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). 
  2. ^ Martinčič, Andrej s sod. (1999). Mala flora Slovenije (3. izd.). Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. COBISS 99439616. ISBN 86-365-0300-0. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Anton Ožinger, Ivan Pajk (1996). Konjiško - 850 let pražupnije. Slovenske Konjice: Nadžupnijski urad. (COBISS)
  • Bogdan Badovinac, Drago Kladnik, Jože Volfand (1997). Savinjsko, Celje, Velenje: A-Ž. Murska Sobota: Pomurska založba. (COBISS)
  • Aleksandra Leskovar (2005). Turistični vodnik po Dravinjski dolini in Zreškem Pohorju. Slovenske Konjice: Nobis Gorjup & Šauperl. (COBISS)
  • Marjan Krušič, Skoberne Peter, Gojko Zupan, Anton Gosar, Matjaž Jeršič, Janez Mikuž, Suzana Jeklic, Marija Kaufman, Aleš Hafner, Polona Bitenc, Timotej Knific (1995). Slovenija, Turistični vodnik. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS)
  • Helena Celcer, Julija Šušterič, Alenka Čokl, Metka Bezenšek, OŠ Žiče, 2002. Stoletnica šolske stavbe Žiče.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]