Ankaran

Ankaran
Ankaran Geografski položaj v Sloveniji
Koordinati: 45°34′45.53″N 13°44′16.54″E
Država	Slovenija
Statistična regija	Obalno - kraška regija
Pokrajina	Primorska
Občina	Ankaran
Nadmorska višina	19,2 m
Prebivalstvo
• Skupno	2.984
Časovni pas	CET (UTC+1)
• Poletje (DST)	CEST (UTC+2)
Poštna številka	6280 Ankaran
Zemljevidi	Najdi.si, Geopedia.si
Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002 (kjer ni drugače navedeno).

Ankaran (italijansko: Ancarano) je naselje v občini Ankaran. Nekdaj manjša vas se je po drugi svetovni vojni začela razvijati predvsem kot turistična lokacija. Ankaran zaživi predvsem poleti z mnogo turisti, takrat tudi izpeljejo prireditvi, kot sta Ankaranska noč in Srednjeveška tržnica.

Zgodovina

Izvor imena

Po nekaterih virih, naj bi bil Ankaran naseljen že v rimskih časih. Eni viri pravijo, naj bi se imenoval Ancaria, to izhaja iz teorije, da naj bi kraj dobil ime po opatu samostana, sv. Nikolaju Ancaranu (kar bi bilo zelo težko verjeti, saj je bil samostan zgrajen v 11. stoletju, to je celih 6 stoletij po propadu Zahodnega rimskega cesarstva).

Drugi viri govorijo o tem, da naj bi se kraj takrat imenoval Ultra, kar tudi ni pojasnjeno. Na to bi lahko kazalo poznejše ime Valdoltra (Vale d'Oltre - italijansko dolina z druge strani, kasneje imenovano Val d'Oltra).

Rimljanske ostaline

Iz časov Rimskega imperija, je bila na pobočju nad Ankaranom (zdajšnji Hrvatini), postojanka rimske obcestne straže (ostanki temeljev so vidni v Božičih), za nadzor rimske ceste, ki je tekla skozi Škofije, med pobočjem Tinjana in Miljskih hribov (ostanki le-te so vidni na križišču Bivje, za katero je tudi na starih mapah zapisano ime Ancarano).

Iz rimskih časov, mogoče celo grških, naj bi bili tudi ostanki, ki so jih izkopavali pri hribu Srmin.

Širitev kraja

V 9. stoletju je dal takratni tržaški škof zgraditi majhno cerkev posvečeno sv. Apolinariju Gaselskemu (s. Apollinare del Gasello), saj se je kraj takrat imanoval Gasello. Leta 1072 je tržaški škof Adalger podaril cerkev sv. Apolinarija z vso pripadajočo posestjo Benediktinskemu samostanu S. Niccolo iz Benetk.

Benediktinci so svojo posest povečali, tako da se je začela širiti izven meja Ankarana, v Koper in na zahodno obalo Istre, vse do Poreča. Samostan, ki je nastal s poznejšo širitvijo in prizidovanjem, je najstarejša zgradba v Ankaranu in njegova turistična in kulturna znamenitost. Samostan se je pozneje poimenoval San Niccolo (sv. Nikolaj).

Vloga samostana sv. Nikolaja

Okoli samostana naj bi takrat zraslo nekaj manjših kmetij, s priseljevanjem kolonov iz sosednje Furlanije, kar je bila v tistih časih ustaljena praksa, saj so se morali samostani preživljali sami. Iz le-teh kmetij naj bi nastali zametki današnjega kraja. Tako kot v zdajšnjih časih, so se takrat samostani ukvarjali in primarno preživljali z gojenjem raznih žlahtnih rastlinskih kultur.

Tako ima samostan v Ankaranu veliko zaslug za razvoj oljkarstva in vinogradništva v teh krajih. Znano je, da je samostan z vinom iz svojih vinogradov, oskrboval hišo vojvode Filippa Viscontija in slavno družino Litta. Pod imenom Lacrimae Christi, se je v 16. stoletju vino iz teh krajev izvažalo v nemške dežele. Samostan se je tudi ukvarjal s pridelovanjem oljčnega olja. V okolici hotela Convent, so še zdaj vidne posode, v katerih so olje shranjevali. Po zapisih, iz sredine 16. stoletja, je tudi razvidno, da samostan ni plačeval davka, za oljčno olje, ki so ga pridelali v svojih stiskalnicah (torklah). Pred leti so bile te ogromne torkle odstranjene.

Samostan v svojih spisih omenja tudi dva koprska škofa in škofa iz Novigrada, Giacoma Filippa Tommasinija, ki je zapisal: "Poleti prihajajo menihi iz Benetk semkaj na zabavo, saj je v teh krajih zdravo podnebje in gredo lahko menihi svobodno na ribolov, na samotne obale."

Samostan so Benediktinci skozi stoletja obnavljali in širili. Najstarejši del samostana, je še zdaj viden na severo-zahodnem delu stavbe. Leta 1572, je bil dokončan tudi zvonik (v Guelfskem stilu), tako, da je v začetku 17. stoletja samostan dobil približno tak videz, kot ga ima še danes. V tistih časih, se je cerkvice ob samostanu prijelo ime S. Niccolo d'Oltre (sv. Nikolaj Oltrski, pozneje S. Niccolo d'Oltra), da so jo lahko koprčani razlikovali od svoje, ki je stala ob koprskem pristanišču. Iz časa delovanja samostana sv. Nikolaja (s. Niccolo) je tudi sarkofag, ki je v njem razstavljen (znan je po vklesanih enakostraničnih križih).

Kuga, ki je divjala po Istri v letih 1630/31, je drastično razredčila prebivalstvo v kraju (kot v celotni Istri), kar je povzročilo odhod menihov iz samostana (zadnji pater ga je zapustil leta 1641). Od takrat je samostan deloval samo še kot letna rezidenca benediktinskega reda. S prebiranjem zapiskov koprskega škofa Zenona, iz leta 1661, zvemo tudi, da se je le-ta takrat pritoževal, nad nemoralnim obnašanjem menihov.

Ukinitev samostana

Samostan sv. Nikolaja je deloval celih 5 stoletij, tako da je v času od 14. do 18. stoletja postal manjša zakladnica umetniških del. Večji del tega zaklada je skrivnostno izginil brez sledu, ko je Beneška republika leta 1774 samostan ukinila. Tega leta je samostan z vsem posestvom kupila koprska plemiška družina Madonizza in ga spremenila v svojo poletno rezidenco. Vodnjak, ki se nahaja na zunanji terasi, sta leta 1835 zgradila Bonifazio iz Pirana in Dominik iz Kort nad Izolo. Leta 1880 so bili dograjeni na pročelju trije oboki in v njihovo notranjost je bilo postavljeno kamnito stopnišče, da bi tako omogočili obiskovalcem občudovanje dvorišča z vodnjakom.

V času Napoleonovih Ilirskih provinc je v samostanu delovala vojaška bolnica, pozneje pa je Avstrija v njem namestila okrevališče za svoje mornariške častnike.

Razvoj zdravstva

Leta 1818 je izšla v Regensburgu knjiga takratnih popotnikov Heinricha Hoppeja in Friedericha Hornschuha, v kateri sta se navdušila nad tukajšno bogato botaniko in subtropskim Ankaranskim rastlinjem. Takrat se je razširilo mnenje, da je tukajšnje podnebje primerno za terapevtsko zdravljenje pljučnih in kostnih bolezni s pomočjo sonca in morja. Zato postane zdravstvena dejavnost zelo intenzivna na področju Ankarana (od razpada Ilirskih provinc do začetka prve svetovne vojne). Tako sta na tem območju zrasla Sanatorij za pljučno tuberkulozo (zdajšnja kasarna Slovenske vojne mornarice in okoliške zgradbe) in leta 1909 otroško obmorsko okrevališče za otroke s kostno tuberkulozo.

Ankaran danes

Samostan je deloval po prvi svetovni vojni kot hotel, kot del turistične ponudbe skupaj z igrišči in kopališčem sv. Nikolaja (odprtim leta 1925). Po drugi svetovni vojni se je na posestvu samostana razvil hotelski in kamp kompleks Adria, v otroško obmorsko okrevališče pa se je vselila svetovno priznana Ortopedska bolnišnica Valdoltra. Na Debelem rtiču so pozneje ustanovili Mladinsko okrevališče. V Sanatoriju za pljučno tuberkulozo pa je do leta 1985 delovala Bolnica Ankaran, pozneje preseljena kot interni oddelek v Bolnico Izola.

Na temelju vseh teh dejavnosti, ki so se naselile na področju zdajšnjega Ankarana po drugi svetovni vojni, se je začelo graditi tudi zdajšnje naselje. Prvotno kot stanovanjsko naselje za delavce v vseh teh dejavnostih, kasneje pa tudi kot samostojni kraj.

Demografska rast

Leto	1869	1900	1931	1961	1971	1981	1991	2002
št. prebivalcev	426	586	587	995	1177	1735	2659	2984

Zanimivosti

• Na področju Ankarana naj bi se zadrževal tudi svetovno znani izumitelj ladijskega vijaka Josef Ressel, ko je živel v Trstu. Tu naj bi se sprehajal in lastnoročno zasadil nekaj hrastov, ki so zdaj del Resslovega gaja nad Ankaranom.

• Na Debelem rtiču je deloval tudi Vojaški lazaret, kar tudi potrjuje zdajšnje ime Lazaret (italijansko Lazareto), kjer se nahaja bivši mejni prehod med Italijo in Slovenijo.

Posebnosti

Debeli rtič

Školjčna sipina v zalivu Polje

HPL-21 (Hitra patruljna ladja) ANKARAN

• V Ankaranu se nahaja edini slani travnik v Sredozemskem morju.

• Na Debelem rtiču, se nahajajo edini vinogradi, ki ležijo ob morski obali v slovenskem primorju.

• Na področju sv. Katarine se nahaja školjčna sipina, posebnost v Sredozemlju.

• Na področju školjčne sipine živita hrošča Clivina ypsilon in Scarites terricola, ki sta izredna redkost tako v Sloveniji, kot v Evropi.

• 1. avgusta 1996 je dobila Slovenska vojna mornarica v uporabo svoje prvo bojno plovilo, tipa Super Dvora MkII., izraelske izdelave. Plovilo je bilo na slovesnem krstu v Izoli poimenovano Hitra patruljna ladja ANKARAN (HPL-21). Plovilo ima tudi svoj privez v Ankaranu, kjer se nahaja tudi Vojašnica slovenski pomorščaki (na naslovu Jadranska cesta 11, 6280 Ankaran) in sedež Slovenske vojne mornarice (430. mornariški divizion).

Referendum za samostojno občino Ankaran

Glej: Občina Ankaran

Plaže in kopališča

• Podjetje Camp Adria ureja istoimenski kamp tik ob Ankaranu, ki je že dolga leta eden najpomembnejših za razvoj naselja. Poleg prostora za avto-prikolice in šotore imajo tudi veliko počitiških hišic in apartmajev za najem. Dolga peščeno-kamnita plaža s tremi pomoli in ploščadjo, bazenski kompleks (zunanji, notranji olimpijski, več manjših) s savno in fitnesom, tobogani, trgovine, stojnice, minigolf, igrišča za tenis in odbojko, restavracije in bari z razgledom na morje ter tipična istrska narava privlačijo mnogo turistov iz Slovenije pa tudi okoliških držav. V kampu ima sedež tudi več športnih klubov kot na primer kajak-kanu klub Adria ter Tenis klub.

• Slab kilometer vzhodno je tudi šprotno rekreacijski center Katarina, z več igrišči za odbojko in nogomet, peščeno plažo (tekmovanja s frizbijem) in urejeno pešpotjo. Tukaj je tudi manjši zaliv s privezi za barke domačinov. Kmalu nameravajo obnoviti in dograditi še dodatno infrastrukturo, vključno z večnamensko dvorano in več igrišči. Ob Katarini leži znano pokopališče školjk in slani travnik. Za slani travnik je zanimivost rastje, kot je pozedonija in druge ogrožene rastline tega sredozemskega območja.

• Zahodno od Ankarana (1 km) v delu imenovanem Valdoltra pa je novo kopališče z dolgo plažo, ki se nadaljuje še naprej proti zahodu do Debelega rtiča. V Valdoltri je tudi kajak-kanu klub, mandrač in manjši zaliv za jadrnice in ribiške ladje. Tukaj leži evropsko znana Ortopedska bolnišnica Valdoltra.

• Zadnje kopališče na skrajnem zahodu (konec Ankaranskega polotoka) se imenuje Debeli rtič in leži tik ob italijanski meji, tam stoji tudi nekdanji mednarodni mejni prehod. Kopališče Debeli rtič lahko razdelimo na tri dele: Mladinsko zdravilišče Debeli Rtič, peščena divja plaža ter urejeno betosko kopališče z restavracijo, kampom, igrišči, počitniškimi hišicami in drugim.

Osnovna celica za razvoj turizma v kraju je Turistično društvo Ankaran, ki ga vodi Ada Marija Butinar.

Glej tudi

• Školjčna sipina (Ankaran)
• Seznam naselij v Sloveniji

Zunanje povezave

• Satelitska slika
• Ankaran - Hribi.net
• Ankaran - Krajevna skupnost Ankaran