Žička kartuzija

sedanji vhod

razvaline objektov

kartuzijsko pokopališče s kapelo

gotsko okno cerkve sv. Janeza Krstnika

Žička kartuzija (latinsko Domus in Valle Sancti Johannis), je ime kartuzijanskega samostana v skriti dolini svetega Janeza Krstnika, v kraju Stare Slemene, v bližini naselja Žiče v občini Slovenske Konjice.

Kartuzijo je okoli leta 1160 ustanovil štajerski mejni grof Otokar III. Traungauski (+1164) z ustanovno listino pa leta 1165 potrdil njegov sin Otokar IV. Traungauski iz rodbine Traungavcev, od leta 1180 štajerski vojvoda Otokar I. (+1192). Gre za najstarejšo kartuzijo v Srednji Evropi in za prvi samostan tega reda zunaj Francije in Italije.

Zgodovina

Sprva so se v v dolini sv. Janeza naselili menihi iz francoske Velike kartuzije (ecclesia maior) pri Grenoblu, med njimi tudi kasnejši prvi prior Beremund, grof cornwallski , njihova prisotnost pa je vplivala tudi na arhitekturo in organizacijo naselbine. V naslednjih desetletjih sta bila po vzoru francoskih kartuzij in v skladu z redovnimi pravili pod vodstvom stavbnega mojstra, konverza Aynarda pozidana cerkev in gornji samostan s celicami za 12 menihov, ki jih je vodil prior, kjer so živeli menihi po strogih redovnih predpisih, ter spodnji bratovski samostan za 16 laikov - konverzov s hospicem (ecclesia minor) v Špitaliču, s cerkvijo, posvečeno Devici Mariji. Bratje laiki so pod vodstvom prokuratorja s svojim delom pripomogli k obstoju in delovanju glavne kartuzije. Prva zasilna kartuzija je bila postavljena vsaj do leta 1165 . Samostansko cerkev sv. Janeza Krstnika je leta 1190 posvetil oglejski patriarh Berthold.

V naslednjih desetletjih se je kartuzija Žiče vzpela do enega najpomembnejših samostanov: žički priorji so bili zaprošeni, da bi vodili ustanovitev novih kartuzij, tu je bil od 1335 do 1355 sedež nemške redovne province kartuzijanskega reda in med letoma 1391 do 1410 sedež generalnega priorja rimske obiedence. kartuzijanskega reda. Žička kartuzija je prevzela vlogo osrednjega samostana namesto Grande Chartreuse - Velike kartuzije v Franciji. To pomeni, da je bila Žička kartuzija nekaj časa metropola tega reda, da so tedaj tu oblikovali redovno politiko in sprejemali vse pomembne odločitve. Prav tako so samostan obiskovali tudi mnogi cerkveni odličniki in plemiči.

Obzidje žičkega samostana s stolpi je iz časa fortifikacije v 15. in 16. stoletju, ki je bilo potrebno zaradi nevarnosti turških vpadov in kmečkih uporov. Takrat so spodnji samostan pričeli postopno opuščati, kljub temu pa je Žička kartuzija ena od redkih, ki je ohranila dobršen del arhitekture spodnjega samostana, in edina, kjer je pokrajina med zgornjim in spodnjim samostanom ostala pretežno nenaseljena, kot je bila v poznem 12. stoletju.

Leta 1782 je cesar Jožef II. v duhu razsvetljenskih reform z dekretom ukinil samostan. Samostani kontemplativnih redov, kamor so spadali tudi kartuzijani, se niso skladali z miselnostjo razsvetljenstva in cesarjevih nazorov o napredku kmetijstva in industrije ter o gospodarskem razvoju. Takrat je v samostanu živelo 15 menihov, ki so se po razpustitvi razkropili, vrnili v domače kraje, stopili med posvetno duhovščino, niso pa se odločili za preselitev v drugo kartuzijo, verjetno v strahu, da jih ne bi še enkrat doletela ista usoda. Leta 1828 je propadajočo kartuzijo od verskega sklada kupil knez Weriand von Windischgrätz, njegovi nasledniki so še skoraj vse 19. stoletje vzdrževali tri ribnike in bližnjo steklarno. V lasti te rodbine je bila vse do konca II. svetovne vojne.

Poleg ohranjenih stavb je najmogočnejša izmed razvalin velika redovna cerkev sv. Janeza Krstnika, 1190 ki jo je posvetil oglejski patriarh Gotfrid, po njej pa se je poimenovala celotna dolina. Cerkev je bila po redovnih pravilih dolga enoladijska stavba z ravnim vzhodnim zaključkom, od leta 1321 z letnerjem razdeljena na meniški kor in kor za konverze. Ali je bila že v romaniki obokana se ne ve, ker so jo v prvi petini 15. stoletja gotizirali (povišali, na novo ostrešili in jo opremili s strešnim stolpičem). Leta 1640 je dobila nov glavni vhod in pevsko emporo, ob južni steni pa dve kapeli. Delno ohranjeni ali izkopani samostanski deli so še Otokarjeva kapela, refektorij, kleti, kuhinja, nadstropni trakt, križni hodnik in pokopališka kapela.

Samostanska knjižnica

O svojem obisku v Žičkem samostanu, ko se je 30. maja 1487 tu ustavilo odposlanstvo oglejskega patriarha, je Paolo Santonino v svoj popotni dnevnik (COBISS) zapisal, da je v samostanski knjižnici več kot 2000 knjig, ki so zvečine pisane na roko (rokopisi) in ne tiskane. S tako izjemno bogato knjižnico so Žiče prekašale tedanje samostane daleč naokoli. Sredi 16. stoletja je samostan zaradi vsakovrstnih nesreč opustel in nadvojvoda Karel II. Avstrijski je ukazal knjige preseliti k jezuitom v Gradec.

Žički rokopisi

Kartuzijani niso širili vere med ljudmi z govorjeno besedo, pač pa s pisano, in so medse sprejemali le ljudi s temeljitim znanjem jezika in pisarskih veščin. Velik del svojega življenja so posvetili natančnim prepisom in ustvarjanju novih besedil z vseh področij, od teologije do astronomije, od praktičnih ved do književnih stvaritev. Med ohranjenimi besedili je veliko znamenitih del, ki so neprecenljivi spomeniki naše intelektualne dediščine in širšega srednjeevropskega prostora, med drugim tudi dela Filipa iz Žič, Nikolaja Kempfa in Sifrida Švabskega.

Rokopisi iz Žičke kartuzije dajejo kljub okrnjenosti vpogled v več stoletij nepretrganega razvoja srednjeveške knjige. Danes je znanih približno 120 srednjeveških zapisov (rokopisov, inkunabul in pergamentov) ter skoraj 100 fragmentov. To pa je le majhen del nekdanjega bogastva samostanske knjižnice in še ta je zvečine zunaj slovenskih meja. Vendar je to edina skupina srednjeveških rokopisov iz slovenskih krajev, kjer lahko govorimo o skoraj štiri stoletja trajajočem nepretrganem rokopisnem delovanju samostanske skupnosti.

Ker so rokopisi mnogoplastni spomeniki, nam sporočajo marsikaj: ohranjene signature nam povedo, da je bilo v knjižnici Žičke kartuzije resnično kakih 2000 rokopisov. Pod besedila so se nekajkrat podpisali menihi in tudi prepisovalci iz zunanjega sveta, ki so nemara bili dobrotniki samostana, njihove pisave pa so bogata paleta različnih paleografskih oblik. To je edina dovolj zaokrožena skupina rokopisov na Slovenskem, da lahko spremljamo razvoj okrašenih inicialk in govorimo o t.i. »žičkem slogu«. Poleg tega se jih nekaj postavlja z barvitim slikarskim okrasjem, ki so ga prispevali - v skladu s tedanjim načinom delovanja - poklicni, pogosto potujoči slikarji.

Špitalič, nekdanja »ecclesia minor« žičke kartuzije

V bližnjem Špitaliču, je bil okrog leta 1190 za potrebe laičnih bratov zgrajen spodnji samostan Device Marije, tudi »spodnja hiša« kartuzije oz. ecclesia minor, ki je bil od zgornjega samostana sv. Janeza Krstnika oddaljen cca. 2 km.

Danes je od njega ohranjena samo cerkev Marijinega obiskanja. Cerkvica je izredno zanimiva zaradi vhodnega portala z luneto^[1].

Omembe samostana v zgodovini

Seitz (1185), Sitze (1186, 1243), Seiz (1202, 1234), Sishe (1229), Seitis (1233), Sits (1235, 1257), Siz (1237), Syces (1240), Sic (1243), Syces (1245), Siths (1247), Seits (1257)

Žička kartuzija danes

Gastuž, najstarejša gostilna na Slovenskem

Danes kartuzija velja za turistično in kulturno-zgodovinsko zanimivost, ki jo letno obišče okrog 20.000 obiskovalcev. Ob vhodu stoji Gastuž, najstarejša gostilna na Slovenskem (od leta 1467), ki v svoji zbirki hrani tudi srednjeveške kuharske recepte.

Cerkev Marijinega obiskanja - nekdanja »ecclesia minor« žičke kartuzije

Romanski portal z jagnjetom ecclesie minor v Špitaliču

Prireditve in razstave

V poletnem času na samostanskih tleh potekajo razne glasbene prireditve, med katerimi so najodmevnejši koncerti v okviru Poletnih glasbenih večerov v Žički kartuziji, ki jih organizira Center za kulturne prireditve Slovenske Konjice.

Klub študentov Dravinjske doline (KŠDD) od avgusta leta 2006 blizu Žičke kartuzije prireja tridnevni mednarodni etno-reggae festival z imenom »samoREGGAEstan«, oziroma »Music against the violence«: festival glasbe proti nasilju. Na festivalu so nastopile številne glasbene skupine iz Slovenije, Hrvaške, Srbije, Črne gore, Bosne in Hercegovine, Avstrije, Italije in Nemčije.

Od 30. junija 2007 je v kartuziji na ogled stalna razstava Nataše Golob: »Kulturna dediščina Žičke kartuzije«, urejena je muzejska zbirka in samostojen avdioogled na 16 točkah v več jezikih.

Viri

• Stegenšek, Avguštin Konjiška dekanija, Maribor, 1909. (COBISS)
• Golob, Nataša Srednjeveški rokopisi iz Žičke kartuzije (1160-1560), Ljubljana, 2006. (COBISS)
• Zadnikar, Marijan Žička kartuzija. Maribor, 1973. (COBISS)
• Zadnikar, Marijan Srednjeveška arhitektura kartuzijanov in slovenske kartuzije. DZS, Ljubljana, 1972. (COBISS)
• Zdravič Polič, Nina Gotika v Sloveniji. Narodna galerija, Ljubljana 1995.(COBISS)
• Zdovc, Vinko Žička kartuzija, Kratka zgodovina bogate preteklosti Kartuzije 1165-1782. Slovenske Konjice 1997. (COBISS)
• Santonino, Paolo, Popotni dnevniki. Prev. Primož Simoniti. Celovec, Dunaj, Ljubljana, 1991. (COBISS)
• Curk, Jože, Samostani na Slovenskem: do leta 1780, Maribor, Ostroga, 2008. (COBISS)

Glej tudi

• Kartuzija Bistra
• Kartuzija Pleterje
• Kartuzija Jurklošter

Zunanje povezave

• Golob, Nataša (2007). Žička kartuzija v rokopisih in listinah Zgodoviskega arhiva Celje. Celje: Zgodovinski arhiv. COBISS 233387264. 
• Žička kartuzija na spletni strani Gradovi.net
• gremoVEN.com - Žička kartuzija
• Razstava rokopisov iz žičke kartuzije v Narodni galeriji 16.11.20[[06-21.1.2007
• Dokumentarec RTV Slovenija, Pogled na... Srednjeveški rokopisi iz Žičke Kartuzije
• Žička kartuzija na kraji.eu