József Mindszenty

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Častitljivi József Mindszenty kardinal
Esztergomski nadškof

Knezo-primas Jožef Mindszenty
Pričevalec in mož molitve
Metropolija esztergomski nadškof
Škofija veszprémski škof
Sedež 4. marec 1944
Ustoličen 25. marec 1944
Konec vladavine 2. februar 1974
Predhodnik Jusztinián György Serédi
Naslednik László Lékai
Drugi položaji rimsko-katoliški veszprémski škof, Madžarska (1944–1945)
Redovi
Duhovniško posvečenje 12. junij 1915, János Mikes (Sombotel)
Škofovsko posvečenje 25. marec 1944, Jusztinián György Serédi
Povzdignjen v kardinala 18. februar 1946
Položaj kardinal-duhovnik pri Santo Stefano al Monte Celio
Osebni podatki
Rojstno ime József Pehm
Rojen 29. marec 1892(1892-03-29)
Csehimindszent, Avstro-Ogrska (danes: Madžarska
Umrl 6. maj 1975 (83 let)
Dunaj, Avstrija
Pokopan Marijino Celje Avstrija; nato Esztergomska bazilika Madžarska
Narodnost Nemec-Madžar
Vera katoličan
Starši József Pehm
Borbála Kovács
Poklic duhovnik
Podpis {{{signature_alt}}}
Svetništvo
Svetniški naziv častitljivi

József Mindszenty, madžarski rimskokatoliški duhovnik, škof in kardinal, * 29. marec 1892, Csehimindszent, Avstro-Ogrska, † 6. maj 1975, Dunaj, Avstrija

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Jožef se je rodil kot József Pehm v narodnostno mešani kmečki družini kot prvorojenec od šestih otrok 29. marca 1892 očetu Jožefu Pehmu in materi Borbáli r. Kovács v Csehimindszentu na zahodnem Madžarskem. Duhovniško posvečenje je prejel v Sombotelu 12. junija 1915. Po novi maši je deloval kot dušni pastir, veroučitelj in pisatelj (publicist). Že 1919 je prišel navzkriž s Bela Kunovo sovjetsko komunistično republiko. 9. februarja 1919 ga je zaprla Károlyijeva vlada in ga imela zaprtega vse do padca Kunovega komunizma 31. julija 1919.[1]

1941 se je odpovedal svojemu nemškemu priimku Pehm iz protesta do preganjanja drugih narodov, zlasti Židov in Ciganov, ki so ga uprizarjali nacisti in priredil novi priimek po svojem rojstnem kraju Csehimindszentu v – Mindszenty.

4. marca 1944 ga je Pij XII. imenoval za veszprémskega škofa. 25. marca istega leta je prejel škofovsko posvečenje. Mnogi preganjani od nacistov – zlasti Judje – se mu lahko zahvalijo za življenje, ker jih je spravil na varno. To dobroto je moral plačati s tem, da so Nemci tudi njega zaprli. Po osvoboditvi iz zapora ga je 16. avgusta 1945 imenoval Pij XII. za esztergomskega nadškofa. Kmalu za tem ga je isti papež povišal 18. februarja 1946 v kardinala in imenoval za kardinala-duhovnika pri Santo Stefano al Monte Celio.[2]

Krmar v hudih časih[uredi | uredi kodo]

Jožef Mindszenty, ki ga je papež imenoval 1945 za esztergomskega nadškofa, naslednje leto pa za kardinala, je bil tudi predsednik Madžarske škofovske konference. Kot tak se je čutil dolžnega, dobrohotno opozarja na moralno opozarjanje in dobrohotno usmerjanje društvenega življenja. Pod njegovim vodstvom se je madžarski škofovski zbor oglasil s skupnimi okrožnicami, če je državno vodstvo, ki je se je vse bolj bližalo proletarski diktaturi, prekršilo svobodo vesti ali veroizpovedi, svobodo šolanja ali umetniškega ustvarjanja; dosledno se je zavzemalo za uveljavljanje osnovnih svoboščin. Spregovorilo je o preganjanju Madžarov v Vojvodini in o Vojvodinskih množičnih pobojih, o nečloveškem izganjanju Podonavskih Nemcev (Donau-Schwaben), o brezpravnem zapiranju ter ravnanju z jetniki.[3]
Pred volitvami ljudskih predstavnikov v skupščino 18. oktobra 1945 in 25. avgusta 1947 je škofovski zbor z okrožnico opozoril vernike, naj volijo take stranke, katerih program navdihuje evangeljski duh.

Zapor, osvoboditev, azil[uredi | uredi kodo]

26. decembra 1948 so protipravno in protizakonito zaprli Mindszentyja. Telesno in duševno so ga mučili, na temelju lažnivih obtožb 8. februarja 1949 na prvi stopnji, 6. do 9. julija pa obsodili na drugi stopnji na dosmrtno ječo, ker je povzročilo v krščanskem svetu hudo razburjenje. Papež Pij XII. je izrazil zoper krivično in protipravno obsodbo svoje presenečenje in ogorčenje, generalna skupščina OZN je na svojem občnem zboru tudi obsodila ravnanje madžarske vlade ter ožigosala kardinalovo zaprtje kot mednarodno žalitev. Po šestletnem budimpeštanskem zaporu so ga zaradi zdravstvenih težav od 17. Avgusta 1955 imeli zaprtega v Püspökszentlászlu, a od 2. novembra 1955 v Felsőpetényu.
Po izbruhu vstaje 29. oktobra 1956 so ga po navodilih komunističnega centralnega komiteja hoteli odgnati na neznan kraj, čemur se je uprl. 30. oktobra ponoči so ga demokratični madžarski vojaki osvobodili iz ujetništva, a 31. oktobra dopoldne je prispel v budimsko primaško palačo.
Med štirimi dnevi svoje svobode se je pogovarjal s člani škofovskega zbora in vodstvom svoje škofije o prihodnosti katoliške Cerkve na Madžarskem, z državnim predsednikom Zoltanom Tildyjem ter s predstavnikih inozemskih humanitarnih organizacij v zvezi s potrebno gmotno pomočjo. Srečal se je tudi z protestantskimi voditelji – evangeličani in reformiranimi; predstavnikov političnih strank pa ni sprejel. Na predlog ministrskega predsednika Imreta Nagya je 3. novembra zvečer imel 15-minutni govor prek Svobodnega madžarskega radia, kjer je podprl cilje ljudskega osvobodilnega boja, ter orisal predstavo prihodnje demokracije. Po napadu sovjetskih čet 4. novembra zjutraj je zaprosil in tudi dobil zavetje v ameriškem veleposlaništvu. Menil je, da bo njegovo tamkajšnje bivanje kratkotrajno. Računal je na to, da bo Organizacija združenih narodov pripravila sovjetske vojaške sile k umiku; na to je kazala tudi obsodba OZN sovjetskega vpada.
Kádárjeva vlada je nadaljevala protizakonitosti ter Mindszentyju ni dovolila vrnitve na nadškofijski sedež. Mindszenty je večkrat nameraval zapustiti ameriško veleposlaništvo, vendar so temu nasprotovale zunanje razmere. Končno je izpolnil željo papeža Pavla VI. ter 28. septembra 1971 zapustil ambasado ter odšel v Rim.
Do 23. oktobra je stanoval v Vatikanu, do svoje smrti 6. maja 1975 pa v stavbi Pazmaneuma na Dunaju. [4]

Smrt in češčenje[uredi | uredi kodo]

Kardinal Mindszenty na spominskem medaljonu v Budimpešti.

Na izrecno željo Pavla VI. se je 2. februarja 1974 odpovedal službi primasa, da je s tem omogočil ureditev cerkvenih razmer in postavitev novih škofov na izpraznjene škofijske sedeže. Proti njegovi želji, da ostane po odhodu iz Budimpešte v Rimu, si je raje izbral za svoje zadnje bivališče Dunaj. Tam ga je tudi doletela smrt 6. maja 1975.

Po njegovi želji v oporoki so ga najprej pokopali v Marijinem Celju v Avstriji, kjer je njegov grob stalno obiskovali pobožni romarji; ko je pa po prenehanju sovjetske zasedbe in padcu komunizma to postalo možno, so ga 4. maja 1991 prenesli v domovino; tam počiva v Esztergomski baziliki.

Popolna rehabilitacija[uredi | uredi kodo]

Na zahtevo kardinala-primasa Petra Erdőja, ki je naslednik Božjega služabnika kardinala Jožefa Mindszentyja, je marca 2012 Vrhovno državno tožilstvo v Budimpešti uradno končalo postopek za njegovo rehabilitacijo. Glede zadeve, ki jo je budimpeštansko Ljudsko sodišče obravnavalo pod redno številko IX. 254/1949, je Vrhovno tožilstvo določilo ponovno obravnavo obtožnice. Zakon iz 1990 je določil ozdravitev in razveljavitev obsodb, ki so kršile zakonitost. Sedanja razsodba pomeni sklep preiskave prejšnje revizije in obenem potrjuje pravno, moralno in politično rehabilitacijo kardinala Jožefa Mindszentyja v celotnem obsegu.[5]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Mindszenty, József Cardinal. Memoirs. pp3-8. 1974. New York: Macmillan Publishing Co., Inc.
  2. ^ "Kardinal József Mindszenty". Magyar Kurir. Pridobljeno dne 2006-11-23. 
  3. ^ "Mindszenty bíboros teljes jogi, erkölcsi és politikai rehabilitálása". Magyar Kurir. Pridobljeno dne 2012-3-25. 
  4. ^ "Mindszenty bíboros teljes jogi, erkölcsi és politikai rehabilitálása". Magyar Kurír. Pridobljeno dne 2012-3-25. 
  5. ^ "Mindszenty bíboros teljes jogi, erkölcsi és politikai rehabilitálása". Magyar Kurír. Pridobljeno dne 2012-3-25. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Osb, Adam Somorjai, & Tibor Zinner: Do Not Forget This Small Honest Nation: Cardinal Mindszenty to Four U.S. Presidents and State Secretaries, 1956–1971. Xlibris, Philadelphia 2013.
  • József Mindszenty: Emlékirataim. (4. Izd.) Az apostoli szentszék könyvkiadója Szent István Társulat , Budapest 1989, ISBN 9633604850
  • Emil Csonka: A száműzött bíboros. Babits Kiadó, Szekszárd 1993, ISBN 963780689X
  • Margit Balogh: Mindszenty József. Elektra Kiadóház. Budapest 2002.

Galerija slik[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]