Sveto mašniško posvečenje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži

Zgodovina
Ekumenski koncili
Velika shizma
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

Sveto mašniško posvečenje ali zakrament svetega reda oziroma ordinacija je krščanski sveti zakrament, pri katerem dobi kandidat Božjo milost za opravljanje duhovne službe v Cerkvi. Zakrament se podeljuje s polaganjem rok, zato se imenuje tudi hirotonija (grško: χειροτονια [hirotonia] - polaganje rok). Ta zakrament ima praviloma tri stopnje:

  • diakonsko posvečenje
  • duhovniško posvečenje
  • škofovsko posvečenje[1]

Zakrament posvečenja lahko podeljuje samo škof, torej tisti, ki je sam že prejel najvišjo stopnjo posvečenja.

V Rimskokatoliški in v pravoslavnih Cerkvah je zakrament duhovniškega posvečenja rezerviran samo za moške. V Anglikanski cerkvi posvečujejo tudi ženske duhovnice. Tudi večina ostalih protestantskih Cerkva pozna moško in žensko duhovništvo, vendar postavitve duhovnika večinoma ne štejejo za zakrament.

Številne krščanske skupnosti postavljajo kot pogoj za duhovniško posvečenje (vsaj na višjih stopnjah) neporočenost - celibat.

Diakonsko posvečenje[uredi | uredi kodo]

Najnižja stopnja posvečenja se imenuje diakonsko posvečenje ali diakonat. Prejemnik te stopnje svetega zakramenta postane diakon in lahko izvaja nekatera osnovna bogoslužna opravila: lahko vodi besedno bogoslužje, podeljuje blagoslove in krščuje. V Rimskokatoliški cerkvi lahko opravlja tudi cerkvene poroke.

Diakonska služba je lahko trajna (stalni diakon), pogosto pa je to le stopnica na poti k naslednji stopnji posvetitve.

Duhovniško posvečenje[uredi | uredi kodo]

Druga stopnja posvečenja se imenuje duhovniško posvečenje ali prezbiterat. Prejemnik te stopnje posvečenja postane duhovnik oziroma prezbiter in lahko izvaja vsa glavna bogoslužna opravila: vodi sveto mašo in podeljuje vse svete zakramente razen duhovniškega posvečenja. Sveto birmo lahko podeljuje samo z izrecnim škofovim dovoljenjem.

Mašnik lahko opravlja različne službe (ki pa ne štejejo kot različne stopnje posvečenja), na primer: župnik (vodja župnije), kaplan (župnikov pomočnik), dekan (predstojnik dekanije) ...

Škofovsko posvečenje[uredi | uredi kodo]

Najvišja stopnja posvečenja se imenuje škofovsko posvečenje ali episkopat. Prejemnik te stopnje posvečenja postane škof. To pomeni, da ima v Cerkvi vlogo nadzornika in je mašnikom in diakonom hierarhično nadrejen. Škof tudi podeljuje zakrament svete birme in duhovniškega posvečenja.

Tudi škof opravlja različne službe (ki pa ne štejejo kot različne stopnje posvečenja), lahko je na primer: pomožni škof, naslovni škof, nadškof, kardinal, papež ...

Nižje Cerkvene službe[uredi | uredi kodo]

V Cerkvi obstajajo tudi nekatere nižje službe, na primer: bralec Božje besede, delivec obhajila, in podobno. Po mnenju Rimskokatoliške Cerkve zdaj za te službe ni potreben zakrament posvečenja. V Pravoslavju podeljujejo za ta namen posvečenje nižje stopnje - subdiakonat (v preteklosti je to veljalo tudi v Rimskokatoliški Cerkvi).

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Škofijski liturgični sveti v Kopru, Ljubljani in Mariboru, Kristjan moli, Družina, Ljubljana, 2008.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]