Francesco Bonifacio

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Blaženi Francesco Bonifacio
Don Francesco Bonifacio.jpg

Francesco Bonifacio kot mlad duhovnik
duhovnik in mučenec
Rojstvo 7. september 1912, Piran (Avstro-Ogrska, zdaj: Slovenija)
Smrt 11. september 1946, Grožnjan (Jugoslavija, zdaj: Hrvaška)
Priznavanje rimskokatoliška Cerkev
Beatifikacija 4. oktober 2008, Trst, Italija (kardinal Angelo Amato)
God 11. september
Atributi mašnik s kolarjem in štolo, palma
Zavetništvo delavci, študentje, duhovniki

Francesco Giovanni Bonifacio (izg.:[frančésko džováni bonifáčo], italijanski katoliški duhovnik, mučenec in blaženec, * 14. september 1947 Piran (Avstro-Ogrska, zdaj: Slovenija) † 11. september 1946 Grožnjan (Jugoslavija, zdaj: Hrvaška).

Življenje[uredi | uredi kodo]

Francesco Bonifacio se je rodil 7 septembra 1912 v takrat avstrijskem mestecu Piranu kot sin revnih in vernih, preprostih in delavnih staršev Janeza Bonifacio in Alojzije rojene Busdon kot drugorojeni med sedmerimi brati in sestrami. Že kot otrok je bil povezan s Cerkvijo. Cerkev sv. Frančiška, ki so jo upravljali frančiškani-konventualci, je postala središče njegovega verskega življenja.Po nasvetu svojega župnika je vstopil v malo semenišče v Kopru 1924. Zaradi miroljubnega značaja so ga imenovali "mirni svetniček". Ker je bolehal za naduho, je moral večkrat prekiniti študije.

1931 je vstopil v bogoslovje v Gorici. 27. decembra 1936 je bil v tržaški stolnici sv. Justa posvečen za duhovnika. Službo je nastopil v domačem Piranu, nakar je goreče deloval kot vikar v Novigradu, nato pa v Krasici med Bujami in Grožnjanom. Z vso vnemo se je vrgel na dušno-pastirsko delo in deloval uspešno z ministranti, študenti in z delavsko mladino; osnoval je tudi Katoliško akcijo. Deloval je v jezikovno mešani Istri, kjer so živeli Italijani, Slovenci in Hrvati. Po petindvajsetih letih italijanske zasedbe je skupaj s Slovenskim primorjem pripadla Istra Jugoslaviji. Nova oblast je začela omejevati svobodo verskega delovanja. Gorečega Frančiška so opozarjali, naj bo bolj previden; on se pa za dobronamerna opozorila in grožnje ni zmenil.


Kdor si ne upa umreti za svojo vero, je ni vreden oznanjati.

—Francesco Bonifacio[1]

Smrt in češčenje[uredi | uredi kodo]

Smrt[uredi | uredi kodo]

11. septembra 1946 sta ga ugrabila dva uslužbenca jugoslovanska državne tajne policije OZNA, ga mučila in končno umorila ter ga vrgla v kraško jamo pri Bazovici. Njegov brat Janez, ki je za zadevo deloma zvedel in jo povedal zaupnim prijateljem, je bil zategadelj zaprt – storilci pa ne. [2]

Spomin[uredi | uredi kodo]

Tudi slovenski kraji in ljudje, posebej v koprski in tržaški škofiji, so povezani z mučeništvom Miroslava Bulešića. Na podoben način so v Istri doživljali brutalnost ideološkega brezumja takratnih povojnih oblasti in posameznikov. 11. septembra 1946 je bil pri Grožnjanu umorjen in vržen v fojbo mladi duhovnik Francesco Bonifacio (1912–1946) iz Pirana, ki je bil 4. oktobra 2008 v Trstu razglašen za mučenca in blaženega. [3]

Beatifikacija[uredi | uredi kodo]

Proces za Bonifaciovo beatifikacijo je leta 1957 sprožil tržaški škof Santin, Kongregacija za zadeve svetnikov pa je 27. novembra 1998 potrdila razlog za Frančiškovo nasilno smrt iz sovraštva do vere (odium fidei) in ga razglasila za mučenca.

4. oktobra 2008 je bil Francesco Bonifacio razglašen za blaženega v Trstu. Slovesnega somaševanja sta se poleg tržaškega škofa Eugenia Ravignanija, nairobijskega kardinala Johna Njueja ter številnih škofov iz drugih italijanskih dežel in s Hrvaškega udeležila tudi ljubljanski nadškof metropolit Alojz Uran in koprski škof Metod Pirih. Vodil ga je prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov nadškof Angelo Amato, ki je množici vernikov prebral apostolsko pismo, s katerim je papež Benedikt XVI. razglasil za blaženega:

»Častiti božji služabnik Francesco Giovanni Bonifacio – duhovnik in mučenec, se je blago in radodarno posvečal dušnopastirskemu poklicu; med pričevanjem vere je daroval svoje življenje za Kristusa. Odslej naj se imenuje za blaženega, a njegovo ime naj se praznuje 11. septembra, ob dnevu, ko se je rodil za nebesa.« 

[4]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Chi non ha il coraggio di morire per la propria fede è indegno di professarla. Stavek je iz pisma, ki ga je Frančišek napisal leta 1946; navaja Tržaški dnevnik Avvenire, 5. avgusta 2008, pod naslovom: "Trst, blažen 4. oktobra duhovnik, mučenec kraške jame (Trieste, beato il 4 ottobre il prete martire della foiba)."
  2. ^ "Gianpierro Pettiti: Beato Francesco Bonifacio sacerdote e martire". Sito web ufficiale della Diocesi di Trieste. Pridobljeno dne 2013-11-10. 
  3. ^ "Beatifikacija istrskega mučenca Božjega služabnika Miroslava Bulešića". Slovenska škofovska konferenca. Pridobljeno dne 2013-09-16. 
  4. ^ "blaženi Francesco Bonifacio – duhovnik in mučenec". Svetniki, mučenci in blaženi nebeški zavetniki. Pridobljeno dne 2013-11-10. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Sergio Galimberti: Don Francesco Bonifacio presbitero e testimone di Cristo, MGS Press, Trst 1998.
  • S. Galimberti – L. Parentini: Rapporto della commissione dei periti storici su don Francesco Bonifacio, Trst 1997.
  • Stipan Trogrlić, Pula: Represija jugoslavenskog komunističkog režima prema katoličkoj Crkvi u Istri (1945.-1947.). trogrlic.pdf-Adobe Reader.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Predloga:Italijanski svetniki