Bidermajer

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Bidermajerska slika Ferdinanda Georga Waldmüllerja

Bidermajer (nem. Biedermeier) je obdobje in življenjski oz. umetniški slog, ki je vezan predvsem na srednjeevropski prostor in se časovno prekriva s pojmoma restavracija in predmarčna doba (tudi: predmarec). Bidermajer je bil v prvi vrsti življenjski slog in šele potem tudi umetniški.[1]

Izvor in razvoj izraza[uredi | uredi kodo]

Podoba izmišljenega lika Gottlieba Biedermaierja v münchenskem listu Fliegende Blätter

Tako kot večina obdobij in slogov v zgodovini tudi bidermajer ni imel svojega imena, dokler je obstajal, temveč mu je bilo to dano šele potem, ko ga je bilo že konec. Izraz bidermajer je imel najprej satiričen pomen. Vse se je namreč začelo v münchenskem humoristično-satiričnem tedniku Fliegende Blätter, ki je bil znan po sočasnih satiričnih upodobitvah nemškega meščanstva. Leta 1848 je nemški pesnik in slikar Joseph Victor von Scheffel v njem objavil dve satirični pesmi z naslovoma Biedermanns Abendgemütlichkeit in Bummelmaiers Klage, v katerih je pravzaprav parodiral slog takrat znanih pesmi švabskega vaškega učitelja Samuela Friedricha Sauterja (1766-1846). Scheffelova prijatelja pesnik Ludwig Eichrodt in zdravnik Adolf Kußmaul sta potem iz šaljivih imen filistrskih junakov v omenjenih dveh Scheffelovih pesmih skovala priimek za njun skupen psevdonim Weiland Gottlieb Biedermaier, pod katerim sta se odločila ponovno objaviti nekatere Sauterjeve največje pesniške bisere, in ob tem še nekatere svoje pesmi, ki so parodirale njegov pesniški slog. Sauterjevo preprosto pesništvo sta namreč občutila kot nehote zelo zabavno. Leta 1853 sta potem to storila v pesniški zbirki Gedichte in allerlei Humoren, med leti 1855 in 1857 v listu Fliegende Blätter, leta 1869 pa je Eichrodt pesmi, objavljene v Fliegende Blätter, zbral in objavil še v pesniški zbirki Biedermaiers Liederlust. Izmišljeni lik Gottlieba Biedermaierja, naivnega stihoklepca in kvietističnega filistra, ki mu (po Eichrodtovih besedah) "njegova mala soba, vrtiček, neugledno mestece in borna usoda zaničevanega vaškega šomoštra pripomorejo k zemeljski sreči", je tako postal splošno znan.[1]

Eichrodt in Kußmaul sta z likom Gottlieba Biedermaierja želela satirično razgaliti nepolitično, naivno, oblasti zvesto mentaliteto malomeščanstva predmarčne dobe ter njegov nazadnjaški literarni okus. Črkovanje besede Biedermaier se je pozneje spremenilo v Biedermeier. Beseda bieder je v nemščini do predmarčne dobe imela pozitivno vsebino in je pomenila "vrl, pošten, uporaben", pozneje pa je dobila še posmehljiv pomen "malomeščanski, predvčerajšnji"; drugi del besede pa se navezuje na priimek Meier, ki je (skupaj z inačicami: Meyer, Maier…) eden najbolj pogostih nemških priimkov.[1]

Šaljivi priimek Biedermeier se je sicer prvič pojavil že leta 1846, in sicer v satirični pesmi revolucionarnega pesnika Ludwiga Pfaua Herr Biedermeier, s podnaslovom Mitglied der "besitzenden und gebildeten Klasse". Tudi ta pesem je bila kritična do meščanstva predmarčne dobe, vendar je po drugi strani tudi res, da je omenjeni izraz postal splošno znan šele z Eichrodtovimi in Kußmaulovimi objavami. Eichrodt je pozneje tudi trdil, da takrat še ni poznal te Pfauove pesmi.[1]

Izraz bidermajer je torej nastal iz posmeha liberalnih mladih intelektualcev Sauterjevi poeziji kmalu po njegovi smrti. Sauterjeva oseba pa je nehote postala navdih za karikaturo, imenovano Biedermaier, ki je dala ime času, v katerem je sam živel, njegovemu osebnemu življenjskemu slogu, in tudi umetniškemu slogu, v katerem je ustvarjal. Toda proti koncu 19. stoletja je beseda Biedermeier začela izgubljati svojo slabšalno vsebino, kajti pogled na predmarčno dobo se je vrednostno spreminjal – ljudje so začeli o tej dobi z nostalgijo govoriti kot o dobrih starih časih, beseda Biedermeier pa je postala sopomenka za udobnost, domačnost, družabnost v krogu družine in prijateljev, za (tudi duhovni) umik v zasebnost.[1]

Pojem Biedermeier se je kot oznaka za obdobje in slog – torej: bidermajer – pojavil šele na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Zanimanje za to obdobje se je najprej prebudilo na področju umetne obrti, kjer je beseda bidermajer tudi najprej dobila pozitivno vsebino. Bidermajerski slog so prepoznali kot zadnji samostojni slog pred historizmom. Pri bidermajerskem slogu je našla svoj navdih umetna obrt jugendstila. Od romana Thomasa Manna Buddenbrookovi (1901) so se začeli tudi romanopisci ukvarjati z bidermajerjem. Leta 1906 pa je velika razstava nemškega slikarstva v berlinski Stari narodni galeriji prvič opozorila na bidermajerske elemente v slikarstvu. Potem so začeli tudi kulturni zgodovinarji posvečati več pozornosti družbenemu, družinskemu, duhovnemu, literarnemu in glasbenemu življenju v času bidermajerja. Beseda Biedermeier je tako postala nevtralna oznaka.[1]

Bidermajer v umetnosti[uredi | uredi kodo]

Bidermajer v umetnosti predstavlja srednjeevropski meščanski umetnostni slog v prvi polovici 19. stoletja. Je čas med klasicizmom in romantiko. Prevladovala sta meščanski portret in krajina. Schumann pravi, da je to »slog trdnega meščanskega življenja brez visokih idealov, za povprečnega meščana«. Označuje meščansko kulturo bivanja; zanesljivost, prijetnost, skromnost, domačnost. Poenostavlja oblike klasicizma in empira; oblikovni ideal je enoličnost simetrije; »poenostavljene oblike za poenostavljeno družbo«. Bidermajer je umetnost resničnega. Srednji razred je v njem ustvaril svoj slog.

V Sloveniji se med portretisti uveljavijo Jožef Tominc, Mihael Stroj, Matevž Langus, kot krajinarji pa Marko Pernhart in Anton Karinger.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 Maksimiljan Fras, Bidermajerski svet Anne Wittule, 2011. (COBISS)