Stolnica svetega Justa, Trst

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Katedrala

Katedrala svetega Justa v Trstu je glavna cerkev tega mesta.

Dve cerkvi[uredi | uredi kodo]

Iz 1. stoletja obstajajo ostanki rimske civilne bazilike, ki jih lahko vidimo na odprtem, nedaleč od zvonika. To je bilo veliko podolgovato poslopje, zgrajeno v smeri sever-jug.

Zraven ostankov te bazilike, a v smeri vzhod-zahod, so v petem stoletju zgradili paleokrščansko baziliko, ki je segala do propileja, na katerem so sezidali zvonik. Vidni so še ostanki tlakovanja z belim, črnim in rdečim kamnom. Iz izkopanin v tej baziliki izvemo, da jo je leta 547 dal obnoviti škof Frugifer, prvi znani tržaški škof. Verjetno je bila razdejana v času barbarskih vdorov. Ostal je samo zadnji del, iz katerega so pridobili manjšo (krajšo) cerkev in jo posvetili Materi Božji. Vendar do enajstega stoletja ni zanesljivih podatkov o teh spremembah. Ta cerkev je levi del današnje katedrale.

Desni del sestoji iz kapelice, ki je bila zgrajena za relikvije svetega Justa. Zgodovinarji si niso edini o času njenega nastanka. Postavljajo ga približno v 10. stoletje, a nekatera dela segajo v 12. stoletje (kupola) in celo 13. (mozaiki). Prav tako ni bilo še mogoče določiti, kdaj je bila kapelica podaljšana in je postala cerkev. Zanesljivo pa je, da so jo imeli za sestavni del cerkve Device Marije, od katere jo je ločila samo glavna mestna cesta.

Kot poroča večina tržaških zgodovinarjev, sta bili za časa škofa Roberta Pedrazzanija obe cerkvi združeni pod isto streho med leti 1302 in 1320: mesto je tako dobilo katedralo svetega Justa.

Novejša katedrala[uredi | uredi kodo]

Vsekakor sega prvo zanesljivo poročilo o novi zgradbi šele v leto 1337. Takrat je bil zvonik cerkve Device Marije obložen z debelim zidom, da je lahko služil v podporo celotni zgradbi. Dela na zvoniku so se zaključila leta 1343, cerkev pa je bila dokončana šele proti koncu stoletja. Tedanji cesar Leopold III. je po opredelitvi mesta za avstro-ogrsko monarhijo (leta 1382) imenoval prvega nemškega škofa v Trstu: to je bil Henrik de Wildenstein, ki je 27. novembra 1385 posvetil glavni oltar nove cerkve.

Opis[uredi | uredi kodo]

Skromno obdelano pročelje cerkve je obogateno z veliko rozeto iz belega kraškega kamna, ki so jo izdelali nalašč za to poklicani kamnoseki iz kraja Soncino v okolici Cremone, od koder je bil škof doma. Še danes se po njih imenuje ulica v mestni četrti Škedenj.

Bodisi zvonik kot cerkev sama sta bogato pokrita z izkopaninami iz rimskih časov, s katerimi so verjetno želeli v dobi razsvetljenstva okrasiti prestrogo poslopje. Sam portal, vhod v katedralo, je na primer sestavljen iz nagrobnega spomenika starorimske družine.

Bronasti doprsni kipi na pročelju, ki so bili postavljeni leta 1862 na podstavkih iz rimske dobe, upodabljajo tri tržaške škofe. To so Enea Silvio Piccolomini, poznejši papež Pij II., Rinaldo Scarlicchio, ki je odkril relikvije svetega Justa, in Andrea Rapicio, humanist iz šestnajstega stoletja.

O notranji poslikavi cerkve nimamo veliko poročil. Dva furlanska umetnika sta leta 1422 poslikala absido, ki je ostala nedotaknjena vse do leta 1843, ko so jo povečali. Vendar je bila v prvih tridesetih letih dvajsetega stoletja ponovno porušena in na novo sezidana. Opremljena z mozaiki, je dobila današnjo podobo. Prvotna poslikava (freska) je predstavljala Marijino Kronanje in se žal ni ohranila: v muzeju lahko vidimo le dva fragmenta te umetnije. Mozaiki prav tako predstavljajo Kronanje, a so istočasno odsev svoje dobe: po absidalnem polkrogu teče napis, ki pove, kako so bili Tržačani srečni, da jih je mati Italija sprejela v objem. Od ostale originalne poslikave so se ohranile samo nekatere freske, od katerih je najvažnejši Ciklus Svetega Justa v petih slikah, ki je izpostavljen v stranski kapeli bazilike.

V notranjosti katedrale je skoraj vsak kamen omembe vreden, saj je vsak škof hotel zapustiti kak dragocen prispevek mogočnosti cerkve. Poleg ostalih umetnij, je zanimiva ogromna baročna rešetka (1650), delo kroparskih obrtnikov, ki zapira cerkveni trezor. Čeprav je bil leta 1984 trezor oropan, vsebuje še vedno veliko dragocenosti. Za mnoge predmete je zaradi prepletanja raznih stilov še vedno odprta debata o njihovi zgodovinski in zemljepisni pripadnosti, kar potrjuje splošno tržaško nagnjenje k razgledanosti preko različnih kultur. Celo za sam simbol Trsta, helebardo svetega Sergeja, ni mogoče natančno določiti izvora.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Koordinati: 45°38′47″N 13°46′21″E / 45.64639°N 13.7725°E / 45.64639; 13.7725