Ponikva

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ponikva
Ponikva se nahaja v državi Slovenija
Ponikva
Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 46°15′27.07″N 15°26′52.89″E / 46.2575194°N 15.448025°E / 46.2575194; 15.448025Koordinati: 46°15′27.07″N 15°26′52.89″E / 46.2575194°N 15.448025°E / 46.2575194; 15.448025
Država Zastava Slovenije Slovenija
Statistična regija Savinjska regija
Tradicionalna pokrajina Štajerska
Občina Šentjur pri Celju
Nadmorska višina 338 m
Prebivalstvo
 • Skupno 2.370
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 3232 Ponikva
Zemljevidi Najdi.si
Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002 (kjer ni drugače navedeno).

Ponikva je naselje v Občini Šentjur. Šteje 2370 prebivalcev, ki živijo v petih vaških skupnostih. Krajevna skupnost Ponikva meri 33,1 km². Poznana je kot rojstni kraj Antona Martina Slomška[1].

Kraj je razložen ob vznožju gričevja na vzhodni strani Celjske kotline. Večina prebivalstva je danes zaposlena v industriji, prometu ter storitvenih dejavnostih v Šentjurju in Celju, a krajevno kmetijstvo zlasti živinoreje, vinogradništva in sadjarstva še vedno imajo pomembno vlogo kot dopolnilna dejavnost. V krajevni skupnosti Ponikva sicer poleg 40 tržnih kmetij nudi delo še 120 delovnih mest v obratih, trgovinah, šoli ter obrtnih dejavnostih[2]. Ponikva ima svojo osemletno osnovno šolo od leta 1961[3].

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Prazgodovina, rimsko obdobje[uredi | uredi kodo]

O poselitvi območja današnje Ponikve že v mlajši kameni dobi - neolitiku, dokazuje najdba kamnite sekire v Slatini, ki je shranjena v muzeju v Celju. Več najdb je iz rimskih časov. Na njivi Jakoba Koržeta so leta 1870 našli rimsko grobišče in izkopali 9 sarkofagov-rakev, dolgih po 6 čevljev in so jih delno porabili za pragove na pokopališču. Čez Ponikvo, v smeri Slom-Podgaj je vodila odlično grajena stranska cesta kot priključek k glavni cesti Celeia-Petovio. Na mestu, kjer je stal grad, je v rimskih časih stala štiristrana, manjša kamnita utrdba, kjer je bil nastanjen oddelek rimske legije. Eden izmed lastnikov ponkovškega gradu je našel zelo lep nagrobnik v obliki človeškega telesa. V Dolgi gori so v Grobljah izkopali več rimskih napisnih kamnov in nagrobnikov, klesanih iz apnenca.

Srednji vek[uredi | uredi kodo]

V srednjeveških listinah zasledimo ime Ponikva, Hotunje, Završe že leta 1044, ki si jih je grofica Hema Selško-Breška pozneje Sveta Ema Krška obdržala v svoji lasti, medtem ko je ogromno posestva v Savinjski marki podarila krškim škofom na Koroškem in to po smrti moža in obeh sinov. Krški škofje so kasneje podeljevali fevde in nastajale so graščine, ki so se kasneje osamosvojile. Prvotni grajski posestniki so bili gospodje s Ponikve, omenjeni že 1197-1213. Že takrat je bil grad jedro večjega gospodarstva. Pozneje so se posestniki menjavali. Bili so pogosto ministeriali. Ponikva je bila v razvitem fevdalizmu sedež prafare, zato prav gotovo tudi pomembno fevdalno središče. 1493 leta dobijo grad Celjski grofje. Hermanu je grad služil kot lovski dvor. Od Ožbalta do Sloma se je raztresal ogromen gozd. Na Uniškem grebenu so lovili ptiče. Po izumrtju Celjskih, postane grad deželoknežji - Habsburški in znova menjava lastnike. 1635 leta so grad, ki je bil obdan z obzidjem in jarkom, razdejali uporni kmetje. Leta 1836 prevzame grad polkovnik Viktor Guggenthall, ki je začel razprodajati zemljo. Gradu je dozidal še eno nadstropje, zgradil na novo desno sodnijo z zapori. Sin Aleksander je grad 1876 prodal in se preselil v novozgrajeno sodnijo, ki jo je imenoval villa Rosenau. Zadnja lastnica gradu Ana Enerstina Auffarth je umrla leta 1944. Grad je po svobodi, leta 1946 pogorel. Vilo Rosenau je kupil gostilničar Štefan Gobec in v njej živijo njegovi potomci.

Pravice desetine in ostalih dajatev na Ponikvi so imeli samostani in razne gospoščine: Jurklošter, Zajcklošter, oglejski patriarhi. Gornjegrajska graščina je imela Uniše, kjer je imela urad Slom, ki je bil v bistvu večja kmetija. Okoli 1735 leta ga je imel Jožef Novak - prednik Slomška. Pravico pobiranja desetine je imela tudi novoceljska gospoščina.

Skozi ves srednji vek so kraji od Celja preko našega kraja doživljali mnoge naravne nesreče, bolezni, pustošenja, poplave. Sredi 15. stol. so bile strašne poplave, lakota, da je »toliko ljudi od gladu pomrlo, da so jih zakopavali v veliko jamo«. Ali pa, da je toliko kobilic priletelo, da so »sonce zakrile« in vse požrle. Kobilice so večkrat napravile škodo. Zadnjič so priletele v velikih rojih iz smeri Rogatec v Celje 1782. V letih 1644-46 je razsajala strašna kuga. Od kuge in rdeče griže je umrlo 152 ljudi, od osepnic pa 43. Danes so ohranjena kužna znamenja v Serževici in Ponkvici. Vas je dvakrat pogorela 1768 in 1782. Začel je goreti leseni farovž in tako je zgorela dragocena dokumentacija o zgodovini cerkve. Pri požaru je zgorela vsa vas, razen dveh hiš na koncu vasi.

Turški vpadi[uredi | uredi kodo]

Preko Ponikve so trikrat divjali Turki. 1473 leta so se Turki vračajoč iz Koroške, razdelili pri Slovenj Gradcu v dve skupini in ena je šla preko Slovenskih Konjic in našega kraja ter v dolgi vrsti vlekla s sabo 8000 ujetnikov. Obe skupini sta prenočili pod Rifnikom. Ponovno so šli preko Ponikve 1492 in 1529 leta. V knjižici Angelosa Baša »Celje in okolica« piše o župniku na Ponikvi, da je bil v Jeruzalemu in da so njegovi vaščani leta 1491 utrdili pokopališče ob cerkvi z jarkom in kamnitim zidom, zgoraj pa so zgradili bastijo s cinami. Vrh tega so noč in dan stražili pri cerkvenem stolpu in pri vratih, kjer v »tem nevarnem času ne zaupajo niti sovražniku, niti prijatelju«. Ljudje so se zbirali v obrambne skupine pred Turki. Domače ime Vojščanšek izhaja baje od tega, ker so se tam spopadli s Turki. Zanimiva je zgodba »Petelinja zlaka«. V zagajskih globačah, sredi gozdov so se kmetje z živino skrivali. Ko so šli Turki v bližini mimo, je zakikirikal petelin in tako kmete izdal, češ kaj dela petelin sredi gozdov.

Konec 19. stoletja[uredi | uredi kodo]

Politično in upravno je bila Ponikva po odpravi podložništva z zakonom iz leta 1862 krajna občina. Imela je župana, dva svetovalca, šestnajst odbornikov, tri volilne razrede. Vsak razred je volil po šest mož in namestnike. Do leta 1848 so bili po davčnih okolicah krajni sodniki, ki so pomagali gospodi v gradu in na Blagovni. Morali so gledati, da so ceste popravljali, skrbeli so za red in varnost. Pomagali so loviti za vojaščino godne mladeniče, ki so se skrivali pred obveznostjo. Predlagali so mladeniče za odkup vojaščine. Dvakrat tedensko so delali obhode. Sodnija je bila tudi v Šmarju, vrhovna oblast pa okrajno glavarstvo v Celju. Na vasi je bila orožna postaja s štrasmojstrom in dvema orožnikoma. Postaja je bila od leta 1880 naprej. Občina je morala iz davkov vzdrževati šolo, cerkev, farovž. Sedež občine je bil v gradu.

Leta 1900 je štela občina 2690 prebivalcev, 630 gospodinjstev, 19 vasi. Zanimiva je sestava prebivalstva: 2582 kmetov, 2 duhovna, 4 učitelji, 1 tajnik občine, 1 poštna upraviteljica, 3 orožniki, 1 sluga, 14 čuvajev, 6 zidarjev, 3 tesarji, 5 mežnarjev, 4 kovači, 10 šivilj..., toliko za primerjavo.

Med obema vojnama do danes[uredi | uredi kodo]

Med obema vojnama je bila Ponikva, občina Ponikva. Po drugi svetovni vojni so bili najprej formirani KLO Ponikva, Hotunje in Dolga gora. Nato se je KLO Dolga gora razformiral in priključil delno k Ponikvi, delno pa k Ločam in Sladki gori. Leta 1955 je bila občina razformirana, danes je Ponikva ena izmed 10 krajevnih skupnosti občine Šentjur. Ozemlje meri 33,1 km2, ima pet vaških skupnosti in 16 vasi, ter šteje 2370 prebivalcev.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]