Škofija Trst

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Škofija Trst (latinsko Dioecesis Tergestina, italijansko Diocesi di Trieste) obstaja od leta 524. Leta 1929 ji je bila pridružena Škofija Koper, zato je takrat tržaška škofija tudi poimensko postala Škofija Trst-Koper. Koprska stolnica je imela takrat funkcijo konkatedrale. 17. oktobra 1977, ko se je Koprska škofija ponovno izločila iz tržaške, je postala Škofija Trst v današnji obliki.

Trenutni škof je Giampaolo Crepaldi, ki je nasledil Eugenia Ravignani. Podrejena je Metropoliji Gorica. Trenutno škofija pokriva 134 km², kjer se nahaja 60 župnij.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Mesto Trst je postalo sedež škofije že v šestem stoletju, a leta 948 so škofje prišli na oblast ne samo kot predstavniki Cerkve, temveč tudi v političnem smislu. To obdobje, ki se zaključi leta 1295, je važen trenutek v razvoju mesta, čeprav se osebno ti škofje niso posebno odlikovali. Pač pa je vredno omeniti nekaj poznejših škofov, bodisi zaradi njihove osebnosti, kakor tudi v zvezi z nekaterimim zgodovinskimi okoliščinami.

Mirovna pogodba v Aachnu iz leta 810 med Franki in Bizantinci (Vzhodnim Rimskim Cesarstvom) je med drugim začrtala dokončno mejo med evropskim vzhodom in zahodom. Tako se je Trst znašel na skrajnem robu zapadne Evrope in prvič v svoji zgodovini med dvema svetovnima taboroma. Frankovska upravna ureditev je bila fevdalna, kar je pomenilo za vso Istro, s Trstom vred, podložništvo tujcem. Prej svobodni meščani in istrski »kaštelirji« so postali fevdalni podložniki Frankov. Prekinitev pomorskih zvez z Vzhodom je povzročila zastoj trgovine, ki se je do tedaj nemoteno razvijala v mestu.

Vsepovsod v tem delu Evrope je frankovska oblast prešla v roke germanskih plemičev in cerkvenih predstavnikov, ki so se bili takoj postavili na stran novih gospodarjev. Zaradi šibkosti centralne vlade se je oblast plemičev v kratkem tako razširila, da so kralji celo zaprosili duhovščino za pomoč in s tem odprli poglavje cerkvene nadoblasti v Evropi.

948 - 1295[uredi | uredi kodo]

O tej dobi imamo na Tržaškem malo podatkov. O zmedi, ki je nastala po smrti Karla Velikega, priča na primer listina iz leta 847, ki navaja še bizantinske zakone, čeprav je bilo mesto z Italijo vred že šestdeset let pod Franki. Zato ni čuda, da se je ohranilo le malo zapisov.

Leta 948 je kralj Lotar II. podelil tržaškemu škofu Janezu III. in njegovim naslednikom neodvisnost od prestola. Oblast je segala v razdaljo treh milj od mestnega obzidja. Ker druge istrske škofije niso prejele takega priznanja, je ta datum prelomnica v zgodovini Istre, kateri se poslej Trst več ne pripisuje. Istočasno pomeni zgodovinski začetek neodvisnosti mesta samega.

Seveda je bilo treba najprej utrditi meje škofije, zato so se v prvih časih vrstili spopadi z vsemi večjimi in manjšimi sosedi. To so bili Devinski gospodje, Goriški grofje, Oglejski patriarhat, Istrski kaštelirji in mesto Milje.

Škofovo posvetno oblast so dopolnjevali mestni predstavniki, ki so še iz predfrankovske dobe upravljali mesto na podlagi rimske zakonodaje. O tem priča na primer listina iz naslednjega stoletja, ki jo je podpisala »Comunitas tergestinae civitatis«, sestavljena iz dvanajstih veljakov, treh sodnikov in mestnega poglavarja. Iz tega se da sklepati, da je v dvanajstem stoletju - poleg škofov, ki jih je imenovala centralna vlada, – upravljala mesto »comunitas«, kar bi danes prevedli z besedo »občina«. Zanimivo je tudi, da tržaški škofje v tej dobi niso imeli grofovskega naslova, kar je bila sicer navada drugod po Evropi.

V dobrih treh stoletjih škofovskega upravljanja se mesto ni moglo dosti razviti, saj se je stalno borilo proti Benečanom. Edini vidni ostanek kulturnega zanimanja tiste dobe je katedrala. Nekateri zgodovinarji menijo, da je tudi trdnjava Svetega Justa bila zasnovana v tej dobi kot zatočišče pred Benečani, a za to nimamo dokazov. Bolj verjetno je, da so prav Benečani začeli postavljati trdnjavo v naslednjem stoletju.

V trinajstem stoletju je bila večina tržaških škofov furlanskega porekla in za časa njih vlade se je mesto približalo patriarhatu v bližnjem Ogleju, tudi z namenom, da se izogne direktni oblasti cesarja. Ko so se proti koncu stoletja vsa istrska mesta predala Benečanom, se jim je nasprotno Trst zoperstavil z uradnim zavezništvom z Oglejem. S sprejemom patriarhove nadoblasti so se škofje želeli otresti vojn z Benetkami, a premirje ni dolgo trajalo. Razen tega se je doba škofovske oblasti bližala koncu, in to zgolj iz gmotnih razlogov.

Oblast preide v laične roke[uredi | uredi kodo]

Ker takratni zakoni niso od meščanov zahtevali, da prispevajo za kritje vojnih stroškov, je prišlo do zgodovinskega preobrata. Medtem ko so škofje popolnoma obubožali, so meščani obogateli.

Občinski možje, ki so pod škofovsko oblastjo bili le nekakšna administrativna služba mesta, so spričo finančnih težav škofije začeli oblast dobesedno kupovati. Leta 1236 je na primer škof Janez IV. prodal občini nekatere pravice in z izkupičkom kril dolgove, ki so bili nastali pri sporih s koroškimi grofi. Leta 1253 se je za določeno vsoto denarja škof Volrih De Portis odpovedal vsaki pravici do sojenja in do volitve mestnih sodnikov ter dohodkom, ki jih je do tedaj prejemal od kmetov; celo kovanju svojega denarja se je odpovedal. Tako je postopoma prešla oblast od škofa na mestno upravo. Dokončno se je uradno odpovedal vsaki politični oblasti škof Brissa De Toppo leta 1295, za dvesto srebrnikov.

Škofje[uredi | uredi kodo]

Kakor je razvidno iz spodnjega seznama, poznamo za večino škofov, ki so se vrstili na kapitolu Svetega Justa v Trstu, le ime, iz česar se da sklepati, da niso veliko pripomogli k razvoju mesta in blaginji prebivalstva. Sicer moramo upoštevati, da so sprva morali uveljaviti oblast nad sosedi, pozneje pa je dvestoletna vojna z Benečani zahtevala vso pozornost gosposke, medtem ko je moralo prebivalstvo skrbeti za golo preživetje. Zato moramo dobo škofovske oblasti razumeti kot utrjevanje mestne samozavesti in zasnutek prepričanja Tržačanov o pravici do neodvisnosti.

Pročelje bazilike Svetega Justa v Trstu je okrašeno z raznimi ostanki iz rimske dobe in s tremi bronastimi doprsnimi kipi iz leta 1862. Te kipe je izdelal Albert Brestyanszky v delavnici, ki jo je takrat sloveči tržaški kipar Giuseppe Capolino imel v mestu. Postavljeni so na tri kamnite podstavke, ki so ostanki starih rimskih polic. Škofje, ki se jih je mestna uprava hotela na ta način spomniti, so Enea Silvio Piccolomini, poznejši papež Pij II., Rinaldo Scarlicchio, ki je odkril relikvije svetega Justa, in Andrea Rapicio, humanist iz šestnajstega stoletja. V zvezi s prezidavo katedrale se omenja škof Rodolfo Pedrazzani da Robecco. Omembe vredni so pa tudi nekateri drugi škofje, na primer Nicolo' de Coret, Pietro Bonomo, Antonio Marenzi in drugi.

20. stoletje[uredi | uredi kodo]

Leta 1829 je bil papež Pij VII. združil tržaško škofijo s koprsko, kar je vsaj na papirju trajalo vse do leta 1977, a v resnici sta zaradi vojn škofiji delovali ločeno že nekaj desetletij. Prav zaradi vojnih posledic in meje, ki je bila v tem času utrjena med tržaškim in koprskim področjem, je papež Pavel VI. v sedemdesetih letih spet uvedel koprsko stolico.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]