Sveta Katarina Sienska

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sveta Katarina Sienska
Catherine of Siena.jpg

neznan avtor, 19. stoletje; Sveta Katarina Sienska
devica; Cerkvena učiteljica
Rojstvo 25. marec 1347, Siena, Republika Siena (danes Italija)
Smrt 29. april 1380, Rim, Papeška država
Priznavanje Rimskokatoliška Cerkev; Anglikanska Cerkev; luteranci
Kanonizacija 1461 (Papež Pij II.)
God 29. april
Atributi dominikanska obleka, lilija, knjiga, križ, srce, stigme, vrtnica, miniaturna cerkev
Zavetništvo pred požarom, telesnimi boleznimi, zavetnica škofije Allentown v Pensilvaniji, sozavetnica Evrope in Italije

Sveta Katarina Sienska, T.O.S.D. (25. marec 1347 v Sieni – 29. april 1380 v Rimu), je bila dominikanska tretjerednica ter sholastična filozofinja in teologinja. Zelo se je zavzemala pri papežu Gregorju XI., da bi se papeški sedež vrnil iz Avignona v Rim ter se vzpostavil mir med italijanskimi mestnimi državicami. Od 18. junija 1866 je skupaj s svetim Frančiškom Asiškim ena od dveh zavetnikov Italije.[1] 3. oktobra 1970 jo je papež Pavel VI. imenoval za cerkveno učiteljico,[2] in 1. oktobra 1999 jo papež Janez Pavel II. imenuje za eno od šestih so-zavetnikov Evrope (istočasno z Benediktom iz Nursije, svetim Cirilom in Metodom, Brigito Švedsko in Edith Stein.[3][4]

Življenje[uredi | uredi kodo]

Domača hiša sv. Katarine v Sieni

Katarina se je kot Caterina di Giacomo di Benincasa rodila 25. marca 1347 v času črne smrti, ki je pustošila po Sieni, staršema Giacomu di Benincasa, krojaču, ki je osnoval svoje podjetje s pomočjo sinov, in Lapi Piagenti, najbrž hčerki nekega krajevnega pesnika.[5] Hiša, v kateri je Katarina odraščala, še vedno obstaja. Mati Lapa je bila stara približno štirideset let, ko sta se ji prezgodaj rodili hčerki dvojčici, Katarina in Ivana. Pred njima je že imela 22 otrok, vendar jih je polovica od njih v zgodnjem otroštvu umrlo. Ivana je bila takoj ob rojstvu izročena v oskrbo neki medicinski sestri, ki je takoj umrla, medtem ko je za Katarino skrbela Lapa in se je razvila v zdravega otroka. Bila je stara dve leti, ko je mati Lapa rodila 25. otroka, drugo hčerko Ivano. [6] Kot otrok je bila Katarina zelo vesela in ljubka, tako da ji je družina dala ljubkovalno ime "Euphrosyne", ki je bila neka aleksandrijska svetnica iz 5. stoletja, spominja pa tudi na grški izraz za veselje.[7] Blaženi Rajmund iz Capue, dominikanec, ki je bil njen osebni spovednik, je v svetničini biografiji Življenje zapisal, da je imela Katarina svojo prvo vizijo Jezusa, ko je bila stara pet ali šest let. Z bratom je bila na poti domov z obiska pri pravkar poročeni starejši sestri, je dejala, in je imela videnje Kristusa sedečega v slavi z apostolom Petrom, Pavlom in Janezom. Rajmund še zapiše, da je imela pri sedmih letih starosti ponovno videnje in takrat se je zaobljubila samo Jezusu in da samo njemu podarja vse svoje življenje.[7][8]

Njena starejša sestra Bonaventura je med porodom umrla. Medtem ko se je 16-letna Katarina mučila z žalostjo ob tej smrti, se je nenadoma soočila z željo svojih staršev, da se poroči s sestrinim vdovcem. Popolnoma v nasprotju s to željo, je začela zavračati snubca. To je Katarino še bolj spodbudilo h krepostni moči posta in molitve. Tako snubca kot svoje starše je še dodatno razočarala, ko si je v znamenje protesta ostrigla dolge lase.[9]

Kip sv. Katarine Sienske avtorja Bartolomea de'Landi, (1475)

Rajmund je pozneje Katarini svetoval, kaj naj naredi v takih primerih. Kot že v otroških letih, naj tudi sedaj "[…] zgradi celico znotraj svojega uma, iz katere njene misli nikoli ne morejo pobegniti". V to notranjo celico je postavila svojega očeta Jakoba v podobi Kristusa, mater Lapo v podobi Marije, ter svoje brate v podobi apostolov. Njeno služenje svojim sorodnikom v taki mistični podobi, ji je ponujalo priložnost za duhovno rast. Katarina se je ves čas bojevala med dvema svetovoma: ali sprejeti in izpolniti željo svojih staršev, da se poroči in postane mati, na eni strani, ali naj postane redovnica, na drugi strani. Na koncu se je sama odločila, da bo živela aktivno in kontemplativno (molitveno) življenje zunaj samostanskega obzidja - po vzoru dominikancev. [10] Sčasoma je njen oče privolil v hčerkino odločitev in ji zaželel, da bi bila srečna v življenju.

Precej slabotni ji je dalo novo videnje sv. Dominika dodatno moč, vendar ta njena želja, da se pridruži tretjemu redu sv. Dominka, ni bila všeč njeni mami. Zato je svojo hčerko na silo odpeljala v kraj Bagno Vignoni, da bi se ji zdravje izboljšalo. Tam je šele resno zbolela. Na telesu so se ji pojavili hudi izpuščaji, bolečine in vročina. Na njeno prigovarjanje jo je mati le izpustila in se je lahko pridružila skupnosti "Mantellate", lokalnemu združenju Dominikanskega tretjega reda.[11] Lapa je sama odšla do sester tretjega reda in jih prepričala, da sprejmejo njeno hčerko. V nekaj dneh je bila Katarina popolnoma zdrava, vstala je iz postelje in si odela črno-bel habit, dokončno znamenje, da pripada redu sv. Dominika. Katarina je prejela dominikanski habit šele potem, ko so se pomirili protesti tretjerednic, da v ta red lahko vstopijo le vdove. Kot tretjerednica je živela zunaj samostana, kot prej, skupaj s svojo družino. Skupnost Mantellate je učila Katarino, kako molitveno brati in hkrati živeti v skoraj popolni tišini in samoti v družinski hiši.[11] Njeno obnašanje, ko je revežem podarjala oblačila in hrano, ne da bi koga od domačih kaj vprašala, je njene domače precej stalo. Vendar pa domači od nje niso ničesar zahtevali zase. Z bivanjem v njihovi sredi, je sama doživljala svojo zavrnitev še toliko močneje. Sama ni želela hrane, ki se je prinašala na mizo, želela si je le hrano, ki ji jo je Bog pripravil v nebesih s svojo pravo nebeško družino.[12]

Giovanni di Paolo, Mistična poroka sv. Katarine Sienske

Ko je bila stara 21 let (1368), je Katarina doživela to, kar opisuje v svojih pismih kot mistična poroka z Jezusom.[13] Kasneje to postane priljubljena tema v slikarski umetnosti, kot npr. Matrimonio mistico di santa Caterina d'Alessandria e santa Caterina da Siena avtorja Ambrogia Bergognoneja. Ob spraševanju, v kolikšni meri je bil ta zakon izvršen v Božji telesnosti, Katarina poudarja, da ni prejela prstana iz zlata in draguljev, kot to poroča njen biograf v eni od različic, ampak obroč Svetega prepucija, kot mistično relikvijo Jezusa Kristusa.[14][15] Rajmund tudi ugotovi, da ji je Kristus naročil, naj zapusti svojo misel na življenje v samostanu in naj raje vstopi v javno življenje tega sveta.[16] Katarina se je torej odpovedala želji ustvariti si svojo družino in je začela pomagati bolnim in revnim ter skrbeti za njih v bolnišnicah in domovih. Njena že zgodnja dela usmiljenja v Sieni so pritegnila skupino somišljenikov, tako žensk kot moških, ki so se zbrali okoli nje.[5] Zaradi vse večjih socialnih in političnih trenj v Sieni, se je Katarina odločila, da poseže v širšo politiko. Ko je v mesecu maju 1374 v Firencah potekal dominikanski generalni kapitelj, se je tudi ona sama odpravila na to srečanje.[9] Zdi se, da si je v tem času pridobila Rajmunda kot njenega spovednika in duhovnega vodjo.[17] Po tem obisku je s svojimi somišljeniki začela potovati po vsej severni in osrednji Italiji. Zagovarjala je reformo duhovščine in duhovnega svetovanja ljudem, da bi se z iskrenim kesanjem in prenovo popolnoma predali Božji ljubezni.[18] V mestih Pisa in Lucca je imela leta 1375 tako velik vpliv, da je obe mesti uspela odvrniti od zveze, ki se je borila proti papežu in je imela vedno večjo moč. Prav tako je prispevala del svojega entuziazma k spodbujanju na novo križarsko vojno. Še istega leta se je tudi v Pisi zgodilo, da je Katarina prejela stigme (vidne, na njeno zahtevo, samo njej).[17] Osebno potovanje in obiski mest pa ni bil edini način na katerega se je Katarina zanašala in način s katerim je širila svoje prepričanje. Od leta 1375 [17] dalje, je začela narekovati pisma raznim pisarjem.[11] Ta pisma so bila namenjena vsem moškim in ženskam njenega kroga. Namenjena so bila širjenju občinstva, vključujoč tudi oblasti, ko je prosila za mir med mestnimi državami in voditelji po vsej Italiji. Namenjena so bila vrnitvi papeža iz avignonskega izgnanstva nazaj v Rim. Obstoji dolga korespondenca s papežem Gregorjem XI., ko ga prosi, naj reformira duhovščino in upravo Papeške države.

Proti koncu leta 1375 se je vrnila v Sieno, da bi pomagala rešiti mladega političnega zapornika, Niccolò iz Tulde.[17][19] 31. marca 1376 je Gregor XI. nad Firencami razglasil vsesplošen interdikt. Takoj junija odide Katarina do papeža v Avignon kot ambasador Firenc, da bi vzpostavila mir med mestom in Papeško državo ter ukinitev interdikta. Pri tem posredovanju je bila najprej uspešna. Nato pa je papež vse dogovore z njo razveljavil. Zakaj? Kakor hitro ji je uspelo priti v Avignon in posredovati pri papežu, so zahrbtno za njo že prišli odposlanci nekaterih florentinskih veljakov, ki so poskušali izkoristiti njen uspeh ter so pri papežu želeli uveljaviti svoj interes.[17] Katarina je takoj poslala ustrezno pismo v Firence, kjer sporoča kaj se je zgodilo.[20] Medtem ko je bila v Avignonu, je tudi poskušala prepričati papeža, da se vrne v Rim.[21] Gregor je dejansko vrnil papeško upravo v Rim januarja 1377, v kolikšni meri pa je to bila posledica Katarininega posredovanja, je tema mnogih sodobnih razprav.[22]

Katarina se vrne v Sieno in prvih nekaj mesecev leta 1377 preživi v ustanavljanju ženskega samostana v stari trdnjavi Belcaro, ki ga poimenuje Santa Maria degli Angeli (Marija angelska) in kjer bi redovnice živele v dosledni strogosti in spoštovanju pravila sv. Dominika.[23] Preostali čas tega leta je preživela na utrdbi Rocca d'Orcia, približno dvajset kilometrov od Siene, na lokalni misiji vzpostavljanja miru in oznanjevanja evangelija. V jeseni tega leta, je prejela takšne duhovne izkušnje, ki so jo pripeljale do pisanja dela Dialog, pri čemer se je naučila pisati, čeprav je iz nadaljnjih pisem še vedno videti, da se je pri pisanju še vedno posluževala pomoči drugih.[5][24] Ob koncu leta 1377 ali v začetku leta 1378 je Katarina znova odpotovala v Firence, po nalogu Gregorja XI., da poskuša vzpostaviti mir med Firencami in Rimom. 26. marca 1378 Gregor umre in 18. junija v Firencah izbruhnejo siloviti nemiri v katerih Katarina skorajda izgubi življenje. V naslednjem mesecu je med mestom in Rimom sklenjen mir in Katarina se tiho vrne v Firence. Konec novembra 1378, z izbruhom velike shizme jo novi papež, Urban VI. pokliče v Rim. Ostane na papeškem sodišču in poskuša prepričati plemstvo in kardinale o njihovi legitimnosti, individualno se sestaja s posamezniki na sodišču, vmes pa še vedno piše pisma, da bi ohranila mir in pridobila še več somišljenikov.[23]

Za seboj ima že veliko izkušenj v pogajanjih in nepopustljivi strogosti. Tako do drugih kot do same sebe.[25] V svoji strogosti se je vse bolj odpovedovala hrani in živela samo še od prejemanja obhajila. Ta njena skrajnost je bila v očeh duhovnikov in njenih sosester, moteča. Zato ji je njen spovednik Rajmund zapovedal, da mora redno in pravilno uživati hrano. Vendar Katarina trdi, da tega ne zmore, kar opisuje kot bolezensko stanje (infermità). Od začetka leta 1380 Katarina ne zmore ničesar več zaužiti, niti vode ne več. 26. februarja ji odpovejo noge.[23] Sveta Katarina doživi 21. aprila možgansko kap in umre v Rimu 29. aprila 1380, v starosti triintridesetih let.[26]

Viri o njenem življenju[uredi | uredi kodo]

Iz proučevanja njenih skoraj štiristotih pisem in dela Dialog, je mogoče razbrati precej pokazateljev osebnosti, karakterja in njene molitve.

Že kmalu po njeni smrti se je veliko podrobnosti o njenem življenju odkrilo tudi s pomočjo sestavljanja različnih drugih pisnih virov, ki so bili pomemben vir za njeno čaščenje in kanonizacijo. Čeprav je veliko tega materiala hagiografičnega, je bil pomemben vir za zgodovinarje, ki želijo doseči rekonstrukcijo Katarininega življenja. Različni viri so še posebej pomembni, zlasti dela blaženega Rajmunda iz Capue, ki je bil duhovni vodja Katarine in njen tesen prijatelj od 1374 pa do smrti, in je 1380 postal general dominikanskega reda. Leta 1384 je pričel s pisanjem dela Legenda Major, življenja svete Katarine, in ga zaključil leta 1395.

Še eno pomembno delo, napisano po Katarinini smrti je Libellus de Supplemento (Malo dopolnilo). Med leti 1412 in 1418 ga je napisal Tomaž Sienski (Tommaso d'Antonio Nacci da Sene). Delo je razširitev Rajmundove Legende Major. Tomaž je pozneje napisal še eno biografijo o sv. Katarini in pri tem bolj natančno upošteval dejstva njenega življenja, poimenoval jo je Legenda Minor.

Od 1411 dalje je Tomaž koordiniral zbiranje dokumentov in ostalega gradiva v postopku za Katarinino kanonizacijo. Dokumenti vsebujejo veliko osebnih pričevanj njenih tesnih sodelavcev. Poznamo pa še eno anonimno delo z naslovom Miracoli della Beata Caterina (Čudeži blažene Katarine), ki ga je napisal neznani Firenčan.[27]

Njena pisna dela[uredi | uredi kodo]

Tri zvrsti, ki neposredno pričujejo o Katarininem življenju:

  • Njena glavna razprava je Pogovor o Božji previdnosti. Najbrž ga je začela pisati v oktobru 1377 in je bil zagotovo zaključen novembra 1378. Njeni sodobniki so zedinjeni z ugotovitvijo, da je večji del tega besedila narekovala, medtem ko je bila v stanju zamaknjenja. Obstaja pa verjetnost, da je naknadno še sama kaj od tega popravila ali spremenila.[28] Gre za dialog med dušo, ki "se vzpenja" k Bogu in Bogom samim.
  • Katarinina pisma veljajo za eno izmed velikih del zgodnje toskanske literature. Večji del pisem je narekovala, čeprav se je naučila pisati že leta 1377. Več kot 300 teh pisem je preživelo zob časa. V svojih pismih papežu, ga pogosto ljubeče in preprosto imenuje papa ("papež"), namesto v strogi formalni obliki Vaša svetost. Nekaj korespondence vključuje njene različne izpovedi med njo in Rajmundom iz Capue, francoskimi in madžarskimi kralji, zloglasnim plačancem angleškega in francoskega dvora Johnom Hawkwoodom, z neapeljsko kraljico, člani družine Visconti v Milanu, ter številnimi verskimi osebnostmi. Približno ena tretjina njenih pisem, je namenjena ženskemu občinstvu.
  • Prav tako preživi tudi 26 molitev svete Katarine, večinoma sestavljene v zadnjih osemnajstih mesecih njenega življenja.

Čaščenje[uredi | uredi kodo]

Sarkofag svete Katarine pod glavnim oltarjem v cerkvi Santa Maria sopra Minerva, Rim
Kapela svete Katarine, sienska bazilika svetega Dominika

Najprej je bila pokopana na pokopališču Santa Maria sopra Minerva, ki leži v bližini Panteona. Potem, ko so se začeli na njenem grobu dogajati čudeži, je Rajmund osebno poskrbel, da so njeno truplo preselili v notranjosti bazilike Santa Maria sopra Minerva,[29] kjer leži še danes.

Njeno glavo se je ločilo od preostalega telesa in vstavilo v doprsni bronasti kip. To gesto je pozneje Siena sprejela in poskrbela, da se je relikvije v slavnostni procesiji prepeljalo v dominikansko cerkev v mestu. Takoj v vrsti za relikviarijem je stopala gospa Lapa, Katarinina mati, ki je dočakala svojih 89 let. V svojem življenju je videla bogastvo in srečo, vzpon in padec svojih otrok ter večino njih in svojih vnukov je pospremila do groba. Rajmundu je pomagala pisati biografijo o svoji hčerki.[30] Neprecenljive relikvije glave in palca so bile pokopane v sienski baziliki sv. Dominika, kjer se jih še danes časti.[29]

Papež Pij II., tudi sam doma iz Siene, je 29. junija 1461 Katarino razglasil za svetnico.[31]

Papež Pavel VI. ji 3. oktobra 1970 podeli naziv Cerkvene učiteljice;[2] bila je prva med ženskami, ki je skoraj istočasno s sveto Terezijo Avilsko (27. septembra 1970) prejela to čast.[31]

Sprva pa praznovanje njenega godu ni bilo vključeno v rimski Cerkveni koledar. Ko je bil njen praznik vnesen v koledar, naj bi se pokrival z že obstoječim in v Italiji zelo čaščenim svetnikom Petrom iz Verone (tudi 29. aprila), zato se je njen god leta 1629 prenesel na dan pozneje, na 30. april.[32] Ob podrobni reviziji koledarja svetnikov (1969), je bila sprejeta odločitev, da se praznovanje svetega Petra iz Verone prenese na krajevni koledarje, ker ni bil tako dobro poznan po ostalem svetu, in praznik svete Katarine se prenese na resnični dan njene smrti, na 29. april.[33] Ponekod v Italiji se še vedno uporablja en ali drugi koledar iz obdobja 1628-1969.

Zavetnica[uredi | uredi kodo]

V papeškem odloku z dne 13. aprila 1866 je papež Pij IX. Katarino Siensko razglasil za so-zavetnico Rima. 18. junija 1939 pa jo je papež Pij XII. skupaj s svetim Frančiškom Asiškim imenoval za zavetnico Italije.

1. oktobra 1999 jo je papež Janez Pavel II. skupaj z Edith Stein in Brigito Švedsko razglasil za eno od sozavetnic Evrope.[3][4]

Ikonografija[uredi | uredi kodo]

Zgodba pripoveduje, kako so Sienčani želeli priti do telesa sv. Katarine. Vedeli so, da celega telesa ne bodo zmogli pritihotapiti iz Rima, zato so se odločili, da bodo zadovoljni tudi samo z njeno glavo, ki so jo skrili v eno od platnenih vreč. Ko so jih zaustavili rimski stražarji, so Sienčani molili k sv. Katarini, da bi jim pomagala v tej nastali stiski. Ko so odprli vrečo in jo pokazali stražarjem, se je izkazalo, v njej ni svetničine glave, ampak cvetni listi vrtnic. Ko so prišli do Siene, so ponovno odprli vrečo in v njej je bila glava. Po tej zgodbi je sv. Katarina pogostokrat upodobljena z vrtnico v rokah.

Spoštljivost[uredi | uredi kodo]

Katarina se visoko uvršča med mistiki in duhovnimi pisatelji Cerkve.[9] Je zelo spoštovana osebnost v svojih duhovnih spisih, politično izkazanem pogumu, da želi povedati predvsem resnico – pri čemer je bila v tistem času izjemna za žensko, da je uspela imeti tako velik vpliv v politiki in svetovni zgodovini.

Po njej se imenuje več bolnišnic po celem svetu. Med drugimi tudi bolnišnica The St. Catherine of Siena Medical Center na Long Islandu, New York.[34]

Slike[uredi | uredi kodo]

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "PIO XII, BREVE PONTIFICIO CON CUI IL SANTO PADRE PROCLAMA SAN FRANCESCO D'ASSISI E SANTA CATERINA DA SIENA PATRONI PRIMARI D'ITALIA" (v italijanščini). 1939. 
  2. ^ 2,0 2,1 "PROCLAMAZIONE DI SANTA TERESA D’AVILA DOTTORE DELLA CHIESA OMELIA DEL SANTO PADRE PAOLO VI" (v italijanščini). 27 settembre 1970. 
  3. ^ 3,0 3,1 "Proclamation of the Co-Patronesses of Europe, Apostolic Letter". 1 October 1999. 
  4. ^ 4,0 4,1 Liturgical Feast of St. Bridget, Homily, 13 November 1999.
  5. ^ 5,0 5,1 5,2 "St. Catherine of Siena". newadvent.org. Pridobljeno dne 1 December 2010. 
  6. ^ Skårderud 2008, str. 411.
  7. ^ 7,0 7,1 Lives of Saints, John J. Crawley & Co., Inc.
  8. ^ Raymond of Capua, Legenda Major I, iii.
  9. ^ 9,0 9,1 9,2 Foley O.F.M., Leonard. Saint of the Day, Lives, Lessons, and Feast, (revised by Pat McCloskey O.F.M.), Franciscan Media, ISBN 978-0-86716-887-7
  10. ^ Bellitto, Christopher M. "10 Great Catholics of the Second Millennium", St. Anthony Messenger
  11. ^ 11,0 11,1 11,2 Catherine of Siena. Available Means. Ed. Joy Ritchie and Kate Ronald. Pittsburgh, Pa.: University of Pittsburgh Press, 2001. Print.
  12. ^ Skårderud 2008, str. 412-413.
  13. ^ Blessed Raymond of Capua 2003, str. 99-101.
  14. ^ Bynum, Caroline Walker (1987). Holy Feast and Holy Fast. The Religious Significance of Food to Medieval Women. University of California Press. str. 246. ISBN 978-0-52006-329-7. ISBN 0-52006329-5. 
  15. ^ Manseau, Peter (2009). Rag and Bone. A Journey Among the World's Holy Dead. London: Macmillan. ISBN 978-142993-665-1. ISBN 1-42993665-7. "Some [nuns], most famously Saint Catherine of Siena, imagined wearing the foreskin as a wedding ring." 
  16. ^ Blessed Raymond of Capua 2003, str. 105-107.
  17. ^ 17,0 17,1 17,2 17,3 17,4 Noffke 1980, str. 5.
  18. ^ Hollister & Bennett 2002, str. 342.
  19. ^ Letter T273, written by Catherine to Raymond, probably in June 1375, describes the event.
  20. ^ Letter 234 in Tommaseo's numbering.
  21. ^ Hollister & Bennett 2002, str. 343.
  22. ^ See Bernard McGinn, The Varieties of Vernacular Mysticism, (Herder & Herder, 2012), p561.
  23. ^ 23,0 23,1 23,2 Noffke 1980, str. 6.
  24. ^ To izkušnjo je zapisal njen spovednik Rajmund v pismu št. 272, oktobra 1377.
  25. ^ Butler, Alban. The Lives or the Fathers, Martyrs and Other Principal Saints, Vol.IV, D. & J. Sadlier, & Company, (1864)
  26. ^ Farmer, David Hugh (1997). The Oxford dictionary of saints (4. ed. izd.). Oxford [u.a.]: Oxford Univ. Press. str. 93. ISBN 0-19-280058-2. 
  27. ^ Noffke 1980, str. 2.
  28. ^ Noffke 1980, str. 13.
  29. ^ 29,0 29,1 "Catherine of Siena". findagrave.com. Pridobljeno dne 1 December 2010. 
  30. ^ (v norveščini) Skårderud, Finn (2008). "Hellig anoreksi Sult og selvskade som religiøse praksiser. Caterina av Siena (1347–80)". Tidsskrift for norsk psykologforening 45 (4): 408–420. Pridobljeno dne 12 May 2013. "«Jeg tror at Gud har gjort det slik at sjelen ligger på tvers i kroppen min og ikke kan komme ut.»" 
  31. ^ 31,0 31,1 Beckwith, Barbara. "St. Catherine of Siena: A Feisty Role for Sister Nancy Murray", St. Anthony Messenger
  32. ^ "Calendarium Romanum" (Libreria Editrice Vaticana, 1969), p. 91.
  33. ^ Calendarium Romanum. Libreria Editrice Vaticana. 1969. str. 121. 
  34. ^ St. Catherine of Siena Medical Center

Viri[uredi | uredi kodo]


Sodobnejše izdaje[uredi | uredi kodo]

  • Kritična izdaja Katarininih Dialogov v italijanščini, Il Dialogo della divina Provvidenza: ovvero Libro della divina dottrina, 2. izd., ed. Giuliana Cavallini (Siena: Cantagalli, 1995). [1. izd. 1968]
  • Kritična izdaja Katarininih 26. Molitev, Le Orazioni, ed. Giuliana Cavallini (Rim: Cateriniane, 1978)
  • Kritična izdaja njenih pisem, ki jih je pregledal Antonio Volpato, Le lettere di Santa Caterina da Siena: l'edizione di Eugenio Duprè Theseider e i nuovi problemi, (2002)

Pisma prevedena v angleščino:

  • Catherine of Siena (1988). Suzanne Noffke, ur. The Letters of St. Catherine of Siena 4. Binghamton: Center for Medieval and Early Renaissance Studies, State University of New York at Binghamton. ISBN 0-86698-036-9.  [Republished as The letters of Catherine of Siena, 4 vols, trans Suzanne Noffke, (Tempe, AZ: Arizona Center for Medieval and Renaissance Studies, 2000-2008))

Molitve prevedene v angleščino:

  • The Prayers of Catherine of Siena, trans Suzanne Noffke, 2nd edn 1983, (New York, 2001)

Rajmundovo delo Življenje prevedeno v angleščino:

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

  • Carolyn Muessig, George Ferzoco, Beverly Mayne Kienzle, eds, A companion to Catherine of Siena, (Leiden: Brill, 2012).
  • Hollister, Warren; Judith Bennett (2001). Medieval Europe: A Short History (9 izd.). Boston: McGraw-Hill Companies Inc. str. 343. ISBN 0-07-234657-4. 
  • McDermott, Thomas, O.P. (2008). Catherine of Siena: spiritual development in her life and teaching. New York: Paulist Press. ISBN 0-8091-4547-2. 
  • Cross, F. L., ed. (1957) The Oxford Dictionary of the Christian Church. Oxford U. P.; p. 251.
  • Girolamo Gigli, ed, L'opere di Santa Caterina da Siena, 4 vols, (Siena e Lucca, 1707-1721)
  • The Dialogue of St. Catherine of Siena, TAN Books, 2009. ISBN 978-0-89555-149-8

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]